Obsojeni na slabo hrano

Zakaj imajo Googlovi uslužbenci na delovnem mestu velnes, telovadnice, masažne storitve, kiropraktika, psihologa, njihove kuhinje pa ponujajo nutricistično pripravljene prehranske menije, od zajtrka, malice in kosila do večerje? To ni Googlov altruizem, ampak že kar precej izpeto znanstveno dognanje, da zdravi ljudje v zdravih organizacijah pomenijo manj bolniških odsotnosti, krajši bolniški dopust, manj delovne invalidnosti, manjšo fluktuacijo delovne sile pa tudi kakovostnejše izdelke in storitve, večjo produktivnost, večjo inovativnost, zadovoljnejše zaposlene in stranke ter večji ugled organizacije.

Morda ste med tistimi srečneži, ki vam delodajalec omogoča izhode iz poslovnih prostorov v času kosila, v vaši okolici pa lahko izbirate med množico prehranskih ponudnikov ali pa si v kuhinji pripravite zdrav obrok. A večina slovenskih delavcev je obsojena na enega navadno zunanjega prehranskega ponudnika znotraj delovne organizacije. O tem, kako kakovostna je njihova hrana, ne moremo presojati, prav tako tega ne more oceniti stroka, ki pojasnjuje, da bi za to bilo treba preveriti njihove sestavine, načine priprave hrane, sestavo obrokov, uporabljene maščobe ter količino dodane moke in ojačevalcev okusov. Več kot deset delovnih organizacij, od javnih ustanov do proizvodnih obratov, smo vprašali, kako preverjajo kakovost hrane, ki jo ponujajo svojim uslužbencem v delovnem času, ko ne smejo zapustiti organizacije. Prej naštetega ne preverja nihče, imajo pa nekatere v sindikatu osebo, ki je zadolžena za merjenje kakovosti hrane z anketo o zadovoljstvu zaposlenih.

Pexels

Zadovoljstvo ljudi o kakovosti hrane ne pove nič

»Ne more sindikat na podlagi večinskega mnenja, ki se ravna po principu ugodja, presojati, ali je ponudnik hrane primeren ali ne. Vsekakor pa preverjanje kakovosti z anketo o zadovoljstvu ne pomeni, da gre za preverjanje kakovosti, ampak le za preverjanje okusa. Vemo, da ljudje najraje jedo mastno in sladko,« pojasnjuje dr. Tina Sentočnik, internistka in strokovnjakinja za prehrano.

Ne more sindikat na podlagi večinskega mnenja, ki se ravna po principu ugodja, presojati, ali je ponudnik hrane primeren ali ne.

Njeno ambulanto vse pogosteje obiskujejo ljudje z željo pridobiti zdravstveno potrdilo, ki bi jim omogočilo, da bi se lahko izognili obveznemu obedovanju v prehranskih obratih podjetja. »Ta hrana gotovo ni na tako kakovostni ravni, da bi izpolnjevala večino zdravstvenih potreb, pa tudi glede energetskega in hranilnega vnosa gotovo ni stoodstotno primerna,« pravi Sentočnikova.

Podatki o vse več ljudeh s čezmerno težo in spremljevalnimi boleznimi, ki Slovenijo postavljajo v sam vrh po debelosti v Evropi, kažejo, da v Sloveniji nimamo pravilnega odnosa do hrane. »Da nimamo posluha za to, kaže tudi dejstvo, da tudi marsikatere zdravstvene ustanove bolnikom ne zagotavljajo primerne hrane, ki bi omogočala ustrezno preventivo,« dodaja Sentočnikova.

Tako raje zdravimo posledice, katerih srž je marsikdaj nepravilna prehrana. »V Sloveniji z neustrezno prehransko politiko še pospešujemo nastajanje kroničnih bolezni, ki so značilne za starajočo se družbo, kakršna je slovenska, namesto da bi jih reševali,« pravi sogovornica.

