Ne iščejo le lepih lokacij za snemanje

Filmska industrija je ena najhitreje rastočih industrij v svetu. S trgom gledanja filmov na zahtevo z domačega naslanjača in s prihodki od prodaje vstopnic za kinematografe je svetovna filmska industrija vredna 136 milijard dolarjev. Že leta 2017 je namreč prodaja vstopnic zrasla za en odstotek in dosegla 41 milijard dolarjev, sektor domače zabave pa za 16 odstotkov in dosegel vrednost 55,7 milijarde dolarjev, pravi poročilo ameriškega združenja filmskih producentov (MPAA). Filmska industrija je tako lani ustvarila 96,8 milijarde dolarjev, kar je devet odstotkov več kot leta 2017. Hollywood je še vedno največji magnet za dobičke. Pomemben igralec na tem parketu je tudi Indija, ki ima živahno televizijsko in filmsko industrijo. Film, televizija in ostale zabavne vsebine ustvarjajo neposredno 15,6 milijarde ameriških dolarjev bruto domačega proizvoda. Slovenija se s svojo produkcijo ne more kosati s svetovnimi filmskimi velesilami. Četudi smo na obrobju, pa smo vse bolj tudi v ospredju. Res je, da nimamo niti Centralnega parka in kipa svobode niti Eifflovega stolpa in kanalčkov, kot jih imajo Benetke. A tisto, kar imamo, vseeno prepriča vedno več tujih filmskih produkcij, da je vredno snemati pri nas.

Že leta 1965, ko so v Ljubljani po francoski predlogi snemali italijanski film Madamigella di Maupin, je med pročelji starih ljubljanskih hiš zaživelo 17. stoletje. Nekaj prizorov avstrijske zgodovinske drame z naslovom Wir sind am Leben, ki temelji na resničnih dogodkih in govori o reševanju 150 judovskih otrok pred taboriščem v času druge svetovne vojne, so ustvarjalci posneli v Ljubljani namesto v Avstriji. Koprodukcijski film Bićemo prvaci sveta, ki govori o jugoslovanski košarki in vrhuncu leta 1970, ko je jugoslovanska reprezentanca v Ljubljani osvojila naslov svetovnih prvakov, je bil posnet v Ljubljani. Tako dogodke, ovekovečene na filmskem traku, nizajo na spletni strani visitljubljana.si.
 

Bollywood rad snema pri nas

Prvi, ki so v sodobnem času opazili prednosti snemanja v Ljubljani, so bili filmski ustvarjalci iz Indije. Mesto je postalo odlično ozadje za akcijske in romantične filme, med drugim tudi indijske filmske produkcije. V dveh letih (med letoma 2013 in 2014) so Ljubljano kot lokacijo dogajanja izbrali za kar pet indijskih filmov. In še zdaleč niso vsi filmi indijske produkcije, ki so bili posneti tudi v Ljubljani. Do danes so jih pri nas posneli devet, eno televizijsko nanizanko in en promocijski oglas. Sprva so indijski ustvarjalci v Sloveniji snemali le songe, ki so del filma, kasneje, vse pogosteje tudi igrane prizore.

