Plastika v vsakem želodcu ali čas, da začnemo prisegati na drugo embalažo?

Plastika je preplavila svet. Časi, ko je prišla mineralna voda do kupcev samo v steklenicah, so že dolgo mimo. V plastičnih vrečkah – sicer ne več dolgo – prenašamo v trgovinah kupljena živila, med katerimi se zagotovo najde v plastično folijo zavito »eko« sadje ali zelenjava, v plastične škatlice zapakirane dobrote iz delikatese ali pa embalirana voda. Priljubljenost embalirane vode zadnja desetletja narašča, po vodi v plastenki ljudje posegajo pogosteje kot po sladkih pijačah.

Pixabay

Plastika v embalirani vodi

A po tem, ko je pijačarska industrija dolgo prepričevala kupce v nakupovanje pijač v plastenkah, se je naposled izkazalo, da te niso le ena najslabših izbir z okoljskega vidika, temveč bi lahko bile potencialno škodljive tudi za zdravje. Zakaj je voda v steklenicah boljša kot v plastenkah? Če gre verjeti nedavni študiji, v vodi iz plastenke poleg vode vsakokrat spijemo tudi nekaj plastičnih mikrodelcev. Test največjih znamk embalirane vode je namreč pokazal, da skoraj vse vsebujejo kontaminirane majhne plastične delce. Največja tovrstna študija, ki jo je na 250 različnih embaliranih vodah v devetih državah sveta naredila ameriška novinarska organizacija Orb Media, je v povprečju v litru vode odkrila deset plastičnih delcev, večjih od premera človeškega lasu. Podjetja, katerih vodo so testirali, so za britansko medijsko hišo BBC povedala, da so plastenke vode varne in v skladu z najvišjimi standardi.

40 % ceneje je, če 20-krat napolnimo reciklirano steklenico, kot če polnimo plastenke.

Analizo vode so naredili na državni Univerzi New York, v Fredonii. Profesorica kemije Sherri Mason je za BBC povedala: »Našli smo [plastiko] v plastenki za plastenko, v blagovni znamki za blagovno znamko.« Dejala je, da ne gre za iskanje grešnega kozla in izpostavljanje posamezne blagovne znamke, »testi kažejo, da je plastika postala zelo prodoren material v naši družbi, še posebej pri vodi – v vseh izdelkih, ki jih uporabljamo na zelo osnovni ravni«. Trenutno ni dokazov, da je uživanje mikroplastike lahko škodljivo. »Številke niso katastrofalne, so pa skrb vzbujajoče,« je dejala. Strokovnjaki sicer opozarjajo, naj ljudje na območjih brez pitne vode še naprej pijejo embalirano vodo.

Ljudje, ki živijo v območjih s pitno vodo, imajo sicer več izbire, a s tem tudi dileme, saj je Masonova lani našla plastične delce (mikroplastiko) tudi v vzorcih vode iz pipe. Kako vseprisotna je plastika, kažejo tudi druge raziskave, v katerih so se plastični delci »pojavili« v morski hrani, morski soli in celo zraku!

Pixabay

V litru 314 plastičnih delcev, manjših od sto mikronov

Omenjena študija je luč sveta ugledala v obdobju opozarjanja na problematiko plastike. Razpravo o tem je podžgala serija BBC Modri planet 2, v kateri je Sir David Attenborough opozoril na grožnjo, ki jo plastika predstavlja v naših morjih. Po nekaterih ocenah bi lahko količina plastike do leta 2050 presegla količino rib v morju.

Za raziskavo vode v plastenkah so kupili več primerkov vode globalnih blagovnih znamk – Aquafina, Dasani, Evian, Nestle Pure Life, San Pellegrino – in tudi nacionalnih, kot je nemška Gerolsteiner. Izbrali so velika tržišča, nakupe so tudi snemali. Mikroplastiko so iskali z dodajanjem barvila Nile Red – tehniko so pred kratkim razvili britanski znanstveniki za hitro odkrivanje plastike v morski vodi. Masonova je s kolegi obarvane vzorce filtrirala in potem preštela vsak košček, večji od sto mikronov, kar je podobno premeru človeškega lasu. Največ delcev je bilo manjših od sto mikronov; v litru vode jih je bilo v povprečju 314, prešteli pa so jih s pomočjo tehnike, ki so jo razvili za štetje zvezd na nočnem nebu. Točne sestave teh delcev niso potrdili, a »racionalno lahko sklepamo, da je plastika«, je dejala Masonova. Barvilo Nile Red se namreč lahko veže tudi na druge substance, ki jih lahko pričakujemo v vodi, kot so delci školjk ali alg, a teh v vodi v plastenkah ni. Ker študija ni bila »peer reviewed« niti objavljena v znanstvenem zborniku, so pri BBC za mnenje vprašali strokovnjake.

Kako so plastični delci prišli v vodo?

