Po pivomaniji zdaj še džinomanija

Slovenci s(m)o ga od nekdaj radi dali na zob. In ga očitno še vedno, ugotavljajo v nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Po zadnjih podatkih iz leta 2016 je povprečni Slovenec popil 10,5 litra čistega alkohola, kar je liter manj kot leto pred tem. Kljub trendu navzdol igra alkohol še vedno pomembno vlogo pri druženju.
Slovenci popijemo pet litrov več čistega alkohola od svetovnega povprečja in sedem decilitrov več od evropskega. »Slovenija ima hkrati že desetletja višja povprečja registrirane porabe alkohola v primerjavi z mednarodnimi povprečji,« je povedala dr. Barbara Lovrečič iz NIJZ, ki je ocenila, da je padec porabe alkohola spodbuden. Toda vprašanje je, ali bo lahko tako »zadovoljna« ob podatkih za leti 2017 in 2018, ki ju definirata pomembna pivska trenda.

Po vrsti let rdeče-zelene dominance na trgu alkohola so tega preplavili kraft pivovarji. Danes je tako na trgovskih policah kot v ponudbi gostinskih obratov na voljo čedalje več vrst hmeljnih napitkov. Za vse priložnosti in vse okuse, kar bi se lahko pokazalo tudi v višji porabi piva. V desetletju do leta 2015 je poraba slovenskega gospodinjstva za pivo zrasla za 40 odstotkov, na 116,74 evra na leto. Del tega je posledica rasti cen hmeljnih zvarkov, a dejstvo, da pivo danes zaseda večji delež v družinskih proračunih, ostaja nespremenjeno. Leta 2005 je bil ta delež 0,5-odstotni, leta 2015 0,6-odstotni, kar pomeni 20-odstotno povečanje. Še bistveno bolj so gospodinjstva povečala izdatke za žgane pijače, ki so leta 2015 zasedale 0,16-odstotka družinskega letnega proračuna, kar je 60 odstotkov nad deležem leta 2005. V zadnjih dveh letih se je ta delež skladno z modo pitja alkoholnih pijač verjetno še povečal.
 

Smo razliko v uvozu in izvozu pridelali sami?

Vsak, ki je v zadnjih nekaj mesecih obiskal večji trgovski center, verjetno ni mogel mimo čedalje več tonikov in džinov. Džin v kombinaciji s paleto tonikov je nova modna muha na slovenski barski sceni. Postrežejo vam ga z limeto, jabolki, brinovimi jagodami, ingverjem …, pri čemer je velikokrat zvezda džin katerega izmed slovenskih proizvajalcev. Prav ta okrepitev domače proizvodnje tako piva kot žganih pijač morda pojasnjuje, da je uvoz alkoholnih pijač v zadnjih letih padel. Med letoma 2015 in 2017 se je zmanjšal s slabih 75 na nekaj več kot 72 milijonov evrov. Izvoz je hkrati upadel s 70,5 na nekaj manj kot 56 milijonov evrov. S(m)o razliko s pomočjo turistov popili Slovenci? Odgovora na to vprašanje nimamo, a dejstvo je, da so gostinski lokali v razcvetu turizma in gospodarstva, ki krepi zaupanje potrošnikov, polni kot še nikoli, tako z gosti kot s ponudbo raznovrstnih pijač.

Gospodinjstva so za žgane pijače zapravila 0,16 odstotka družinskega letnega proračuna. V zadnjih dveh letih se je ta delež, skladno z modo pitja alkoholnih pijač, verjetno še povečal.

Od leta 2016 po priljubljenosti v kategoriji žganih pijač prednjači džin. Džinomanija se je začela v Veliki Britaniji, kakopak, tam se je zgodil tudi izvirni greh, vsaj kar se tiče priljubljenosti pitja džina. Čeprav džin izvira iz Nizozemske in Belgije, kjer so našli prvi recept za predhodnik te pijače genever, pravzaprav zeliščni liker z brinovimi jagodami, se je njegova popularizacija začela v Veliki Britaniji z ustoličenjem Viljema Oranskega na kraljevi prestol. »Takrat je postal popularen v Angliji in angleških kolonijah. Tam so namreč z džinom izboljšali okus kininovi pijači, ki je nekakšen predhodnik tonika, s katerim so zdravili malarijo. Tako je nastal džin tonik,« je pojasnil Erik Sarkič iz Gin Brina, enega od slovenskih proizvajalcev pijače, in dodal: »Zadnji pohod se je v Angliji začel leta 2009 z odprtjem kraft destilarne Sipsmith, od takrat pa trg džina neprestano raste.« Nič ne kaže na pojenjanje. Timotej Rožič iz destilarne Karakter je pojasnil, da ima beseda džin korenine v nizozemski besedi jenever in francoski geniever, obe označujeta brinje. Prvič se je pojavil v srednjem veku, ko so ga predpisovali in uporabljali kot zeliščno zdravilo.« Še eden od slovenskih destilarjev, Tomaž Kavčič iz dvorca Zemono, ki trži svoj džin pod imenom Monologue, meni, da čeprav džin izvira iz Nizozemske in Belgije, si ga niso sami izmislili. »V mediteranskih državah je kultura sadnega žganja precej starejša in verjetno so od tukaj posredovali idejo naprej.«

