Oblikovalski uspeh je ženskega spola

Lara Bohinc je uspela že v Sloveniji, a so bili njen talent in vizije za domače okolje zanesljivo preveliki. Že več kot 20 let je opazno in cenjeno ime med oblikovalci nakita, njene stvaritve nosijo glasbene in filmske zvezde, zdaj pa je zelo vpeta tudi v (industrijsko) oblikovanje predmetov za dom, in kot kaže, se tudi na tem področju hitro vzpenja in pridobiva ugled in – kupce. Njene mizice iz marmorja namreč kupujejo bogataši, ki jim ni težko za dizajnerski izdelek odšteti, recimo, 52.000 evrov.

Nika Zupanc

Tudi Nika Zupanc je že v Sloveniji opozorila nase, a hkrati vedela, da bo večjo »slavo« in prepoznavnost dosegla v tujini, predvsem v meki industrijskega oblikovanja – Milanu. O njej beremo in gledamo njene izdelke v najpomembnejših revijah, kot sta Wallpaper in Elle Decor, in tudi njeni izdelki imajo »pošteno« ceno. Sodeluje z imeni, ki v industrijskem oblikovanju veliko pomenijo (Moooi, Moroso, Rossana Orlandi ...), in samo krepi svojo podobo, ime, ceno.

Kaj je za te sposobne ženske naredila naša država? Nič!

Nataša Čagalj je med privrženci estetike slovenskega modnega oblikovanja morda še najmanj znana, a je prav tako kmalu odšla v tujino in počasi osvajala modni svet. Po ustvarjanju pri Ceruttiju, Lanvinu ter svetovanju Max Mari in Victorii Beckham je prevzela kreativno vodenje ženske mode pri luksuzni kanadski znamki Ports 1961 s sedežem v Londonu. To tudi pomeni, da je trenutno najpomembnejša slovenska modna oblikovalka v tujini.

Nika Zupanc

Kaj je za te sposobne ženske naredila naša država? Nič! Ker naše države in gospodarstva zlasti modno oblikovanje že desetletja ne zanima. Ne znam si odgovoriti, zakaj je do takšnega oblikovanja tako zadržana, pišmeuhovska. In da ne bo pomote: ne mislim, da bi morala država denarno podpirati oblikovalce. To tudi v tujini njihovi stanovski kolegi počnejo sami, so pač bolj iznajdljivi, trg je neprimerno večji, tudi brutalnejši. Lahko pa bi država zanje poskrbela drugače: recimo z denarnimi skladi (tudi s pomočjo EU) za nadarjene, da bi njihov talent ostal doma, lokalno okolje bi se jim lahko približalo z nižjimi cenami za najem ali odkup prostorov za njihovo ustvarjanje in prodajo.

Ti ukrepi bi morda pripeljali do tega, da bi mladi oblikovalci laže prodrli na trg in bi jih prej opazila podjetja, ki bi v njih lahko prepoznala potencial za svoj posel.

A tega (še) ni, zato nadarjeni odhajajo in se večinoma nikoli ne vrnejo.