Peter Sotošek Štular, ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana

Od tam je šel v Dramo, kjer je bil dve leti tudi vršilec dolžnosti ravnatelja, leta 2013 pa ga je kulturni minister Uroš Grilc imenoval za ravnatelja javnega zavoda SNG Opera in balet Ljubljana.

Med prioritetnimi nalogami v njegovem prvem mandatu, ki se mu izteče prihodnje leto, je Peter Sotošek Štular navedel povrnitev poslovnega ugleda SNG Opera in balet ter s tem sanacijo neplačanih obveznosti in čimprejšnjo tekočo likvidnost. Opera je bila namreč leta 2013 globoko v rdečih številkah, izgube je bilo za 1,2 milijona evrov, za enak znesek je bilo tudi zapadlih neplačanih obveznosti, kar je bil največji primanjkljaj kakšnega javnega zavoda po osamosvojitvi.

A pozor, z velikimi finančnimi težavami se spopada tudi Opera in balet SNG Maribor, tako da utegne biti njena sanacija, če bo uspešna, še celo višja. S finančnimi težavami se sicer ubadajo skoraj vse opere po svetu, izredno slabo, recimo, kaže italijanskim, ki so že dlje časa v rdečih številkah in katerih upravljanje je zdaj prevzela kar vlada. »Da so opere v slabem finančnem stanju, je po svoje razumljivo, saj je to z naskokom najdražja uprizoritvena umetnost, na odru je lahko do dvesto ljudi naenkrat, celoten zbor, operni solisti, orkester ... Vse ljudi je treba obleči, in operni igralci pač ne morejo nastopati z vsakdanjimi kostumi in ceneno scenografijo, sredstva za kulturo pa se povsod nižajo,« razloži sogovornik.

Jože Suhadolnik

Kljub temu je Petru Sotošku Štularju sanacijski program uspelo končati dve leti pred rokom, ki ga je vlada postavila za leto 2018. »Marsikdo zmotno meni, da nam je vlada dala dodaten denar, a v resnici se je zgodilo ravno nasprotno. Sredstva vlade so bila, kot lahko vidite iz tabele, iz leta v leto nižja.« In res, leta 2012 je vlada Operi Ljubljana namenila 10,4 milijona, leta 2013 9,9 milijona, leta 2014 9,4 milijona, leta 2015 9,56 milijona, leta 2016 9,55 milijona in leta 2017 9,6 milijona. Pri tem pa so se izdatki za plače v Operi med letoma 2014 in 2017 celo nekoliko povečali. Po izplačilu plač je tako vsako leto ostalo manj sredstev za program, torej za scenografijo, kostume, gostujoče nastopajoče, režiserje itd. pa za splošne stroške za upravljanje stavbe. »Samo za nadomestilo stavbnega zemljišča mestni občini plačujemo 40.000 evrov,« pravi Sotošek Štular.

Tako je, recimo, ljubljanski Operi leta 2011 po izplačilu plač za vse druge stroške (programske in splošne) ostalo 2.426.049 evrov, letos pa bo denarja še enkrat manj, zgolj 1.217.761 evrov. A problem ni le višina, pravi, ampak tudi nestabilnost financiranja. Zneski sredstev bi morali biti po njegovem mnenju znani za vsaj nekaj let vnaprej, seveda z upoštevanjem določenih normativov, »ne pa da mi maja 2017 začnemo prodajo abonmajev, torej se pogodbeno zavežemo svojim kupcem, da bomo program izvajali, pri tem pa do januarja 2018 sploh ne bomo vedeli, koliko denarja nam bo pripadlo. Pravzaprav obljubljamo nekaj, za kar ne vemo, ali bomo lahko izvedli,« je kritičen.

Financiranje javnih zavodov je tako po njegovih besedah izredno problematično, »vsaj toliko kot financiranje nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi«. »Zdi se mi, da pri nas vlada prepričanje o javnih zavodih kot pijavkah proračuna, kar sploh ni res. V nasprotju s prej omenjenimi ustvarjamo lastne prihodke, število prodanih vstopnic pa se povečuje.«

Sotošek Štular je tudi velik zagovornik omejitve mandatov direktorjev javnih zavodov na največ dva. Zakaj ravno dva? »Deset let je doba, ko lahko pokažeš svoje sposobnosti. Če si bil dober, ne boš imel težav dobiti službo drugje, če pa si slab, je bolje, da se posloviš. V prvem mandatu se trudiš in uveljavljaš svoje ideje, v drugem jih izvajaš in poglobiš, v tretjem pa se človek lahko preveč poleni, še posebej v Sloveniji, kjer je nagrajevanje direktorjev izredno nestimulativno. Sam nisem dobil niti centa za delovno uspešnost, ker sem saniral 1,2 milijona evrov veliko luknjo. To še zdaleč ni bilo preprosto in prva leta sem delal od jutra do večera. Čeprav je svet zavoda dal predlog na ministrstvo, je bil ta zavrnjen. Tako je moja plača zaradi Zujfa celo nižja od mojega predhodnika [Mitje Bervarja].« Tudi sicer direktorji javnih zavodov nimajo prav nobenega mehanizma za nagrajevanje zaposlenih, saj so višine plač določene z zakonom. »Naša uravnilovka je grozna, ne glede na to, kaj in koliko delaš, imaš popolnoma enako plačo kot nekdo drug. To je po mojem mnenju nesprejemljivo. Pri napredovanjih namreč šteje le delovna doba, tisti, ki je dlje čas zaposlen v javnem sektorju, ima a prióri višjo plačo od tistega, ki, recimo, več in bolje dela, a je zaposlen manj časa.«

Deset let je doba, ko lahko pokažeš svoje sposobnosti. Če si bil dober, ne boš imel težav dobiti službo drugje, če pa si slab, je bolje, da se posloviš.

Tako zaposlene lahko motivira zgolj s tem, da poskrbi, da so predstave razprodane, kar tudi so, ter da poskrbi, da je Opera za gostovanja v tujini plačana, kar sicer ni vedno praksa umetniških gostovanj. Poleg tega se iz leta v leto povečuje število tujih obiskovalcev, ki jih je že približno pet odstotkov vseh, in že tri leta imajo vse predstave nadnapise v angleščini. To je tudi svojevrstna pohvala za dobro opravljeno delo.

Naš sogovornik ne zagovarja večnega iskanja novega, mladega občinstva, kar si za osnovni cilj ponavadi postavljajo direktorji. Prepričan je, da mora najprej narediti vse, da bo del občinstva ostala obstoječa publika, to pa je v Operi predvsem zrela generacija. Zato želi z različnimi ukrepi, tudi oglasi, predvsem starejšim pokazati, da so v Operi vedno dobrodošli.

TOP 5

Glasba: od oper Orfej in Evridika C. W. Glucka, sicer Vivaldi, Corelli in še vedno tudi ... The Smiths

Knjiga: Čarobna gora, Thomas Mann

Film: Beli trak, Michael Haneke

Sovražnik: komarji

Operna klet

Župančičeva ulica 2

1000 Ljubljana

MENI: fuži s hobotnico kot predjed 10,50, lignji na žaru 9,20, mešana solata 2x 7,00, malvazija 1 dcl 1,30

Znesek za plačilo: 28,00 evrov