Oblikovan videz, srečnejše življenje?

S kotičkom očesa sem preletela seznam, ki je bil res nekakšen meni, toda ne iz restavracije, ampak s klinike za plastično kirurgijo. »Kirurški dvig obraza od 7000 do 12.000 dolarjev, silikonski prsni vsadek od 8000 do 12.000 dolarjev, popravek obraza (čeljusti, brade, ličnic) od 5000 do 7000 dolarjev, liposukcija (nadlakti, stegna, trebuha) od 4000 do 7000 dolarjev …«

Stara je bila gotovo manj kot 40 let in že zdaj se mi je zdela lepa. Toda njej se je očitno zdelo, da ni dovolj takšna, kakršna bi hotel biti, zato je potovala v Južno Korejo po nove prsi ali morda pravilnejšo brado v obliki črke V. Nisem si upala začeti pogovora z neznano sopotnico. Šele v Seulu oziroma četrti Mjengdong sem spoznala, da sem v svetovni prestolnici lepote. In to lepote kot blaga, torej tiste, ki jo je po želji in glede na debelino denarnice mogoče ustvariti s kirurškim posegom, kozmetičnimi pripravki ali različnimi pripomočki. Od plastičnega »trenerja nasmeha«, ki ga vstavijo med zobe, da enakomerno dviguje ustnice v popoln nasmeh, vse do mask za domači dvig obraza in odpravljanje podočnjakov ter nekakšnih širokih cucljev, ki pomagajo zmanjšati podbradek brez kirurškega noža. Tako vsaj pravijo.

Južna Koreja – izvoznica lepote

V Južni Koreji opravijo največ lepotnih operacij na prebivalca, in sicer kar 13,5 na tisoč prebivalcev. Poleg tega je država med največjimi proizvajalkami in izvoznicami sredstev za izpopolnjevanje videza ustnic, obraza ter drugih delov obraza in telesa, pa tudi eden od najbolj priljubljenih ciljev medicinskega turizma.

Kultura »lookizma«, obsedenosti z videzom, je v Južni Koreji očitna na vsakem koraku. vsako podjetje na razpisu za nova delovna mesta zahteva, naj kandidati poleg prijave in življenjepisa priložijo še fotografijo. Videz je izjemno pomemben.

Oziroma natančneje, kozmetično-medicinskega turizma. Leta 2017 so bili v tej državi plastični kirurgi drugi najbolj zaposleni zdravniki specialisti, takoj za dermatologi. V več kot 4000 klinikah za estetsko kirurgijo po vsej državi gre vsako leto pod nož približno milijon ljudi, med katerimi je veliko obiskovalcev iz Kitajske in Japonske.

Po podatkih mednarodnega združenja za estetsko plastično kirurgijo (ISAPS) so leta 2016 po vsem svetu opravili 23,6 milijona posegov za izboljšanje videza obraza ali telesa, 9 odstotkov več kot leto pred tem. Pri polovici posegov so uporabili tudi skalpel, preostali so bili neinvazivni. ISAPS je glede na dosedanje povečevanje števila tovrstnih strank predvidel, da bo leta 2018 Azija končno prehitela Evropo po vsoti, zapravljeni za kozmetične storitve, in to predvsem po zaslugi Kitajske in Indije.

Še preden so se odebelile denarnice Kitajcev, je bil poseben odnos do ženske polti, las, postave in videza že del vsakdanjega življenja Kitajcev. Sestra moje prijateljice Niu Xiaohan je imela od rojstva zelo svetlo polt, ta pa je pri narodu, ki je ponosen na svojo »rumeno kožo«, pravzaprav najvišji estetski ideal. Ko se je bilo treba na začetku velike kulturne revolucije, torej sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, odločiti, kateri od otrok iz družine Niu bo šel na delovno akcijo, so starši izbrali Xiaohan, čeprav je bila drobnejša od sestre. Toda njena polt je bila temnejša, zato so trdili, da ji bo sonce manj škodilo, kakor bi lahko škodilo porcelanasti polti druge hčere.

Shutterstock

Moja sostanovalka v študentskem domu, takrat 18-letna Chen Danhong, se je vsak večer pred spanjem prepasala z debelim elastičnim pasom in se zelo čudila, zakaj si ne želim suhega pasu. Takoj ko je prihranila nekaj dodatnega denarja, ga je zapravila za operacijo očesnih vek, da bi imele dve črti, tako kot pri belopoltih ženskah.