Za to je zaslužna Katarina Karlovšek, lastnica agencije RTA in tudi žena celjskega župana Bojana Šrota. »Junija 2012 sem v Indiji navdušila enega izmed najbolj vplivnih tako imenovanih location managerjev za indijsko filmsko produkcijo, Ramjija Natarajana, da je Slovenija idealna za filmsko produkcijo,« se spominja. Po njeni vrnitvi v domovino je prišel v Slovenijo tudi Ramji. Z njim je bil tudi Chota K. Naidu, direktor fotografije filma Naayak, ki je iskal lokacijo za snemanje zadnjega dela omenjenega filma. Navdušena sta potrdila prihod 45-članske filmske ekipe iz Indije, ki je konec avgusta in v začetku septembra po celotni Sloveniji snemala del filma, tako imenovani song, ki je sestavni del vsakega indijskega filma, pripoveduje Karlovškova. »Film je bil super uspešen. Glavna igralca v filmu, Ram Charan in Kajal Agarwal, sta danes pomembna igralca v Bollywoodu. Oče Rama Charana, prav tako izjemen igralec, je bil v času, ko je film prišel v kinematografe, indijski minister za turizem, kar je dalo še dodatno pozornost filmu,« pripoveduje sogovornica. Prav s tem filmom se je Slovenija postavila na zemljevid indijske filmske produkcije; o podalpski deželi so pisali indijski mediji. »Filmski ustvarjalci so bili najbolj navdušeni nad majhnostjo in raznolikostjo naše države; bližino morja in gora, nad številnimi jezeri in rekami ter zeleno pokrajino.« Pri nas so posneli tudi prvo indijsko telenovelo, ki je pravzaprav prva, ki je bila posneta v Evropi. »V Sloveniji so serijo Swathi Chinukulu, ki ima danes že 1810 delov, snemali kar 30 dni. V Indiji jo dnevno predvajajo od leta 2013, Slovenija pa se je v seriji pojavljala prvih 100 delov,« razlaga Karlovškova. Pravi, da vloga agencije RTA zajema celotno pripravo na prihod filmske ekipe, izvedbo organizacije snemanja in vodenje snemalne ekipe.

Filipinska grozljivka s Pokljuke

Pri nas so snemali tudi Filipinci. Boštjanu Vircu, direktorju Studia Virc, je uspelo v Slovenijo pripeljati profilirano filipinsko avtorsko produkcijo, ki cilja na avtorske festivale. »Sodelovanje se je zgodilo v sodelovanju z našim hrvaško-slovenskim koprodukcijskim partnerjem Sinišo Juričićem, ki je projekt spremljal že nekaj časa, dorekla pa ga je moja pot na filmski market v južnokorejski Busan lani oktobra, kjer smo definirali vse poslovne in produkcijske parametre,« pripoveduje o tem, kako je režiser Bradley Liew grozljivko Motel Acacia snemal v Sloveniji. Gospodarski učinek tovrstnega sodelovanja je pritok nekaj sto tisoč evrov k nam. Denar se steka za najem filmske ekipe, tehniko, lokacijo, nočitve, … »Nič manj pa ni pomembno, da je tako slovenska filmska produkcija vpeta v mednarodne tokove,« pravi Virc.

Tuje ekipe v nasprotju s pričakovanji ne iščejo le znanih lokacij: »Značilne lepe destinacije, kot je denimo Bled, za večino avtorskih produkcij niso zanimive, ker imajo običajno precej bolj specifične zahteve. Vsekakor pa je naša pomembna primerjalna prednost v tem, da smo najcenejša država v Alpah, saj posebej Azijci velikokrat sprašujejo za gorske lokacije s snegom. Tako je bilo tudi v primeru Filipincev, ki so iskali zasnežene gore v zahodnem svetu,« pravi Virc.

Filipinci so snemali na Pokljuki in v občini Tržič. A ker so imeli težave z vremenom, ko je dež pobral sneg dan pred snemanjem, so se hitro preselili na novo lokacijo. »Za hitro selitev na nove lokacije pa se moram zahvaliti fleksibilnosti Triglavskega narodnega parka ter občinama Tržič in Kranjska Gora,« pojasnjuje Virc.

»To je bila izjemno pozitivna izkušnja tudi za Filipince, ki so se zaljubili v bučno olje in so ga zlivali tudi na sladice,« razlaga anekdote.
 

