Ozadje športnih stav

Pri švicarski skupini Sportradar, ki noč in dan bedi nad svetovnim športnim dogajanjem in vplačili na največjih stavnicah, bodo hitro ugotovili, kdo je imel slab dan in kdo je s svojimi dejanji zaslužil. 

Bi vplačali stavni listek, če bi vedeli, da ne morete izgubiti? Da je za realizacijo dobička povsem vseeno, kakšen bo rezultat na tekmi? Kako doseči ta »sveti gral« športnega stavničarstva, je vprašanje, ki je bilo na prelomu tisočletja v jedru prizadevanj dveh norveških študentov matematike – Pettra Fornæssa in Toreja Steinkjerja.

Imamo verjetno največjo mrežo podatkovnih novinarjev in skavtov na svetu. Na terenu deluje več kot 7000 ljudi.

Tako imenovani »sure bet« je bil za vse tiste, ki so premogli nekaj računalniškega znanja, trdne volje in hitrih prstov, dolgo let precej dobičkonosen način služenja denarja, ki je temeljil na razlikah v kvotah pri različnih stavnicah. Stavničar je glede na kvote in izračun programa med tri možne izide – poraz, neodločen izid in zmaga določene ekipe – razdelil na primer 1000 evrov in v vsakem primeru zaslužil 5, 10 ali celo več kot 30 evrov (odvisno od kvot).

Toda sure bet ni več to, kar je bil. Danes je trd kruh – tudi zaradi prej omenjene dvojice Norvežanov, ki sta s svojim programom na začetku sicer lepo služila, a sta se nato odločila prestopiti na drugo stran in pomagati stavnicam pri omejevanju anomalij na trgu, še posebno pri določanju kvot na stavnicah. Potencial njune ideje je prepoznal Švicar Carsten Koerl, tedaj solastnik stavnice Bwin (tedaj Bet and Win). In tako se je rodil Sportradar. Podjetje, ki danes izračunava kvote večini največjih stavnic na svetu. Podjetje, katerega podatki stojijo za večino strokovnih člankov v ameriških in evropskih športnih medijih in katerega »vojska« skavtov vsak dan skrbi, da so v aplikacijah za spremljanje športnih rezultatov bliskovito hitro na voljo točni podatki.

»Vsak športni navdušenec se je nedvomno že srečal s Sportradarjem,« je poudaril David Lampitt, odgovorni direktor za operacije skupine Sportradar, s katerim smo se srečali v ljubljanski podružnici. Lampitt bdi nad delovanjem skupine, ki vsako leto spremlja več kot 400.000 športnih dogodkov, od tega vsaj 280.000 v živo.

V športu ste vseprisotni. Toda ko sem ljudem omenjal Sportradar, mnogi za vas sploh še niso slišali, še več jih ni vedelo, kaj počnete. Zakaj je tako?

Se strinjam. Tako je zato, ker nimam močne blagovne znamke, ki bi bila usmerjena k potrošnikom. Zato ostajamo pod radarjem mnogih ljudi (smeh). Hkrati moram reči, da se prepoznavnost počasi krepi, v zadnjem času smo sklenili vrsto odmevnih partnerstev z velikimi športnimi ligami, kot so NFL, NBA, NHL, pa tudi tekmovanji iz sveta motošporta, kot sta Nascar in Formula 1. Morda nas večina res ne pozna, saj smo svoj poslovni model razvili primarno za trg B2B, toda vsi poznajo naše partnerje. Sodelujemo tudi z Googlom, Twitterjem, športnimi zvezami, kot sta Fifa in Uefa, pa seveda z največjimi stavnicami, na primer Bet365, WilliamHill ... Vedno je mikavno razmišljati o stiku s končnimi kupci, o trgu B2C. V Avstriji imamo na primer največji portal s športnimi novicami in rezultati Laola1. Toda v resnici smo – zlasti v svetu stavništva – najboljši kot neke vrste zaledna pisarna za stavnice. Naj gre za stavnice, medije ali izdajatelje televizijskih programov, naš poslovni model temelji na najboljših in najzanesljivejših podatkih, ki jih pošiljamo strankam v najhitrejšem možnem času.

Ste v poslu s podatki. Stavnicam na primer računate kvote tudi za drugo- ali celo tretjeligaška tekmovanja, ki jih ne prenašajo televizije. Vsakemu, ki rad stavi in brska po množici dogodkov, na katere lahko položi svoj denar, je jasno, kako velik zalogaj je to. Kako vam to uspe?

Globalna stavniška industrija je vredna med 1000 in 1500 milijardami dolarjev na leto.

Imamo verjetno največjo mrežo podatkovnih novinarjev in skavtov na svetu. Na terenu deluje več kot 7000 ljudi. Tudi kadar je televizijski prenos, imamo vedno človeka na tekmi. Zakaj? Prvič, prenos v živo ima običajno nekajsekundno zamudo, stavnice in ne nazadnje predvsem tisti, ki izvajajo prenose, pa si želijo najbolj sveže podatke, da jih lahko objavljajo na zaslonu že med tekmo. Pri stavnicah je še bolj občutljivo, saj je vsako zamujanje podatkov lahko zelo škodljivo. Če imajo tisti, ki stavijo, podatke pred stavnicami, bodo te zelo hitro začele izgubljati denar. Zato se zanašamo na naše skavte ali pa tehnologijo, kjer je to mogoče. Pri tenisu so tako naš vir informacij glavni sodniki, ki zabeležijo vsako točko v posebno napravo. Velik poudarek dajemo seveda tudi nadzoru kakovosti vseh informacij.