»Še bizarneje je,« nadaljuje predstojnica inštituta za medicino dela v ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak, »da podjetja in ustanove, ki sicer izvajajo promocijo zdravja pri delu, ponujajo hrano, ki ni primerna.«

Pexels

Promocija brez ustrezne ponudbe je jalova

Promocija ne pomeni le tega, kako se človek vede in kaj ve. Pomeni tudi, da moraš imeti ustrezna okolja s ponudbo dobre hrane. »Tudi če natančno vem, kaj je kakovostna hrana, in če grem v trgovino, kjer imajo le hrano z več kot dvajset odstotki maščobe, mi to ne bo pomagalo, ker bom obsojena to hrano kupovati,« pravi Fikfakova. »In v Sloveniji je tako, saj supermarketi ponujajo po ugodnih znižanih cenah pretežno nekakovostno hrano,« dodaja Sentočnikova. Enako je v menzah.

Drugi nesmisel, ki smo mu vse pogosteje priča v slovenskih delovnih organizacijah, so jedilniki s spremljajočimi energetskimi vrednostmi. »Vsak človek ima drugačno porabo energije in kako naj plavžar ve, koliko energijske vrednosti na dan porabi in koliko je potrebuje,« se sprašuje Fikfakova.

En obrok v osmih ali celo desetih urah s tisoč kalorijami med deveto in enajsto uro dopoldne pomeni za telo alkalno klimo.

»Eno od ministrstev je za sestavo jedilnikov glede na energijske vrednosti celo plačalo deset tisoč evrov,« nerazumevanje prehranske politike ponazarja Fikfakova. »To je neverjetno. Nič ni narobe, če je poleg menijev navedena energetska vrednost za tiste, ki to želijo vedeti, a takih je zelo malo. Ljudem je treba ponuditi paleto raznovrstne zdrave hrane, spremeniti ponudbo in jih ozavestiti, da je pomembna predvsem kakovost hrane,« pravi sogovornica.

Kako so to naredili na britanskem BBC? »Ekipa za promocijo zdravja je v njihovi menzi pregledala hrano, ki je bila na razpolago, in jo označila z rdečimi, rumenimi in zelenimi nalepkami. Zeleno je pomenilo, da je živilo zdravo, rumeno, da je pogojno zdravo, rdeče pa, da ni. V treh mesecih so v menzi začeli spreminjati menije in ljudje niso več posegali po rdečih obrokih, kmalu so izginili tudi rumeni,« pripoveduje Fikfakova.

Pexels

Malice, ki povečujejo možnosti za delovno nesrečo

Poleg kakovosti hrane je v delovnih organizacijah problem tudi neprimerna določitev časa, namenjenega malici. En obrok v osmih ali celo desetih urah s tisoč kalorijami med deveto in enajsto uro dopoldne pomeni za telo alkalno klimo. »Okoli prebavnega traka se zaradi preveč zaužite hrane razširijo žile, kri se začne koncentrirati v predelu prebavil, zmanjša se pretok krvi v možgane, to pa povzroči utrujenost. Delavci postanejo zaradi tega zaspani, manj produktivni in manj miselno zbrani, zato ni nenavadno, da se v času po malici zgodi tudi največ delovnih nesreč,« pojasnjuje Fikfakova.

Vse več ljudi obiskuje ambulante z željo pridobiti zdravstveno potrdilo, ki bi jim omogočilo, da bi se lahko izognili obveznemu obedovanju v prehranskih obratih podjetja.

Malice v obliki kosil so v delovnih organizacijah bistveno prezgodaj, se strinjajo v stroki. »To so kalorične bombe, s katerimi zaposleni zaužijejo hrano s precej višjo energetsko vrednostjo, kot jo porabijo. Po zaužitju obroka, sestavljenega iz beljakovin, ogljikovih hidratov in maščobe, torej iz mesa, priloge, omake, solate in včasih tudi sladice, postanejo mentalno in fizično utrujeni, vsak večji obrok pa povzroči tudi refleksno krčenje prebavil in po večjih obrokih se pri večini ljudi pojavijo vetrovi,« pojasnjuje Stanovnikova.

Med in po obroku navadno ostanemo v zaprtem prostoru, kar je eden od dejavnikov, ki so vzrok za pogoste in neprijetne funkcionalne motenje, imenovane sindrom prevzdraženega črevesja. Za njim, pravi Sentočnikova, menda trpi 70 odstotkov odraslih v razvitem svetu, pogosteje se pojavlja pri ženskah. Preobilica zraka v črevesnih vijugah povzroča boleče raztezanje črevesne stene, napihnjenost, krče in težave s prebavo. »To zmanjšuje kakovost življenja, povzroča težave in dolgoročno lahko vodi tudi v bolezni,« dodaja Sentočnikova.