Privabljajo jih denarna povračila

Kakšen je doprinos takšnih sodelovanj? Katarina Karlovšek pravi, da »Indijci zelo radi obiskujejo kraje, ki jih vidijo v filmih. Filmi jim predstavljajo okno v svet,« zato je prepričana, da je Slovenija postala prepoznavna v Indiji zaradi filmov, ki so bili posneti pri nas. »Do leta 2012 so bili gostje iz Indije v Sloveniji redkost, danes je slika popolnoma drugačna. Veliko gostov iz Indije preživi v Sloveniji dlje časa, to niso samo enodnevni gostje,« opaža številne goste iz Indije, ki prihajajo individualno ali v skupinah po deset oseb, pri čemer iščejo in koristijo turistične storitve višjega cenovnega razreda. Pravi, da veliko gostov iz Indije ne zaprosi za turistično vizo za Slovenijo, ampak imajo večletno poslovno vizo za države EU ali celo britansko oziroma ameriško državljanstvo, zato je točne podatke, koliko Indijcev se kot turistov mudi pri nas, težko zbrati. Ampak »ko filmska ekipa teden dni snema v Sloveniji, vse svoje storitve plača; hotel, catering, najem filmske opreme, prevoze, angažira se številčna slovenska ekipa. Sodelujejo tehnična ekipa, asistenti, statisti, plesalke, plesalci, vozniki in drugi. To so projekti z večkratnimi učinki. Neposredni učinki so storitve, ki jih koristijo pri nas, posredni pa brezplačna promocija Slovenije na 1,3-milijardnem trgu,« razlaga.

Poleg tega k privabljanju tujih snemalnih ekip prispeva tudi država z denarnimi povračili. Ministrstvo za kulturo s Slovenskim filmskim centrom vzpodbuja vlaganje v produkcijo in potem vrne del potrošenega denarja vlagatelju. Pogoj za to je, da je snemani film naslovljen kot koprodukcija s Slovenijo, kar pomeni, da je to tudi slovenski film oziroma postane uradna koprodukcija s Slovenijo. »Vlaganje v filmsko produkcijo in spodbujanje države z ukrepom denarnih povračil vpliva na prepoznavnost Slovenije tako v trajnejšem smislu promocije in razvoja filmskega turizma kot tudi v gospodarskem, saj mednarodne tuje produkcije v državo prinesejo poleg denarja za produkcijo tudi nove tehnologije, znanje in partnerstva, ki posledično promovirajo Slovenijo kot državo, usposobljeno za proizvajanje kakovostnih filmskih produktov,« pravi tiskovna predstavnica Slovenskega filmskega centra Mojca Planšak. »Domačim filmskim delavcem in ustvarjalcem se na ta način odpirajo nove možnosti sodelovanja in poslovanja. Trenutni trendi kažejo, da se je prav zaradi ukrepa denarnih povračil v Evropi povečala produkcija ne samo celovečernih filmov, temveč tudi televizijskih serij, dokumentarnih filmov in zlasti postprodukcijskih storitev, kar določeni državi dodatno prinaša kapital,« dodaja.

Virc pravi, da so lani koproducirali tudi irski film The Belly of the Whale, ki je svetovno premiero doživel na mednarodnem filmskem festivalu v Chicagu, slovenska javnost pa si ga je lahko ogledala tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. »Tako se bogati zbirka slovenskih filmov brez zajedanja v slovenske javne finance.« Sogovornik opaža, da se večajo priložnosti za tovrstna sodelovanja, obenem pa se krepi tudi konkurenca: »Vzhodnoevropske države so precej agresivne pri tem. Bolgarija ima celo 40-odstotne vzpodbude; če ameriška produkcija tam potroši milijon dolarjev, dobi 400.000 dolarjev nazaj. Slovenija pri tem ne more biti konkurenčna.« So pa slovenske produkcije vse bolj aktivne v tujini in poskušajo privabiti projekte. Virc je skušal najti priložnost v azijskih produkcijah, ki iščejo lokacije v Evropi. Privablja jih s stavkom, da je Slovenija videti kot Vzhodna ali Zahodna Evropa, stane pa toliko kot Vzhodna. »To tujci dobro razumejo,« pravi in dodaja, da pred odločitvijo za lokacijo povprašujejo tudi drugod – recimo na Češkem, Slovaškem, Madžarskem ter v Romuniji in na Poljskem.