Andrew Mayes z Univerze Vzhodna Anglija, tudi pionir tehnike z omenjenim barvilom, je dejal, da gre za zelo visoko kakovostno kemijo in da so »rezultati precej konservativni«. Michael Walker, svetovalec Urada Vlade Združenega Kraljestva za kemijo, meni, da je bilo delo dobro opravljeno. Oba pravita, da čeprav manjših delcev niso analizirali, je najbolj verjetno, da gre za plastiko, saj drugih snovi v vodi v plastenkah ne bi pričakovali.

Danci so pred več kot 30 leti sprejeli zakon, s katerim so oblikovali industrijo pijač: le določeni tipi embalaž lahko vsebujejo tekočino.

Se pa pojavlja vprašanje, kako so plastični delci prišli v vodo. Po eni teoriji bi se to lahko zgodilo pri odpiranju zamaška – ta vsebuje polipropilen. Raziskovalce je presenetilo tudi, da v 17 izmed 259 plastenk v vodi niso našli plastike, tudi pri plastenkah vode iste blagovne znamke. V nekaj plastenkah so našli tisoče mikroplastičnih delcev, v drugih niti enega.

Ko so jih povprašali za komentar, so podjetja povedala, da upoštevajo visoke standarde glede varnosti in kakovosti produktov. Opozorila so tudi na odsotnost predpisov o mikroplastiki in pomanjkanju standardiziranih metod testiranja za mikroplastiko.

Nestle je za BBC povedal, da vodo za mikroplastiko testirajo več kot dve leti in niso našli mikroplastičnih delcev »nad ravnjo sledi«. Gerolsteiner je dejal, da njihovi testi kažejo, da je količina mikrodelcev »znatno pod dovoljeno mejo«, ki so jo postavila farmacevtska podjetja. Zato ne razumejo, kako je lahko Masonova z ekipo dobila takšne rezultate. Dodali so, da so mikrodelci povsod, zato verjetnosti, da so prišli v produkt iz zraka ali embalirnih materialov med polnjenjem, ni povsem izvzeta.

Pri Coca Coli so dejali, da vodo filtrirajo z več koraki, Danone pa študije ni komentiral, češ da je »metodologija nejasna«.

Pixabay

Danci uzakonili steklenice

Skandinavci so na okoljevarstvenem področju vselej med najbolj naprednimi, Danci pa so pri plastiki še posebej rigorozni in prisegajo na steklo. Pred več kot 30 leti so namreč sprejeli zakon, s katerim so oblikovali industrijo pijač: le določeni tipi embalaž lahko vsebujejo tekočino. Zadnje je bilo nujno, če so hoteli čim več reciklirati.

Boštjan Lutar: Nemogoče, da bi katerikoli proizvajalec ustekleničene vode preživel, če bi v Sloveniji za embalažo uporabljal zgolj steklenice. Ljudje so preprosto premalo ozaveščeni o vodi.

Sredi 70. let so pivovarji začeli uporabljati pločevinke in različno oblikovane steklenice, danski sistem recikliranja pa se je začel razkrajati. Kupci niso več mogli vrniti vsake embalaže, nekatere so sprejemali le v trgovinah, kjer so kupili produkt, stopnja recikliranja pa je močno upadla. Da bi rešili sistem, so junija 1987 sprejeli uredbo 297, ki je omejila uporabo določenih embalirnih materialov za pivo in brezalkoholne pijače. Pločevinke in plastiko so prepovedali. Prepovedali so ju tudi zato, ker recikliranje plastike in aluminija še ni bilo ekonomično. Tako je steklenica postala normativ. Danski proizvajalci so uredbo podpirali, tuji so se nad njo pritoževali in dansko večkrat postavili pred evropsko sodišče. Goreče so uredbo hoteli odpraviti nemški pivovarji, ki so trdili, da jih bo izrinila z danskega trga. Evropsko sodišče pa je ugodilo Dancem.

Zanimivo je, da niso zapovedali recikliranja steklenic, ampak ponovno polnjenje. In industrija pijač je lahko svoje produkte prodajala le, če so jih znova polnili. Leta 1991 in 1997 so zakon dopolnili z amandmaji, ki zahtevajo, da so v steklenicah za ponovno polnjenje tudi gazirane pijače, kot je mineralna voda brez okusa. Izjema so le ledeni čaji, mleko z okusom in sokovi, ki na danskem tržišču nimajo večjega niti pomembnejšega tržnega deleža.

Steklenica dolgoročno (naj)cenejša

Že pred časom je poročilo ameriške mreže za recikliranje Grassroots Recycling Network (GRRN) pokazalo, da s steklenicami za ponovno uporabo občutno prihranimo. Čeprav je embalaža za enkratno uporabo prvotno cenejša (0,069 evra) v primerjavi z embalažo, ki jo je mogoče ponovno napolniti (0,133 evra), že po enem polnjenju dosežemo prihranke. Polnjenje embalaže za enkratno uporabo bo namreč ponovno stalo 0,069 evra, medtem ko so stroški pri uporabi embalaže za ponovno polnjenje delno razdeljeni, cena pa znaša 0,067 evra. Po 20 takšnih polnjenjih je cena steklenice, ki jo je mogoče ponovno napolniti, ena dvajsetina prvotne cene te steklenice (0,007 evra ali skupno manj kot en evro po 20 polnjenjih), so izračunali pri GRRN. Da se steklenice bolj izplačajo kot plastična embalaža, priča tudi študija primera TED, ki pravi, da »se na Danskem vrne 99 odstotkov steklenic, nekatere izmed njih pa se ponovno uporabijo tudi 30-krat«.