Debelost postaja tudi v Sloveniji vse večji problem, saj je čezmerno hranjenih več kot 30 odstotkov odraslih, od 18 do 20 odstotkov naše populacije pa je že debele. To nas uvršča v sam vrhu v Evropi, kot zapleti zaradi debelosti se vse pogosteje pojavljajo številne kronične bolezni. »Vse pogostejše so srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak, zamaščena jetra, povečana količina maščob v krvi in posledično nabiranje v žilah, žolčni kamni, celo nekatere vrste raka so povezane z debelostjo, kar pomeni, da gre za resen zdravstveni problem, s katerim se premalo resno ukvarjamo,« pravi sogovornica. Skrb vzbujajoče je tudi, da se povečuje debelost med otroki in mladostniki, kar je predvsem posledica prehranjevalnih vzorcev v družini.

Če bi bil scenarij dela tak, kot je navedeno v okvirčku, in bi bilo kosilo organizirano v delovni organizaciji ali njeni bližini, bi se posamezniki z družino in prijatelji lahko družili med 18. in 19. uro pri kuhanem obroku, ki ne bi smel biti preobilen. Ob koncih tedna pa bi se družili tudi ob kosilu in tako ohranili pomembnost kuhinje v družini, ki v modernih družinah žal izgublja svoje mesto.

Pexels

Kako bi moralo biti urejeno prehranjevanje

Pravilni ritem hranjenja je v intervalih na 2,5 ure do 3,5 ure, kar pomeni od tri do pet obrokov na dan. Kosilo bi moralo biti med 13. in 14. uro. Najprimerneje je, da je odmor v času kosila, ne v času malic, ko bi morali zaužiti manjši obrok. Časa za kosilo bi moralo biti vsaj eno uro, če ne uro in pol in temu bi moral biti prilagojen tudi delovni urnik. Pol ure bi bilo všteto v delovni čas, preostali čas pa ne. Vprašanje je, kako bi se bili na drugačen način dela pripravljeni prilagoditi delavci in delodajalci.

Ker imamo še vedno več tisoč delavcev, ki si malico – navadno kruh in ocvirke – prinašajo s seboj, ker tisto, kar dobijo kot dodatek za malico, razumejo kot zaslužek, bi jih bilo treba naučiti, da s seboj prinašajo zdravo hrano, ali pa v tovarnah ponuditi obvezno subvencionirano zdravo prehrano. V vsako ustanovo, kjer se pripravlja hrana za zaposlene ali bolnike, bi bilo treba začasno vključiti stroko, ki bi pripravila primeren načrt prehranjevanja ter za to zadolžene naučila priprave zdravih in primerno velikih obrokov.

Kako za prehrano skrbijo delodajalci

Na več kot deset delovnih organizacij smo naslovili več vprašanj o tem, kako skrbijo za zdravo prehrano delavcev. Večina tistih, ki so pravočasno odgovorili, za prehrano ne skrbi ustrezno, je pa glede na vključene predvsem v delovno intenzivnih panogah mogoče zaznati večjo ozaveščenost o pomembnosti pravilnega prehranjevanja kot v drugih delovno manj intenzivnih organizacijah. Odločili smo se, da jih ne bomo izpostavljali, poudarili pa bomo primer, ki vsaj glede na prejete odgovore za prehrano delavcev vsaj delno skrbi skladno s smernicami stroke.

»Z zmanjšanjem uporabe soli, ukinjanjem uporabe umetnih dodatkov, zmanjševanjem količine maščobe in sladkorja, povečevanjem nabave pri lokalnih dobaviteljih si prizadevamo za bolj zdravo, uravnoteženo in raznovrstno prehrano. Pri pripravi prehrane upoštevamo smernice zdravega prehranjevanja delavcev v delovnih organizacijah, ki jih je izdalo ministrstvo za zdravje. Vsak dan naši zaposleni lahko izbirajo med najmanj enim klasičnim menijem, najmanj enim zdravim menijem (trenutno obrok po Montignacovi dieti), brezmesnim menijem, menijem, ki je pripravljen brez ogljikovih hidratov, na voljo pa je tudi solatni bar. Poleg toplih obrokov si zaposleni, ki tisti dan ne utegnejo na malico, lahko izberejo različne jedi in prigrizke,« so zapisali v Goodyear Dunlop Sava Tires.