Slišal sem zgodbo, da je kriminalna združba na eni od nogometnih tekem nižjega ranga v Albaniji na stadionu poiskala vašega skavta in ga prisilila, da je z objavo gola nekaj sekund počakal. S tem so si zagotovili čas za vplačevanje velikih stav. Imate več takšnih primerov, kako se jim je mogoče izogniti?

Tudi to se dogaja. Veliko vlagamo v svojo mrežo skavtov, še bistveno več pa v izredno strog nadzor kakovosti informacij. Verjemite, ne puščamo veliko prostora za napake, zaradi tega smo vodilno globalno podjetje na tem področju. Tu ni naključij, stranke nam z razlogom zaupajo. Prvič, izredno smo previdni pri tem, kdo lahko postane naš skavt. Manj kot odstotek jih pride skozi izbirni proces. Drugič, poskrbimo, da ima vsak skavt na vsaki tekmi po enega nadzornika, ki prav tako spremlja tekmo in ve, kaj se dogaja. In tretjič, na koncu se zanašamo tudi na informacije, neodvisne od ljudi na terenu. Vsak skavt je opremljen s signalom GPS, tako da vemo, da je res na tekmi. Spremljamo na primer tudi zvok s prizorišča tekme. Če v času signala za gol ne zaznavamo glasnih vzklikov s tribun, nam hitro postane jasno, da nekaj ni v redu.

Kako ščitite šport in stavnice pred organiziranim kriminalom, pred združbami, ki se morda ne lotijo ravno vaših skavtov, ampak poskušajo vplivati na izid tekem z različnimi prijemi? Morda s podkupovanjem sodnikov ali športnikov?

Pred desetletjem, torej leta 2008, smo se začeli resno ukvarjati z integriteto v športu. Začeli smo se namreč zavedati, da nam naši modeli in vsi zbrani podatki, ki jih obdelujemo za stavnice, omogočajo prepoznavanje neobičajnih vzorcev na stavniškem trgu. Ključ se skriva v matematičnih modelih. V verjetnostnih računih, ki nam povejo, kaj naj bi se in kaj se dogaja na stavnicah med potekom določene tekme. Običajno sta krivulji dogajanja na tekmi in dogajanja na stavnicah precej skladni. Včasih pa se začneta gibati v nasprotni smeri. To seveda še ne pomeni, da je v ozadju stavniška mafija, saj lahko vse skupaj pojasnijo povsem običajni razlogi. Na tekmi začne na primer deževati, poškoduje se ključni igralec, zgodi se nekaj, kar bistveno spremeni pričakovan razplet tekme. Zato je ključno, da vsak tak primer preuči analitična skupina strokovnjakov za stave, ki ugotovi, ali je mogoče nenavadna vplačila stav pojasniti z realnimi okoliščinami ali pa stoji zadaj nekdo, ki želi prirediti rezultat.

Pri več kot 99 odstotkih napak športnikov gre resnično samo za napake.

Kako pogosto se zgodi, da so tekme, dirke ali dvoboji zrežirani?

Za nas je to pojav, s katerim se srečujemo kar pogosto. V primerjavi z vsemi dogodki na športnih stavnicah pa je ta delež precej majhen. Ena od analiz druge ravni teniških turnirjev (ATP Challenger, op. p.) ugotavlja, denimo, da je bilo tudi v letu z največ zrežiranimi dvoboji teh zgolj za odstotek. Boj proti goljufijam vidimo skorajda kot dolžnost. V interesu nam je, da sta šport in stavna industrija »čista«, in seveda tudi športnim organizacijam in športnikom, saj njihov šport z vsakim primerom goljufij izgublja ugled, ter stavnicam, ki zaradi manipulacij izgubljajo denar.

Na katerih ravneh tekmovanj je največ zlorab: na najnižjih, kjer ni televizijskih prenosov, kjer so plače igralcev nizke, ali na najvišjih, med zvezdniki?

Mnogi bi na prvo žogo rekli, da je največ korupcije na najnižjih ravneh, toda zgodovina kaže drugače. Korupcijo zaznavamo na vseh ravneh tekmovanj, tudi na najvišjih. Obstajajo tudi izredno dobro plačani športniki, ki so na primer padli v odvisnost od športnih stav in drugih iger na srečo. Za kriminalne organizacije so ti priložnost. Aktivno iščejo situacije, v katerih jih lahko nagovorijo h goljufiji. Imajo učinkovit sistem, preko katerega dobijo oblast nad športniki, ki nato delajo vse, kar kriminalne združbe od njih zahtevajo. Tveganja obstajajo v vseh večjih športih. Nekoliko manjša so pri ekipnih. Tudi vratar, o katerem bo vsak rekel, da ima odločilen vpliv na tekmo, saj lahko namenoma spusti žogo v gol, namreč ne more vplivati na to, koliko golov bo na drugi strani zabila njegova ekipa.