Džin in viski si menjata vloge

Kavčič je povedal, da je priljubljenost džina ciklični proces. »Še pred nekaj leti je veliko ljudi raje kot po džinu poseglo po kozarcu viskija. Vendar se je nekaj očitno spremenilo. Leto 2016 je Wine & Spirit Trade Association razglasila za leto džina, džin je bil takrat razglašen za pijačo leta.«

Lior Kochavy, ustanovitelj Brine, ljubljanskega festivala džina, ki bo v prvi polovici maja prihodnje leto, sicer pa tudi soustanovitelj Odprte kuhne, je pojasnil, da je k džinomaniji pripomogel tudi preporod scene koktajlov. »Džin je namreč vsestranska žgana pijača, zelo primerna za mešanje koktajlov. Deluje kot odlična osnova, je brezbarven, hkrati ne dominira okusa pijače, kot se zgodi pri viskiju. Zato ni čudno, da je osnova za številne stare, klasične koktajle, kot so martini, negroni, Tom Collins, gin fizz ter seveda džin tonik.«
V Sloveniji imamo po besedah sogovornikov vsaj že ducat svojih džinov. Ta žgana pijača, kot je pojasnil Kochavy, omogoča mikro produkcijo, destilar z dodajanjem in odvzemanjem različnih rastlinskih dodatkov, kot so zelišča, začimbe, semena in lupinice, lahko izrazi svoj lastni okus in kreativnost. »Novo priljubljenost džina lahko verjetno vsaj delno pripišemo razcvetu 'kraft kulture', ki se kaže tudi drugod, denimo pri varjenju piva, peki kruha in peciva, pa tudi pri modi ali izdelavi dekorativnih izdelkov za dom. Džin destilarju in pivcu omogoča kreativnost in igranje z okusi ter je tako priložnost za okušanje nečesa novega in avtentičnega,« je povedal sogovornik.

---

PREBERITE ŠE: Najboljši brin raste v tem koncu sveta. V Črni Gori, Bosni, Srbiji in na Hrvaškem ga največ prodajo v tujino. Pa Slovenci? Bi lahko bila to priložnost tudi za nas? Za nekatere ja, za druge spet ne.

---

Kaj vse je lahko v džinu

Igra okusov in arom je gotovo opazna. Džin Monologue je proizveden iz žit višje kakovosti in destilatov naravnih izvlečkov brinovih jagod ter izbranih zelišč.

Džinomanija se je začela v Veliki Britaniji, čeprav ta pijača izvira iz Nizozemske in Belgije, kjer so našli prvi recept za džinov predhodnik genever, pravzaprav zeliščni liker z brinovimi jagodami.

»Odlikujejo ga bogate arome angelike, citronke, encijana, verbene, melise, rožmarina, sivke in celo ekstrakt oljčnih listov, ki so sicer zaradi grenkobe malce delikatni, zato jih ne uporabljajo pogosto, vsebujejo pa kar 30-krat več antioksidantov kot kakovostno hladno stiskano oljčno olje. Poleg tega izvleček iz oljčnih listov bistveno zmanjša obseg tumorjev, stimulira nastajanje kosti in gradnjo celic, je uspešen v boju proti mikroorganizmom, ima protivnetne lastnosti, znižuje krvni tak in holesterol, krepi imunski sistem in še bi lahko našteval,« je povedal Kavčič. V Gin Brinu so poleg brina še koriander, kardamom, angelika, mandlji, limona, pomaranča, bezeg in akacija, v Karakterju pa je 23 naravnih aromatov, zelišč in začimb pa tudi sadja. Najbolj tipične so ruševje, rdeči in črni ribez ter materina dušica.

---

PREBERITE ŠE: Kakšna je sploh razlika med brinovcem in džinom?

---

Čeprav se k džinu poda še marsikaj, ne le tonik, je odličen tudi sam.

Kakovosten džin je mogoče postreči le z dvema ali tremi kockami ledu ter nekaj brinovimi jagodami.

»Kakovosten gin je mogoče postreči le z dvema ali tremi kockami ledu ter nekaj brinovimi jagodami,« je dejal Kavčič in zaupal še en nasvet: »brinovo vejo, v kateri so eterična olja, prižgemo, ugasnemo in s tlečo iglico odimimo kozarec, v katerem bomo postregli džin z nekaj brinovimi jagodami.«