NART – zgodba najprestižnejše zasebne dirkaške ekipe v zgodovini

Potem ko so ga vrgli iz italijanskih zračnih sil, ker se je tja prijavil še mladoleten, se je Luigi Chinetti kot mehanik zaposlil v avtomobilski družbi Alfa Romeo in nato napredoval do njihovega dirkaškega oddelka. Za dojemljivega najstnika je bil to prvi okus dirkaškega športa. Naveličan fašizma, ki je v Italiji zagospodoval od leta 1922, se je Chinetti leta 1925 odločil za selitev v Francijo, kjer je začel dirkati za Alfo. Poteza je Alfi prinesla dve zmagi na najpomembnejši vztrajnostni dirki na svetu, 24 ur Lemansa. Potem ko se je v poznih tridesetih izognil vpoklicu v vojsko je leta 1940 odšel v ZDA in s francoskim dirkaškim moštvom nastopil na dirki Indianapolis 500. Takrat seveda še ni slutil, da se ne bo vrnil v od vojne opustošeno Evropo.

Na božični večer leta 1946 je Chinetti obiskal Enza Ferrarija, s katerim je postal prijatelj v svojem času v Alfi. Ko sta se pogovarjala o svoji prihodnosti, mu je Ferrari povedal o svojih načrtih za začetek izdelave športnih avtomobilov, kar se je Chinettiju zdela potencialno dobra zamisel, saj je imel v ZDA veliko bogatih prijateljev. Tako se je rodila družba Luigi Chinetti Motors Inc. in pozneje North American Racing Team (NART).

Lyndon McNeil

NART

Poleg tega da je Chinetti postal uradni uvoznik Ferrarijevih vozil za Severno Ameriko, je začel posameznikom ponujati tudi ferrarije, namenjene dirkanju, svoje strokovno znanje o motošportu in mehaniki ter izkoristil svoj vpliv pri ameriških dirkaških organih, da si je zagotovil uvrstitev na najpomembnejše in najbolje plačane dirkaške dogodke. Tako mu je uspelo tekmovati z veliko avtomobili, ki mu jih je Ferrari dostavil, zato so bili njegovi vozniški uspehi obsežni. S Ferrarijem mu je uspelo zmagati tako na dirki za 24 ur Lemansa kot tudi na dirki za 24 ur Spa. Svojo dirkaško kariero je pri zrelih 53 letih končal leta 1954.

Na splošno je moštvo slovelo kot zabavno, a je nad vsem vladala Chinettijeva močna osebnost ...

Ni natančno znano, kdaj je bil NART – napis pod Ferrarijevim logotipom Cavallino Rampante in ameriškimi državnimi barvami – uradno ustanovljen, a najverjetneje po tem, ko je Chinetti leta 1958 prejel sponzorska sredstva bogatih voznikov Georga Arentsa in Jana de Vrooma. Chinettiju sta ne glede na to njegova kredibilnost in osebni odnos do Ferrarija zagotovila zanesljiv dotok nekdanjih konkurenčnih tovarniških dirkalnikov, ki so privabili tako uveljavljene kot bogate amaterske voznike. Poleg tega so bili izpostavljenost in dosežki na progi učinkovito oglaševanje, ki je med tednom zelo poenostavilo prodajo avtomobilov.

Več kot tri desetletja je dirkaško moštvo NART tekmovalo proti tovarniškim ekipam na odmevnih dirkah po vsem svetu, delujoč z le malo prostovoljci in delavci družbe Chinetti Motors. Z majhnim proračunom in pogosto v finančni stiski so uspehe velikokrat zasenčili slabi rezultati in napeta notranja politika.

S uspehov je bilo kljub temu veliko, gotovo je največji dosežek moštvo doživelo leta 1965, ko jim je na briljanten in povsem nepričakovan način uspelo slaviti na dirki 24 ur Lemansa. To so bili za moštvo težki časi, zato so bili uspehi nujni, tako za zagotovitev sredstev kot za boljšo moralo v ekipi. A tudi ta zmaga ni bila brez polemik. Med dirko je za kratek čas zmagovalni avtomobil poleg Jochena Rindta in Mastena Gregoryja vozil še tretji voznik Ed Hugus, kar pa ni bilo nikoli uradno odobreno oziroma uradno priznano. Nekaj let pozneje se je govorilo, da naj bi moštvo svoj avtomobil na uradni pregled poslalo z skritim devetletnim otrokom na krovu, da bi dosegli predpisano težo vozila. Moštvo je slovelo kot zabavno, a nad vsem je vladala Chinettijeva močna osebnost ...

