Od kož do tekstila, ki bo pametnejši od človeka

Najprej so po svetu tekali goli. Sledile so selitve in z njimi prvi stik z mrazom. Prva oblačila so bila živalske kože, poveznjene čez život praljudi. Prsti teh so postali spretnejši, orodja naprednejša. In potem so prišle uši ter se pred dobrimi sto tisoč leti naselile v njihova oblačila. Prve šivanke se pojavijo že okoli 40.000 let pred našim štetjem, približno 20.000 let pozneje pa naprednejša kožna oblačila dopolnijo kosi tkanin.

Svetovna poraba tekstilnih vlaken na prebivalca se je v štirih desetletjih več kot podvojila, na 13 kilogramov na leto.

Trava, lubje, drugo rastlinje in živalska dlaka sicer hitro razpadejo. Fizičnih dokazov ni veliko, a nekako splošno sprejeto zgodovinsko dejstvo je, da je bila prva prava tkanina filc. Po legendi ga je iznašel mitski sumerski vojščak Urnamman, precej verjetneje pa je v širšo uporabo prišel okoli 3000 let pred našim štetjem, ko so na Bližnjem vzhodu začeli gojiti z volno košate ovce. Tedaj je svet že nekaj časa stopal po poteh »tkaninske« revolucije, ki jo je omogočil izum statev, osnovnega orodja za tkanje. V starodavnem Egiptu so že pred 8000 leti gojili lan in z njega izdelovali tkanine, ki so jih uporabljali za oblačila, medtem ko so s hieroglifi krasili tkanino iz papirusa. Indijci so dobro tisočletje pozneje že poznali in uporabljali bombaž, še kakšen milenij bliže našim časom pa so Kitajci začeli izkoriščati moč sviloprejk, katerih izloček je dal ime poti iz Azije v Evropo, po kateri je stopal sloviti beneški trgovec Marko Polo.

Od prvih civilizacij do Marka Pola in še krepko v moderno dobo ni bilo tektonskih sprememb v svetu tkanin. Menjala se je moda, napredovalo je znanje, toda krojači so skozi stoletja uporabljali večinoma iste tkanine in materiale. Vse do druge polovice 20. stoletja.

Ubogljiva sintetika in njen nezadržni vzpon

»V 70. letih prejšnjega stoletja se je z razvojem industrije sintetičnih vlaken začela postopno zaključevati doba oblačilne revščine. Dostopnost oblačil na trgu je naglo naraščala,« opisuje prelomno obdobje za tekstilno industrijo dr. Tatjana Rijavec s katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti.

Pexels

Konec oblačilne revščine najbolje opiše podatek, da se je svetovna poraba tekstilnih vlaken na prebivalca v štirih desetletjih več kot podvojila, na 13 kilogramov na leto. Tehnološki napredek pa po drugi strani dobro ponazori podatek, da je bila letna proizvodnja tekstilnih vlaken, ki se večinoma uporabljajo za oblačila in notranjo opremo (na primer posteljnino, brisače, tapete), še leta 1970 precej enakovredno razporejena med bombažem in sintetičnimi vlakni. Danes je razmerje povsem drugačno. Poraba bombaža je narasla s slabih 12 milijonov na 20,6 milijona ton, medtem ko se je poraba sintetičnih vlaken pošesterila, na skoraj 63 milijonov ton. Kar sedem od desetih oblačil, proizvedenih v svetu, je sintetičnih, v EU pa ta delež krepko presega 80 odstotkov.

Razlogov za to je cela množica. Eden glavnih je po besedah Rijavčeve enostavnejša nega sintetičnih oblačil in mešanic naravnih vlaken s sintetičnimi, saj omogočajo pranje pri nižji temperaturi, hitrejše sušenje in manj mečkanja. Srajce ali obleke, ki jih je izredno lahko likati ali pa jih sploh ni treba, niso danes nič več nenavadnega. Prav tako ne jakne in vetrovke z membrano, ki ne prepušča vode. Med prvimi materiali, ki so pomenili revolucijo pri oblačilih za skrajne vremenske razmere, je na primer goretex.

