Olimpijske igre: za vse, ki imajo radi mir

Organizatorji so vztrajali, da bi bilo treba eno od črk sredi imena začeti pisati z veliko in ga torej zapisati kot PjongČang. Tako bi preprečili nenamerno zamenjavo s Pjongjangom, glavnim mestom Severne Koreje, ki s temi olimpijskimi igrami res nima prav nič skupnega. Razen tega, da bi jih lahko pokvaril z vojaškimi provokacijami ali novo jedrsko krizo, na katero Južni Korejci nočejo niti pomisliti.

Medtem ko odštevajo približno tristo dni do začetka iger, upajo, da bosta skrb in velika navdušenost, s katerima se pripravljajo na svoje prve zimske olimpijske igre, pregnala nemirno politično dogajanje, v katerem so se znašli, potem ko so prvo žensko na čelu njihove države najprej odstavili, nato pa aretirali. Poleg tega upajo, da bodo tako odgnali globoko tesnobo, ki se je pojavila v njihovih srcih, medtem ko so Severni Korejci in Američani grozili drug drugemu z jedrskim orožjem nad njihovimi glavami.

Zato se jim je zdelo še toliko bolj pomembno, da svetovna javnost ne zamenjuje teh dveh mest. Pjongjang je vir težav. Pjongčang je vir navdiha. Ime severnokorejskega glavnega mesta pomeni »ravna dežela«, ime južnokorejskega olimpijskega mesta pa »umirjena blaginja«. Toda ker ljudje tega večinoma ne vedo, so profesorji korejščine na youtubu za vsak primer objavili posnetke z jasno južnjaško izgovorjavo: »Pon-cang«. Ne, to nikakor ni »Pjongjang«.

Reuters

Olimpijsko mesto

Pjongčang je pravzaprav okrožje v južnokorejski pokrajini Gangvon, ki leži ob gorski verigi Tebek. Približno 180 kilometrov je oddaljen od glavnega mesta, kar za zdaj pomeni tri ure vožnje z avtobusom od letališča Kimpo, toda potem ko bodo zgradili novo železniško progo, bo hitri vlak od Seula do Pjongčanga potreboval samo dobro uro.

Glavno načelo olimpijskih iger je mir. Vsi, ki imajo radi mir, bi se jih morali udeležiti. nihče ni izjema, Niti Severna Koreja.

Z manj kot 50.000 prebivalci je to najmanjše mesto, v katerem bodo priredili olimpijske igre, poletne ali zimske, vse od leta 1994, ko jih je gostil norveški Lillehammer, ki je bil takrat za več kot polovico manjši od sedanjega Pjongčanga. Toda že uradni slogan iger leta 2018 – »Strast. Povezani.« – govori o tem, da je bila Južna Koreja precej velikopotezna, ko je igre zaupala temu malemu mestu. Strastno gledati v prihodnost. Deliti navdušenost nad razvojem z vsem svetom.

To bi bil lahko pravzaprav slogan južnokorejskega razvoja od revne, poljedelske države, ki je še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaostajala za komunističnim severom, do enajste gospodarske sile na svetu (in četrtega največjega azijskega gospodarstva z bruto domačim proizvodom, ki presega 1500 milijard dolarjev, na prebivalca pa znaša več kot 36.000 dolarjev), ki po marsičem prevladuje pri svetovnih gospodarskih gibanjih.

Med obiskom Južne Koreje si obiskovalec zapomni predvsem resnost, s katero 50-milijonska država gradi svojo sedanjost in pripravlja zapleteno pot v edino mogočo prihodnost. Tisto, ki Korejski polotok vodi k združitvi. Resda je Seul od tako imenovanega demilitariziranega območja oddaljen samo okoli 80 kilometrov, vendar v mestu ni opaziti nervoze zaradi bližine severa in vojske z več kot 1,1 milijona vojaki, ki občasno grozi z raketnim napadom ali celo z jedrsko vojno.

Reuters

Ujemanja in uravnoteženost

Precej bolj je opazno čudovito združevanje tradicije in sodobnosti, domače kulture in tujih vplivov, zgodovinskega trajanja in hitrega ritma sodobnosti. Korejski šamanizem se prepleta s posebnim, holističnim budizmom, in čeprav bo redkokdo rekel, da je konfucijanec, je v vseh segmentih južnokorejskega družbenega življenja opaziti konfucijanski kult izobraževanja, zvestobo državi in spoštovanje najstarejših članov družine.

Poleg tega skoraj tretjina južnokorejskega prebivalstva pripada eni od krščanskih cerkva in prav iz te države prihaja največ krščanskih misijonarjev takoj za Ameriko, saj več kot 20.000 Južnih Korejcev širi protestantsko ali katoliško vero v več kot 160 državah po vsem svetu.

Prireditelji obljubljajo, da bo Pjong-cang gostil »najboljše zimske igre do zdaj«.

Že državna zastava Republike Koreje, kakor se Južna Koreja uradno imenuje, veliko pove o tem, kakšna je njena družba. Na sredini je krog, razdeljen po načelu jina in janga na modri del – ta je temen, ženski – ter na rdeči del, ki simbolizira svetli, moški pol univerzuma. Med seboj se popolnoma ujemata, obkrožajo pa ju štirje trigrami, ki simbolizirajo nebo (ter hkrati tudi vzhod, pomlad, očeta, humanost in pravico), sonce (jug, jesen, hčer, pravičnost in plodnost), mesec (zimo, sever, sina, pamet in modrost) in zemljo (poletje, zahod, mater, obrede in vitalnost).