Barvo kože so vedno zavestno ali podzavestno povezovali z družbenim statusom, vsi narodi pa pri kolektivnem in osebnem zaznavanju lepote neizogibno upoštevajo tudi družbeni dejavnik. Zakaj bi sicer Evropejci hoteli imeti temnejšo polt, kakor da so pravkar prišli s sončenja? Verjetno zato, ker porjavela koža nekoga, ki živi v mestu brez veliko sonca, pomeni, da si ta človek lahko privošči počitnice na morski obali in smučanje v gorah, domneva o tem, da ima oseba s porjavelo kožo večje premoženje, pa postaja splošno estetsko merilo.

Barva kože

Psihologi pravijo, da je kolonializem v Aziji zapustil podobne sledove pri pripadnikih tistih narodov, katerih dežele so bile nekoč kolonije belopoltih ljudi. Te sledove je mogoče opaziti tako, da si pripadniki teh narodov očitno tudi sami želijo imeti čim svetlejšo kožo. Temna polt je namigovala na razredno podrejenost in pogosto na delo na poljih, to pa je povezano s slabšim družbenim statusom. Bela koža je bila prepoznavni znak privilegiranih, vplivnih in bogatih. Zato velja za lepo.

Med posegi plastičnih kirurgov se najhitreje povečuje število primerov oblikovanja nožnice in beljenja penisa.

Preden je Južna Koreja postala najprej japonska kolonija in bila nato po koncu druge svetovne vojne pod ameriško vojaško zasedbo, je bila zelo tradicionalna konfucijanska družba, v kateri je bil vsak poseg na telesu greh. Celo lase je bilo treba striči zelo previdno in obredno.

»Toda Korejci se hitro odzovejo na moč, privilegije in status, to je povezano z njihovo miselnostjo preživetja,« pravi Vhang Sang Min, psiholog, ki proučuje identiteto korejskega naroda. »To deloma pojasnjuje, zakaj tako radi posnemajo vplivne in slavne.«

Kolikor bolj so med Korejci priljubljeni domači pop izvajalci, toliko bolj postaja estetski vzor vse, kar je azijsko. Vse manj poskušajo biti podobni belopoltim in vse bolj poudarjajo lastnosti popolne azijske lepote. Razen seveda barve kože, pri kateri je še vedno zaželeno, da je podobna najčistejšemu porcelanu.

Toda pri tem lahko tudi pretiravajo, to dokazuje nova moda beljenja spolovil. Klinike na Tajskem še posebno dejavno oglašujejo takšne storitve in največ strank je med mladimi moškimi iz različnih azijskih držav. Zakaj bi radi imeli svetlejši penis od tistega, s kakršnim so se rodili, včasih tudi sami težko razložijo. To, da so pripravljeni večkrat opraviti laserski poseg, večinoma pojasnjujejo samo tako, da bi bili radi samozavestnejši v kopalkah. Sicer pa, če se med posegi plastičnih kirurgov najhitreje povečuje število tistih, povezanih z oblikovanjem nožnice oziroma preoblikovanjem malih sramnih ustnic, zakaj ne bi tudi belili penisov …

Shutterstock

Delo dobi ... lep/a

Kultura »lookizma«, obsedenosti z videzom, je v Južni Koreji očitna na vsakem koraku. Vse do pred kratkim je skoraj vsako podjetje v tej državi na razpisu za nova delovna mesta zahtevalo, naj kandidati poleg prijave in življenjepisa priložijo še fotografijo. Videz je bil poleg strokovne usposobljenosti in izkušenj izjemno pomemben.

Prav zaradi takšne skrbi za kulturo lepote se je južnokorejska plastična kirurgija razvijala hkrati z gospodarstvom, zadnje desetletje pa doživlja razcvet tudi zaradi bližine Kitajske, kjer se je težnja po izbiri svojega videza začela uveljavljati šele na začetku tega stoletja. Leta 2014 je več kot 7 milijonov Kitajcev opravilo plastično operacijo in število takšnih ljudi hitro narašča. Leta 2019 se bo Kitajska po vsoti, zapravljeni za tovrstne estetske posege, predvidoma uvrstila na tretje mesto za ZDA in Japonsko.