Strast in aroganca

Še eden nenavaden dogodek v zgodovini ekipe se je zgodil leta 1975 v Lemansu, ko se je Chinetti znašel v sporu z organizatorjem dirke ACO glede legalnosti njegovega dirkalnika ferrari 308 GT4, zato je zagrozil z umikom vseh dirkalnikov NART, če bi avtomobil izločili iz dirke. Uradniki niso nasedli njegovemu blefiranju, Chinetti pa je bil prisiljen priznati poraz. Njegova dejanja bi lahko označili tako za strastna kot za arogantna, a pravila so bila pravila.

Kdo drug bi lahko prepričal Ferrari, da razvije in izdela deset kabrioletov 275 GTB/4, kot Luigi Chinetti?

Mnogi ob imenu NART najprej pomislijo na široke in nabuhle dirkalnike 512 BBLM. A na vrhuncu svoje slave skoraj ni bilo Ferrarijevega dirkalnika, s katerimi moštvo ni dirkalo. 250 GTO, P4, 512S, Daytona, dirkali so z vsem, kar so v Ferrariju proizvedli. Ko se je Enzo Ferrari znašel v znamenitem sporu z ameriškimi dirkaškimi organi glede homologacije dirkalnikov 250LM, je v znak protesta moštvu NART omogočil celo nastop na dirki za veliko nagrado, z njegovimi dirkalniki formule 1 (skupaj z belo in modro poslikavo). S tako pobarvanim dirkalnikom je Johnu Surteesu uspelo celo osvojiti svetovno prvenstvo leta 1964, Chinetti pa je lahko trdil, da je odigral majhno, a ključno vlogo.

A v moštvu NART niso dirkali samo s ferrariji. Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja se je moštvo odločilo za razširitev svojega dirkaškega programa v druge kategorije, kar je zahtevalo uporabo različnih vrst avtomobilov. Dirkati so začeli z rdeče pobarvanimi avtomobili z emblemom NART, kot so bili ASA GT in Sunbeam Alpine. Najzanimivejši primerek vozila je bil verjetno Chevrolet Corvette. Avtomobil so najprej kupili na zavarovalniški dražbi in z njim leta 1972 nastopili v Lemansu. Z avtomobilom, ki so ga ljubkovalno imenovali »old scrappy« (»stara kripa«), jim je uspelo dirko končati na presenetljivo visokem 15. mestu.

Lyndon McNeil

Čeprav je bil izbor avtomobilov, s katerimi je moštvo nastopalo, pester, to ni bilo nič v primerjavi z več kot sto vozniki, ki so jih angažirali za vožnjo z njimi. Ker so nastopali tako v amaterski kot profesionalni konkurenci, je Chinetti lahko preizkušal talente bodočih najboljših voznikov na svetu. Za moštvo so nastopale legende, kot so Stirling Moss, Mario Andretti, Phil Hill, brata Rodríguez, Graham Hill, Jean-Pierre Jarier … seznam je dolg in kaže na Chinettijev velik vpliv zaradi veliko razlogov.

Konec moštva NART je pomenilo leto 1983, ko so bili po vse manjšem številu nastopov, dirkaški program dokončno ukinjeni. Luigi Chinetti je sicer slovel po tem, da je bilo z njim težko delati in je trmasto vztrajal pri svojem načinu delovanja. Vseeno pa je bila njegova strast do življenja, trdoživost in zmožnost uveljavljanja vpliva pri pravih osebah med izdelovalci avtomobilov, strankami, dirkači ali organi tisto, po čemer bo ta italijansko-ameriški dirkaški podjetnik ostal znan.

Kdo drugi bi lahko podjetje Ferrari prepričal, da razvije in izdela deset kabrioletov 275 GTB/4? Naknadno se je ideja izkazala za zelo posrečeno, saj je bil eden od takšnih avtomobilov na dražbi družbe Sotheby’s leta 2013 prodan za takrat rekordnih 27,5 milijona dolarjev. Po naročilu Chinettija in njegovega sina Coca pa je bilo izdelanih še veliko drugih avtomobilov, na primer dayton spider competizione z izjemno karoserijo, ki jo je naredila družba Michelotti. Zaradi njegove želje po iskanju novih talentov lahko mnogi svoje uspehe dolgujejo prav njemu. Severna Amerika je zdaj za Ferrari najpomembnejši trg. Pa bi bilo res tako, če usodnega božičnega večera leta 1946 Chinetti ne bi obiskal Ferrarija?