S tehnološkim razvojem se je nabor prednosti, ki jih omogočajo moderne tkanine, le še povečal. Izum mikrovlaken – vsebujejo jih tako imenovane »švic majice« – v 90. letih je pomenil precejšnje izboljšanje udobja, saj taka oblačila prepuščajo vodno paro. Čez približno desetletje se je močno razširila uporaba ovitih elastanskih prej, ki omogočajo izdelavo raztegljivih ali streč oblačil, ki jih je prijetno nositi in imajo vse prednosti sintetičnih oblačil, kot je preprosto vzdrževanje, saj se izredno hitro sušijo, prav tako jih ni treba likati.

Ko pametna obleka naredi človeka

Prihodnost prinaša še večje spremembe, zlasti pri pametnih oblačilih, kjer je bil doslej storjen največji napredek na področju športa. »Športna oblačila so že danes pravi tehnološki 'kontejnerji', integrirane imajo razne senzorje, čipe, antene, baterije, diode, optična vlakna,« našteva Rijavčeva, ki pričakuje, da bodo v prihodnje omogočala še precej več. Vsebovala bodo tekstilne baterije za napajanje prenosnih naprav, imela bodo vgrajene sončne celice, nas ščitila pred škodljivimi vplivi okolja, kot so dež, mraz, vročina, močno sonce, sevanja, mikroorganizmi … »S pametnimi prikazovalniki, kot so telefoni in pametne ure, bodo še bolj dinamična. Za večje udobje in uporabnost pa bo skrbela izdelava po meri s poudarkom na individualnosti in večji kreativnosti.«

Nekaj od naštetega je mogoče kupiti že danes. Francoska družba Spinali Design proizvaja pametne kopalke, ki opozarjajo lastnico, kdaj je predolgo na soncu. Lumo Lift ponuja pametne kratke hlače, ki zaznavajo celo vrsto kazalnikov pri tekačih in jih prek slušalk aktivno opominjajo na napake v tehniki. Levi's prodaja kolesarsko jopico, pri kateri je mogoče upravljati aplikacije na mobilnem telefonu z različnimi kretnjami po občutljivi površini na rokavu – vse od glasbenih aplikacij do navigacije. Rešitve so se kakopak razširile tudi v otroško modo. Owletova pametna nogavička na primer zaznava srčni utrip dojenčka in po pametnem telefonu staršem omogoča spremljanje malčkovega spanca in sporoča morebitne težave pri dihanju.

Pexels

Naštete rešitve so zgolj prvi začetki pametnih tkanin. Ameriški tehnološki velikan Intel je bil v svojih predstavitvah že pred letom dni še precej bolj inovativen. Športni nedrček, ki uravnava temperaturo uporabnice s samodejnim odpiranjem zračnikov? Adrenalinska obleka, ki zaznava raven tega hormona v telesu in uporabniku ob strmem povečanju s karbonskimi vlakni zaščiti hrbtenico? Ni problema. Ekonomist ob tem piše, da je Yi Cui s kolegi s Stanforda razvil tkanino, ki ohranja temperaturo kože kar dve stopinji bolj hladno od bombaža in bi lahko olajšala življenje predvsem poslovnežem, saj po bontonu pogosto ne smejo v službo v kratkih rokavih.

70 odstotkov v svetu proizvedenih tkanin je sintetičnih.

»Razvoj gre v smeri trajnosti, večjega udobja in večfunkcionalnosti,« strne trende v tekstilni industriji Rijavčeva. Sledijo mu tudi redka preživela slovenska podjetja iz te industrije, ki večino proizvodnje izvozijo: »Prodajajo predvsem v Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, v Franciji, Ruski federaciji, Srbiji, na Poljskem in v Belgiji. To so zahtevni trgi, kar pomeni, da slovenski proizvajalci ploskovnih tekstilij in prej izdelujejo sodobne visokokakovostne materiale z uporabo sodobne tehnologije in sodobnih materialov. Tehnološko nikakor ne zaostajajo za konkurenco.«

Toda vprašanje je, kako bo v prihodnje, saj živimo v obdobju, ki prinaša spremembe podobnih razsežnosti, kot je bil prehod s kož na prve tkanine. Trg tehničnih tkanin naj bi bil že do leta 2020 vreden okoli 170 milijard dolarjev, trg pametnih tkanin pa še dodatnih sedem milijard. Kako velik je potencial, kaže nedavna poteza ameriške tehnološke univerze MIT, ki je skupaj s 50 ameriškimi podjetji vložila 320 milijonov dolarjev v razvoj in proizvodnjo naprednih tkanin, s katerimi želijo ameriški tekstilni industriji tlakovati pot v digitalno prihodnost.