Vsi ti simboli, vrednote in kulturni predznaki bodo zaznamovali tudi zimske olimpijske igre v Pjongčangu. Zanje bodo sicer porabili »samo« 13 milijard dolarjev, kar je bleda senca 50 milijard, kolikor so jih namenili za zimske olimpijske igre v Sočiju, vendar gotovo lahko pričakujemo sijajno organizacijo in vrhunske športne objekte.

Drugače kot v Riu ali Sočiju

Ozadje nemirnega političnega dogajanja pred zimskimi olimpijskimi igrami v Južni Koreji je resda po marsičem podobno krizi, kakršna je pretresala Brazilijo pred poletnimi igrami leta 2016, vendar bo Pjongčang kljub temu precej drugačen od Rio de Janeira in od ruskega Sočija. Večina športnih objektov je namreč več kot leto dni pred začetkom prireditve že zgrajena; od trinajstih, kolikor jih bodo uporabili za tekmovanja, pa jih je deset že v rokah zasebnih lastnikov, ki bodo zagotovili, da se bodo naložbe v olimpijske igre nemoteno vračale ne samo med igrami, ampak tudi po njih.

168 – 1147 evrov bo treba odšteti za ogled slavnostnega odprtja in zaprtja olimpijskih iger.

Olajševalna okoliščina je še to, da bodo tudi naslednje zimske olimpijske igre, leta 2022, priredili v Aziji, in to celo na sosednjem Kitajskem, zato bodo večino objektov v Pjongčangu najeli za vadbo in pripravo športnikov za naslednje igre. Poleg tega jih južnokorejska oblast namerava izkoristiti za promocijo zimskih športov med mladimi v številnih azijskih državah, kajti če upoštevamo, da olimpijska bakla tudi med že omenjenima športnima prireditvama ne bo zapustila Daljnega vzhoda, saj bodo poletne igre leta 2020 v Tokiu, lahko pričakujemo, da bo Pjongčang za vedno stopil iz anonimnosti in se spremenil v pomembno regionalno športno središče.

Olimpijsko vas v Pjongčangu bodo zgradili do septembra, pravijo organizatorji, nekaj poskusnih tekmovanj pa so tam že izvedli. Tako lahko že zdaj opazujemo pozitivne učinke edinstvene kombinacije južnokorejske delovne discipline in izkušenj. V tej državi so namreč leta 1988 priredili poletne olimpijske igre in resna država, kakršna je ta, se dobro spominja sijajnih uspehov, ki jih je dosegla pred tremi desetletji, a hkrati ne pozablja na napake, ki jih je nekoč naredila pri organizaciji tako velikega dogodka. In če so bile športne igre v Seulu priložnost, da je ime Republike Koreje odmevalo v svetu v kontekstu novega »gospodarskega čudeža« – resda ga je država dosegla pod vojaško diktaturo, ki je prav tistega leta prepustila prostor prvemu demokratično izvoljenemu predsedniku Roh Tae Vuju – zdaj predsednik organizacijskega odbora Li Hi Beom obljublja, da bo Pjongčang gostil »najboljše zimske igre do zdaj«.

»Pripravljeni smo prirediti zgodovinske olimpijske igre,« je izjavil in zavrnil namige, da bi tudi tokrat lahko izključili ruske tekmovalce zaradi dopinga ali da bi sojenje nekdanji predsednici Park Geun Hje lahko vplivalo na splošno ozračje v Južni Koreji tako, kakor je odhod brazilske predsednice Dilme Rousseff z njenega položaja vplival na razpoloženje na lanskih poletnih igrah.

Reuters

Severnokorejski športniki dobrodošli

Rekordni 102 zlati medalji (prvič v zgodovini zimskih olimpijskih iger bo zlatih medalj več kot sto) bodo podelili med 9. in 25. februarjem prihodnje leto najboljšim športnikom v 15 disciplinah, med katerimi se bodo štiri prvič pojavile na igrah. Akrobatski skoki v deskanju na snegu, skupinski start v hitrostnem drsanju, mešani pari v curlingu in skupinske tekme v alpskem smučanju so pravzaprav še posebej privlačne za mlajše gledalce, zato organizatorji tudi od teh športov pričakujejo, da bodo dodatno spodbudili zanimanje mladih Azijcev za zimske športe.

Znane so že cene vstopnic, čeprav jih bodo začeli prodajati šele oktobra. Za tekmovanja bodo stale od 15 do 689 evrov, za ogled slavnostnega odprtja in zaprtja iger pa bo treba plačati od 168 do 1147 evrov.

Na koncu se vrnimo k Pjongjangu. Južna Koreja je zavrnila predlog severne sosede, da bi skupaj organizirali zimske olimpijske igre leta 2018 in da bi nekatera tekmovanja pripravili v smučarskem letovišču Masik v Kangvonu, vzhodno od severnokorejskega glavnega mesta. Toda Li Hi Beom poudarja, da so severnokorejski športniki dobrodošli. Pravzaprav upa, da bo pokrajina Gangvon, znana po najhujših bitkah med korejsko vojno v letih od 1950 do 1953, po tej športni prireditvi pridobila popolnoma nov sloves kraja, ki slavi mir.