Tako rekoč vsi strokovnjaki se strinjajo, da je plastenka zaradi negativnega vpliva na okolje in očitno tudi oporečnosti vsebine najslabša izbira. Mnenja se razlikujejo le v tem, ali je okolju bolj prijazna pločevinka ali steklenica. Zadnja ima več očitnih prednosti. Prvič, okus pijač iz steklenic je preprosto boljši. In drugič, mogoče jih je stoodstotno reciklirati, po nekaterih podatkih je menda stopnja reciklaže kar 80-odstotna. Negativna plat steklenic je njihova relativna krhkost in hkrati velika teža, kar viša ogljični odtis in stroške transporta. Aluminijaste pločevinke so v tem pogledu neprimerno boljše, so lažje in bolj odporne. Prav tako jih je mogoče stoodstotno reciklirati, vendar pa je stopnja reciklaže menda bliže 40 odstotkom, kar je precej slabo v primerjavi s steklom.

Pixabay

S premium vodo na tuje trge

A težava je neozaveščenost kupcev. »V Sloveniji je nemogoče, da bi katerikoli proizvajalec ustekleničene vode preživel, če bi za embalažo uporabljal zgolj steklenice,« je prepričan Boštjan Lutar, ki je prodajni vodja za znamko vode Costella, kjer že desetletje vodijo tako program vode v plastenkah kot tudi v steklenicah.

Da na slovenskem trgu ni prostora za ustekleničene vode, ker ni nobene stimulacije potrošnikov za kaj takega, se strinja tudi Boštjan Kočar, direktor H2O skupine, ki se ukvarja s svetovanjem na področju voda. »Cena steklenic je občutno višja od plastenk, steklenice ni možno proizvajati na lokaciji polnilnice vode, zaradi česar jih je treba večkrat izpirati, ne plačuje se dodaten evro na plastenke in steklenice, da bi jih potrošniki nosili nazaj,« niza nekatere pomanjkljivosti pri nas. Posledično večina potrošnikov kupuje ceneje oziroma cenovno razumno, manjšina pa sledi kakovostni in bolj zdravi alternativi, »ki pa res ne omogoča proizvajalcem preživetja na trgu, zato je takšna ponudba lahko le ekskluzivna«, pravi Kočar. Dodaja, da večina razumnih potrošnikov ne kupuje vode, da bi jo pili doma, ker je voda iz večine vodovodnih sistemov v Sloveniji boljša, bolj sveža od embaliranih vod, ki se večinoma ne skladiščijo primerno, preden pridejo v grla potrošnikov. »Ugotavljamo, da je bistven upad kakovosti vod od kakovosti na samem izviru pred embaliranjem do končne kakovosti te iste vode pred zaužitjem,« pojasnjuje. Poudarja, da proizvajalci oziroma polnilnice polnijo kakovostno vodo, vendar se v verigi skladiščenja tako pri trgovcih kot doma, predvsem v vročem avtu, kakovost vode bistveno poslabša.

Kakovosti vode iz steklenice se sicer ponekod dobro zavedajo. Nemci in Švicarji so tudi zavoljo zakonodaje pripravljeni kupiti vodo v steklenici, saj dobijo povrnjeno kavcijo, ko prazno steklenico vrnejo. K vodi v steklenicah pa se ozirajo tudi drugje. Kočarjevo podjetje H2O je namreč v sodelovanju s Steklarno Hrastnik začelo plesti zgodbo na področju nadstandardnih in visokokakovostnih proizvodov. »Ker želimo svetu ponuditi premium in luksuzne vode iz naše prelepe dežele pod Alpami v osrčju EU, smo se nanje obrnili in naredili steklenice za našo blagovno znamko Krystal Drop, ki je namenjena prestižnim restavracijam in potrošnikom po svetu iz Kitajske, Rusije, arabskih držav, ZDA,« razlaga Kočar. Te trge bodo poskušali prepričati z maloserijskimi proizvodi v steklenicah z nadstandardnimi zgodbami v premium razredu ustekleničenih vod, ki na svetovnem trgu dosegajo ceno buteljčnih vin, in luksuzne ustekleničene vode z učinki za boljše počutje, ki dosegajo cenovni razred ekskluzivnih vin. »Naš trg je tesno povezan s trgom in mentaliteto kupcev vin,« pravi Kočar.

No, tudi za plastenke je morda rešitev vendarle na dlani. Islandski študent Ari Jonsson je namreč razvil biorazgradljivo »plastenko«, ki je narejena iz alg. Za ohranjanje čvrstosti in oblike potrebuje vodo, ko te zmanjka, začne takoj razpadati. Kupci jo lahko celo pojedo ali brez slabe vesti zavržejo.