Kljub hitremu razvoju te dejavnosti na Kitajskem se vse več ljudi odpravi po svoj novi obraz tudi v tujino. Južna Koreja je blizu in med Kitajci velja za državo, v kateri estetske popravke opravljajo zelo kakovostno, zato gre tja na operacijo vsako leto nekaj deset tisoč kitajskih žensk.

11,6 milijarde dolarjev naj bi letos po vsem svetu zapravili samo za material, potreben za kozmetične posege.

Včasih se zgodijo tudi zapleti ali pa stranke pohitijo nazaj, še preden se otekline po operaciji umirijo. Lani oktobra so tako zadržali tri Kitajke na letališču v Seulu, saj po operaciji obraza niso bile več podobne osebi na fotografiji v svojem potnem listu, zato jim obmejni uradniki niso dovolili zapustiti države.

Indija je na splošno med najprivlačnejšimi svetovnimi cilji za medicinski turizem, saj ponuja kakovostne zdravniške storitve za precej nižjo ceno kot v razvitih zahodnih državah. Paradoksalno pa je, da je londonski Legatum institute leta 2016 to državo uvrstil na 104. mesto po indeksu blaginje med skupno 149 državami, in to prav zato, ker ji nerazvito zdravstvo onemogoča, da bi se uvrstila višje na lestvici. Toda južna zvezna država Tamil Nadu se je odločila ponuditi brezplačne plastične operacije za preoblikovanje prsi, in čeprav to velja predvsem za ženske, ki so eno ali obe dojki izgubile v boju proti raku, so tamkajšnje bolnišnice pripravljene pomagati tudi tistim, ki bi rade spremenile velikost dojk zaradi drugih zdravstvenih ali kozmetičnih razlogov. »Zakaj lepotni posegi ne bi bili na voljo tudi revnim?« se je retorično vprašal C. Vidžaja Baskar, minister za zdravstvo v Tamil Naduju. Če ne bi bilo na voljo brezplačne možnosti, je opozoril, bi mnogi obiskali nezakonite ordinacije ali bi se močno zadolžili, da bi plačali operacijo v bolnišnici, specializirani za takšne posege. Program brezplačnega preoblikovanja prsi so začeli izvajati v Čenaju, glavnem mestu te države, in tudi če bi si rada ženska s povečanjem ali zmanjšanjem dojk samo okrepila samozavest, ji je univerzitetna klinika Stanley pripravljena zagotoviti kirurga na državne stroške.

Lani so samo za material in kemikalije za kozmetične posege po vsem svetu zapravili 10,7 milijarde dolarjev. Letos se bo znesek povzpel na 11,6 milijarde in bo še naprej naraščal, večinoma prav zaradi navdušenosti azijskih žensk in vse pogosteje tudi moških, ki se ne morejo sprijazniti z videzom, ki jim je bil dan ob rojstvu.

Beograjčanke hočejo ustnice Angeline Jolie

Tako kakor sem ob odhodu v Južno Korejo zaradi mladenke s cenikom plastičnih operacij v rokah lahko vedela, da sem na pravem izhodu za polet v Seul, tako sem tudi ob vrnitvi prepoznala izhod za Beograd po nenavadno velikem številu deklet s silikonom v ustnicah. Beograjčanke so nore na trajno povečane ustnice, kakršne ima Angelina Jolie, in veliko jih je videti s prepoznavnimi rezultati plastičnih operacij, o katerih ne bi mogli ravno trditi, da so bile zelo uspešne. Izhoda za letalo, ki je letelo v Beograd, nisem mogla zgrešiti. Sledila sem silikonskim ustnicam in se spraševala – zakaj? Ali je zaradi oblikovanega videza človek srečnejši? Ali gre samo za nekakšen zasebni obračun z naravo, ki sam po sebi vzbuja občutek večvrednosti? Ne glede na to, kateri je pravi odgovor, je treba priznati, da so pravi zmagovalci plastični kirurgi. Morda zato, ker ima njihov skalpel veliko moč in se v njem skriva formula popolnega videza? Morda zato, ker nam omogočajo iluzijo, da lahko izbiramo odgovor na vprašanje: »Kdo sem?«