Po hedonizem (in posel) v Marakeš

Morda se kdo še spomni mojega zapisa o Trstu in nakupu stanovanja tam pred približno letom in pol. Namreč, maja leta 2017 sem precej na hitro v Trstu kupil manjše stanovanje (kot vikend domovanje). Presenečen nad izjemno nizkimi cenami stanovanj v tem mestu, sem se odločil napisati članek o Trstu, zgodovini in prihodnosti mesta, predvsem pa o neverjetnih cenah stanovanj. Da spomnim: za približno 27 kvadratnih metrov veliko stanovanjce blizu centra sem plačal 41 tisoč evrov. In takšne cene, lahko še nižje za več kvadratov urejenega stanovanja, so v Trstu tudi danes.

In zdaj me, človeka nemirnega duha, vleče še v – Maroko. Tam še nisem kupil riada – na žalost pač ne morem enkrat na teden skočiti do Marakeša na oglede riadov, a eden mojih ciljev je trdno usmerjen v takšen nakup. Najprej, kot so mi svetovali vodje riadov v Marakešu, je pametno riad najeti, ko posel z oddajanjem turistom zacveti, pa kupiti. Če posel steče, seveda.
 

Vročina, barve in – drugačno življenje
 

V Marakeš, Fez ali Essaouiro (mesto ob maroški obali) pa me ne vleče zaradi posla, tja me žene čudovita dežela, klima (ker zelo uživam v sončenju januarja na terasi in ne maram zim), prijazni ljudje (seveda so posebne vrste trgovci, a se jih da ukrotiti), predvsem pa neizmerno bogastvo kulture, zgodovine ter svet barv, rastlinja in, vsaj zame, posebnega načina življenja. Ko si že nekaj desetletij star, laže ugotoviš, kaj ti prija v življenju in kaj ne, kaj še hočeš od življenja, ter imaš določene cilje, ki te ženejo naprej, predvsem pa želiš uresničiti nekaj, kar ti lahko nepričakovano spremeni življenje na bolje. In to je tisto, kar si najbolj želim.

Prvič, zanimivo, sem bil v Maroku še kot Delov novinar in urednik, organiziral sem sindikalni izlet v Marakeš, Casablanco in Essaouiro. Ljubezen na prvi pogled. Nikoli ne bom pozabil, kako sem s kolegico Tanjo sedel na terasi enega izmed lokalov na morda največji znamenitosti Marakeša, trgu Jamaa El Fna. Bilo je marca, zelo se je že otoplilo, souki (pokrita tržnica z nešteto mini stojnicami v medini) so vrveli od ljudi, vsi veseli in nasmejani, pil sem metin čaj …, trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Nekaj posebnega je bilo v tem trenutku, nekaj večnega, nekaj, kar sem želel še večkrat podoživeti. In še vedno to želim in malo že spet tudi sem.



Saj ne, da bi se za stalno preselil v Maroko, nenazadnje bom, če se želja z riadom uresniči, vsaj na začetku ustvarjanja posla tam kar nekaj časa vendarle moral bivati, a vsaj polovico leta, predvsem pozno jesen in zimo, bi najraje preživel tam. V barvah Maroka, v vonju Marakeša, ob obali Essaouire, v mističnosti medine v Fezu.
 

Posel z riadi
 

  Kmalu po tem, ko sem se februarja vrnil iz Maroka, sem začel prek maroških agencij na spletu (Kensington Morocco, Chic Marrakech …) iskati primerne riade za morebitni nakup, predvsem pa za daljšo dobo najema za oddajanje turistom. Zlasti v Marakešu je ponudba riadov osupljiva. V medini Marakeša naj bi jih bilo krepko čez tisoč, ki so, večina njih, zelo ugodni za bivanje, nekateri še bolj kot hoteli. Oussama, ki je vodja Riada Boustane, kjer sem prebival v Marakešu, mi je zaupal, da je, če se želiš podati v posel z riadi, najbolje tega najprej najeti (za manjši riad s petimi do sedmimi sobami in vsem, kar sodi zraven, je treba za najemnino odšteti približno 1500 do 1700 evrov na mesec), pozneje, po več letih, pa riad odkupiti. Veliko lastnikov riadov v Marakešu je Francozov, nekaj tudi Nemcev in Italijanov, seveda pa tudi premožnih domačinov.

Večji, razkošni in že opremljeni (po večini v tradicionalnem duhu Maroka, a v sodobnih različicah ter z dragimi predmeti in materiali; veliko je tudi starin) stanejo tri, štiri, pet in še več milijonov evrov, a tudi za 90 ali 100 tisoč evrov se da kupiti lepo opremljen manjši riad z dvema, tremi sobami za goste. A Oussama, v Maroku in Kanadi šolani hotelir, mi je razložil, da je z manjšimi riadi težko zaslužiti, pa čeprav je lahko mesečna najemnina le 500 do 700 evrov.