Kako pravzaprav veste, da je neki dogodek na tekmi »zaigran« in ne samo napaka, nesrečno posredovanje igralca ali sodnika? Pri boksu se pojavijo dvomi skoraj vsakič, ko se dvoboj ne konča z enim tekmecem na tleh, navijači razpravljajo o vsaki zgrešeni enajstmetrovki ali pa o vsaki usodni napaki sodnika. Pred leti je odmeval primer nemškega sodnika Roberta Hoyzerja, ki je s spornimi odločitvami pomagal pajdašem do več kot dveh milijonov evrov dobičkov na stavnicah.

Obstajajo tudi izredno dobro plačani športniki, ki so na primer padli v odvisnost od športnih stav in drugih iger na srečo.

Prav primer Hoyzer je bil eden teh, zaradi katerih smo se v Sportradarju začeli ukvarjati z integriteto v športu. Danes ta oddelek vodi nemški kolega, ki je bil pri Nemški nogometni zvezi odgovoren za preiskovanje primera Hoyzer. Če se vrnem k vprašanju, kako vemo, da poskuša nekdo vplivati na športni dogodek, nas vselej zanima, kaj se dogaja na stavnicah. Nimamo ekipe ljudi, ki bi gledala nogometne tekme in odločala, kdaj je na primer neki vratar naredil namerno napako. Na tak način bi lahko vrgli sum na vsako tekmo, kjer se igralci ne pokažejo v svoji najboljši luči. Pri več kot 99 odstotkih napak športnikov gre resnično samo za napake. Naš sistem zazna, kdaj se na športni dogodek prikrade korupcija prek dogajanja na stavnicah. Tam se namreč korupcija največkrat najprej pokaže.

Dogajanje na stavnicah je ključ do vaših dognanj o korupciji v športu. Bi lahko s svojim znanjem, množico podatkov in sposobnostjo njihovega analiziranja »rešili« profesionalno kolesarstvo, katerega primarni problem je doping? Serijski šampion Chris Froome je na primer letos padel na dopinškem testu, pa ni dobil kazni, v preteklosti se je čez prste gledalo Lanceu Armstrongu ...

Ravno pred približno tednom dni smo postali partnerji UCI (Mednarodna kolesarska zveza, op. p.), pa niti ne zaradi stav, teh je v kolesarstvu izredno malo, temveč predvsem zaradi sodelovanja v boju proti dopingu, ki je največji sovražnik profesionalnega kolesarstva.

Prisotnost dopinga kaže, kako velik posel je kolesarstvo in seveda šport. Kako velik biznis pa je globalna stavniška industrija?

Zelo težko je dajati natančne ocene, saj je približno polovica stav vplačanih na črnih stavnicah, ki so neregulirane. Ocene celotne globalne stavniške industrije – regulirane in neregulirane – se tako gibljejo med 1000 in 1500 milijardami dolarjev na leto. Industrija je ogromna.

Vrednost podjetja glede na zadnji krog investicij je ocenjena 2,1 milijarde evrov, kar je posledica hitre rasti. To je mogoče videti tudi tu v Ljubljani.

To je skoraj toliko, kot znaša BDP Rusije. Za koliko se bo trg povečal po tem, ko bodo v ZDA legalizirali spletne stave?

Pri ZDA je podobno. Ne vemo, koliko Američanov je že aktivnih na spletnih stavnicah »​offshore«​. Ta trg naj bi bil vreden okoli 150 milijard dolarjev na leto. Dodatni potencial trga naj bi po nekaterih ocenah prinesel še 50 milijard dolarjev dodatnih stav, saj se pričakuje, da bo legalizacija na spletne stavnice privabila več priložnostnih stavničarjev.

Na ameriškem trgu sodelujete z vsemi večjimi športnimi ligami, televizijskimi in medijskimi hišami. Kako velika stvar bo za vas legalizacija spletnih stav v ZDA?

Čeprav smo že prisotni v ZDA, bo to za nas nedvomno pomemben mejnik, saj se strateško osredotočamo na azijsko in severnoameriško regijo.

Sportradarju kaže dobro. Nekje sem slišal, da ustvarite že okoli 700 milijonov evrov prihodkov. Kdaj boste kot podjetje presegli milijardo prihodkov?

Smo zasebno podjetje, tako da podatkov o prihodkih ne smem razkriti. Lahko povem, da smo v zadnjih petih letih dosegali visoko rast in da bo še nekaj časa trajalo, da dosežemo milijardo dolarjev letnih prihodkov. Vrednost podjetja glede na zadnji krog investicij je ocenjena 2,1 milijarde evrov, kar je posledica hitre rasti. To je mogoče videti tudi tu v Ljubljani. Ko sem prvič prišel sem pred štirimi ali petimi leti, smo imeli pisarne v enem nadstropju. Do danes smo se razširili že v tri nadstropja. Zaposlujemo več kot 130 ljudi.