Ne stavite na superzvezdnika

V svojih raziskavah iščete nove ekonomske modele, ki bi omogočali stabilno rast tako podjetjem kot tudi državam. Kakšnega bi svetovali Sloveniji?

Imate dober izobraževalni sistem in izvozno naravnana podjetja, kar je dobro. Tudi slovenska majhnost je prednost, saj omogoča resnično predano in izobraženo delovno silo. A hkrati morate biti bolj osredotočeni na določene sektorje, kjer morate prekositi svetovno konkurenco. To pomeni, da potrebujete izkušnje in znanje iz vsega sveta. Pri tem se seveda postavi vprašanje, ali se bodo najboljši vrnili v Slovenijo in domov prinesli znanje. Ne vem natančno, kako je s tem pri vas, poznam pa irski primer, kjer je tako, da se ljudje vrnejo takrat, ko se doma godi kaj dobrega. Na primer, ko si je Irska z visokimi gospodarskimi rastmi zaslužila ime keltski tiger. Vendar mnogi tudi potem niso ostali dolgo, saj ni bilo ustreznih zaposlitvenih možnosti. 

Oziroma so bile drugod boljše?

Globalna podjetja tekmujejo za najboljše talente, zaradi česar se nekaterim odpirajo različne priložnosti na zelo različnih koncih sveta. Velik faktor pri tem je denar. So izjeme, kot na primer švedski Ericsson, kjer so domači inženirji in raziskovalci pripravljeni delati za manj denarja kot ponekod drugod, toda večina zaposlenih gre največkrat tja, kjer lahko pričakujejo precej višje plače.

Ravno to je eden od problemov pri nas. Dobri kadri si zlahka poiščejo bolje plačane zaposlitve že tako blizu, kot je v Avstriji, Italiji, Nemčiji ali Bruslju.

Seveda. Pri vas je vse primerljivo manjše. Ko grem v gostilno, lahko jem dobro in poceni, ko si naročim taksi, je cena razumna. V Oslu je situacija obrnjena na glavo. To je eden od problemov globalnega gospodarstva, vsaka država tekmuje s svoje razvojne stopnje. Za povrhu so plače v nekaterih razvitih gospodarstvih precej napihnjene. Ljudi premami denar, a v takšnem sistemu pogosto velja, da danes imaš službo, jutri pa si lahko na cesti. Ključno vprašanje pri poslovnih modelih je, ali si podjetja želijo ohranjati stabilno zaposlenost, ali si želijo, da bi imeli zaposleni dobre karierne možnosti in priložnost nabiranja izkušenj po svetu.

Pexels

Nekatera podjetja se tega zavedajo, zaposlenim ponujajo udobje na delu, izobraževanje, varnost …

To so predvsem podjetja, ki morajo tekmovati za največje talente, kar je še posebno značilno za Silicijevo dolino, kjer vlada že kar škodljiva mobilnost dela. Google, Facebook in druga podjetja morajo, če si želijo doseči tehnološki napredek, zaposliti najboljše razvojnike, programerje in raziskovalce. Vendar jih morajo znati tudi obdržati. In res poskrbijo za skoraj vse potrebe zaposlenih na delovnem mestu, poleg tega pa jih vežejo nase tudi z delniškimi opcijami, s prakso, ki so jo podjetja odkrila v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. A pri tem je več nevarnosti. Prva je, da bodo zaposleni ob rasti delnic zaslužili toliko denarja, da jim ne bo več treba delati in bodo družbo zapustili. Nekaj podobnega je doletelo Microsoft, ki je še prejšnje stoletje razdelil opcije na delnice med 35.000 zaposlenih. Povprečni donos tistih, ki so unovčili opcije, je znašal 450.000 dolarjev, po nekaterih podatkih iz tistega časa je Microsoft s tem ustvaril kar 10.000 milijonarjev. Druga nevarnost pa je, da bodo dobri zaposleni dobili opcije na delnice pred časom, ko začne vrednost podjetja padati, kar pomeni, da bodo te ničvredne, kar spet ni prav dobra motivacija za zaposlene.

Kaj je torej rešitev? Poiskati talente, ki morda v tistem trenutku niso v samem vrhu, in jim pomagati zrasti na njihovem področju?

Kar pravite, je res, podjetje si mora zagotoviti večjo bazo ljudi, ki mu bodo pomagali pri nadaljnjem razvoju. Ne potrebuješ vedno superzvezdnikov, ampak tim ljudi. Spomnim se primera Motorole, ki bi morala biti še danes eden vodilnih proizvajalcev pametnih telefonov, a se spopada z velikimi težavami. Z razvojem tehnologije 2G za prenosne telefone je pred leti ustvarila milijardne dobičke. Toda za tehnološkim prebojem je stal en sam razvojnik. Ko je konkurenca začela kopirati Motorolino tehnologijo, se je znašel pod izjemnim pritiskom menedžmenta, da iznajde novo vročo stvar za trg. A mu ni uspelo in na koncu je podlegel pritiskom ter storil samomor. O tem smo lahko brali na spletu. Odgovor na vprašanje, kakšno strategijo zaposlovanja mora imeti podjetje, je torej zelo zapleten, zagotovo pa velja, da mora biti osrednji motiv obdržati in izobraževati dobre zaposlene. Marsikje ni tega potrpljenja. V biotehnološki industriji, ki sem jo raziskoval, se vse vrti najprej okoli naložb, potem kadrov, raziskav, vstopa na delniški trg, napihovanja vrednosti podjetja, če se opravijo klinični testi zdravila, super, če ne, sledi nova zgodba.

