Ne zatiskajmo si oči

»Prava umetnost je predvsem tista, ki v nas premakne kako čutečo struno, tista, ki nas razburi v najbolj intimnem čustvovanju,« je dejal Ingmar Bergman. »Ničkolikokrat v zgodovini (pa tudi danes) smo doživeli, da je gledališče spodbudilo javno razpravo, ki je imela za posledico tudi družbeno spremembo. V primeru gledališča skoraj vedno na bolje,« pritrjuje direktor Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) Tibor Mihelič Syed. S štirimi predstavami letošnje sezone, ki so jih v SMG naslovili Showcase in se bodo zvrstile ob večerih od 23. do 26. marca, se bodo lahko posamezniki zamislili nad strukturnimi razmerji v družbi.

Evropa je v krizi: begunski, eksistencialni, krizi vrednot ... Ne zatiskajmo si oči. Neustavljivo drvi nacionalizmom in fašizmom naproti. Zahodnjaki so kljub navidezno privilegiranemu družbenemu položaju enako kot ljudje na drugih koncih zemeljske oble ujeti v iste spone brezizhodnosti, ponavljanja in neprestano hlastajo za optimizmom. Sprašujejo se, kako spremeniti in obrniti obstoječi družbeni red, kako nadaljevati prihodnost v času, ki ga prevzema svojevrsten nihilizem. To je le nekaj vprašanj, ki jih odpirajo predstave Človek, ki je gledal svet in Kompleks Ristić (v režiji Žige Divjaka), Naše nasilje in vaše nasilje (v režiji Oliverja Frljića) ter Mi, evropski mrliči (v režiji Simone Semenič).

Prava umetnost nas razburi v najbolj intimnem čustvovanju.

In če je bila umetnost vedno ogledalo družbenih dogodkov, je ustrezno vprašanje, kakšno sodobno umetnost in gledališče potrebujemo v tem času? Mihelič Syed meni, da mora zagotavljati obstoj obeh paradigem umetnosti, takšno, ki prispeva k splošnemu konsenzu, a se hkrati trudi in tudi je oblika protikonsenza. »A če prva stremi k iskanju soglasja s katarzo, se druga vzpostavlja z navideznim konfliktom z gledalcem.

SMG

Težava je, da ta druga pogosto poteka na relaciji med takšnim pošiljateljem in prejemnikom, ki že imata enak vrednostni sistem oziroma z njim večinoma že soglašata. Ena osrednjih težav angažirane umetnosti je ravno to, da stopa v dialog z 'že prepričanimi', tisti na nasprotni strani pa ji vloge tehtnega sogovornika sploh ne priznavajo.« Je torej kritika družbenega sistema, v katerem živimo, res postala bistveni del umetnostnega tržišča? »V tej zagati se ni znašla le umetnost, temveč vsaka misel, vsako dejanje, ki bi v smislu iskanja izhoda iz ujetosti v sistem utegnilo imeti emancipatorni potencial,« odgovarja Mihelič Syed.

»Kako nevtraliziraš argumentirano kritičnost misli? Tako, da jo poblagoviš, spremeniš v trend ali pa se njena kompleksnost razsuje v medijih, ki so vsi po vrsti podlegli doktrini senzacionalizmov in poenostavljanj. Umetnost vsekakor ni imuna in se le stežka upira tej vsiljeni igri, je pa sposobna te težave reflektirati in se trmasto spraševati o novih vzvodih upora.« Ali lahko torej gledališče, z družbeno pomembnimi temami, ponudi alternative, drugačne možnosti za spremembe? »Alternative za koga? Za svet? Ko se sprašujemo, ali lahko neko dejanje spremeni svet, se moramo vprašati tudi, ali obstaja točka, na kateri rečemo 'svet se spreminja'. Gledališče lahko spremeni posameznika, toda koliko posameznikov je treba spremeniti, da se spremeni svet?«

SMG

Poudarja, da je treba vedeti tudi, da je »gledališče odsev strukturnih razmerij v družbi, tistih plemenitih pa tudi tistih najbolj egoističnih, uničevalskih in licemerskih. Moč gledališča pa je ravno v tem, da so prav ta razmerja njegova materija, ki jo pred gledalcem razgalja.«