Gre torej za neke vrste vlaganja v naslednjo loterijsko srečko?

Ključno je, kako vlagamo. Česar je premalo, in to tako v ZDA kot v EU, je iskanje načinov, kako uporabiti tehnologijo za krepitev socialne države in družbenega kapitala. Več je treba vložiti v šolstvo, več v učinkovitost državnega aparata … Ko se pogovarjamo, kaj bo aktualno v prihodnosti, mi večina odgovori, da bo to internet stvari. Sam pa mislim, da smo s tehnologijo dobili sofisticirana orodja, ki smo jih spremenili v igračke, in v prihodnosti moramo zagotoviti, da bodo spet postala dobra orodja. Pametni telefon je bil pred 15 leti znanstvena fantastika, danes pa je izredno zmogljiv in uporaben aparat, toda za večino je navadna igrača, očitno tudi za Donalda Trumpa. Vsi bi morali več razmišljati o tem, kako uporabiti ves ta napredek in tehnološke rešitve za izboljšanje družbe.

Toda mnogi bi rekli, da bo tehnologija na koncu povzročila več slabega kot dobrega. Je strah delavcev pred robotizacijo upravičen? 

Japonci so poleg Južnokorejcev vodilni v robotiki, kar je tudi posledica pomanjkanja ljudi, saj so ženske še vedno slabo vključene na trg dela, priseljevanja pa je prav tako izredno malo. Imajo pa zato več dobrih zaposlitev kot drugod po svetu in za to gre. Z robotizacijo delovna mesta ne bodo izginila, ponekod bodo roboti in delavci za istimi proizvodnimi linijami, in kar je še pomembneje, nastala bodo nova delovna mesta, saj bo nekdo moral te robote tudi zasnovati, izdelati in sprogramirati, spet drugi jih bodo prodajali, dobavljali na različne konce sveta.

Že res, toda ali se vam ne zdi, da bodo pametne tovarne, ki bodo same naročale surovine ter prilagajale proizvodne linije in proizvajale različne stvari v različnih industrijah, zagotovo ukinile več delovnih mest, kot jih bo prinesla industrija robotike?

Veste, ekonomisti stalno govorijo o blagu in storitvah. S tehnološkim napredkom ves čas spreminjamo storitve v blago. Ko nekaj avtomatiziramo, res ne potrebujemo več zaposlenih na tem področju, toda hkrati postavljamo temelje za rast novih storitev. Prenosniki ali pametni telefoni so postali blago, razvijamo pa aplikacije. Uber je storitev, ki je narejena na platformi pametnih telefonov.

Uber je tudi eden od primerov, ki vnašajo nemir na trg dela.

Če bi svetoval slovenski vladi, bi dejal, naj se usede s taksisti in naredi Uberju sorodno storitev, ki spoštuje regulacije in zagotavlja dobro storitev za uporabnike in dostojno življenje taksistom. Če je uspelo Uberju, lahko tudi vam, spišite program, naredite aplikacijo. To bi spet prineslo nove zaposlitve. Ljubljana kot mesto bi lahko v sodelovanju s katerim od domačih podjetij naredila povsem novo storitev, ki bi ohranila vse dobre lastnosti današnjih taksi služb s prednostmi, ki jih prinaša Uber. Verjetno bi bili prvi na svetu in prepričan sem, da bi se mnoga mesta začela zgledovati po Ljubljani in morda celo sodelovati s podjetjem, ki je rešitev pripravilo. To je pot naprej, ne sme nas definirati samo najnovejša tržno uspešna tehnologija. Trg vselej pokaže, kaj mu koristi. A moramo iti še dlje in razmisliti ne le, kako napraviti novo uspešno storitev, temveč kako naj bo ta tudi družbeno odgovorna.

Pa se to dogaja? Nas bo tehnologija pripeljala do družbene ureditve, v kateri bo več prostora za družbeno odgovornost, kjer bodo ljudje bolj razbremenjeni?

Treba je vzpostaviti drugačen sistem. ZDA so imele idejo pustiti trgom, da se regulirajo sami. Vendar jim je spodletelo, trgi namreč ne odločajo o ničemer, temveč zgolj tisti, ki imajo v rokah moč, torej najbogatejši. Od njih je odvisno, kdo bo sploh imel dostop do trga.

jan.bratanic@delo.si