Narejeno, da se pokvari?

Kdaj ste morali nazadnje menjati žarnico v stanovanju? Lani, letos? Vas preseneča podatek, da je nekatere žarnice, ki jih je podjetje izumitelja Thomasa Edisona – ta je žarnice patentiral in jih začel množično proizvajati – izdelalo v času njegovega življenja, še danes delujejo?
Fotografija: Pixabay
Odpri galerijo
Pixabay

V ameriškem mestu Livermore s stropa gasilskega doma visi žarnica, izdelana še v 19. stoletju, v rabi pa je od leta 1901 in z le nekaj kratkimi prekinitvami sveti (s sicer skromnimi štirimi vati) že vse od takrat. To je seveda karikiran primer, saj se zaradi različne tehnologije izdelave te žarnice in tiste, ki jih danes kupite v trgovini, bistveno razlikujejo v svetilnosti in predvsem porabi, vendar so prav žarnice prvi dobro popisan primer tako imenovane načrtovane pokvarljivosti, zaradi katere za izdelke zapravite precej več, kot bi bilo treba.

Rusko-ameriški nepremičninski poslovnež Bernard London je v ZDA v obdobju velike depresije v letih od 1932 do 1935 spisal tri eseje, v katerih je celo predlagal, da bi na državni ravni sprejeli regulativo, ki bi izdelkom določila življenjsko dobo, po preteku te pa bi bila njihova uporaba prepovedana oziroma obdavčena. Tako naj bi ZDA spet zagnale svoje gospodarstvo in se izkopale iz krize.

Ko so žarnice prišle v splošno potrošnjo, je bil eden od argumentov prodajalcev tudi njihova dolga življenjska doba, s katero se sveče res ne morejo primerjati. A izredno dolga življenjska doba proizvajalcu ne ustreza, saj si želi čim več ponovnih nakupov, sicer bi prihodki kmalu usahnili. V prvih dveh desetletjih 20. stoletja so si proizvajalci še prizadevali doseči čim daljšo življenjsko dobro žarnic, nato pa je stvari v svoje roke vzel kartel Phoebus. Triindvajsetega decembra 1924 so se v Ženevi sešli vodilni proizvajalci žarnic, med njimi nemški Osram, nizozemski Philips, francoski Compagnie des Lampes, ameriški General Electric in britanski Associated Electrical Industries, ter si razdelili svetovni trg in začrtali pravila igre; med drugim so se dogovorili, da življenjsko dobo žarnic, ki so takrat dosegale 2500 ur, zmanjšajo na tisoč ur. Tovarniški laboratoriji so spet delali s polno paro, a tokrat so namesto recepta za vzdržljivost iskali recept, kako naj žarnica preneha delovati čim bližje tisoč delovnim uram. Za žarnice, ki so delovale dlje, so morali proizvajalci kartelu plačevati visoke kazni, izdelke pa je v svojem laboratoriju redno testiral Philips. Med laboratoriji tekmecev je potekala živahna izmenjava ugotovitev o zanesljivem skrajšanju življenjske dobe žarnic, kakršna o izboljšanju izdelka ne bi nikdar.

Potem ko so kartel razkrinkali, so primer dobro popisali (v naslednjih desetletjih novinarji še bolj kot prej regulatorji), zaradi česar je zanimiv še danes. A bodi dovolj o žarnicah – te niso izdelek, ki vam zaradi načrtovane pokvarljivosti iz žepa pobira največ denarja, čeprav dobro osvetljujejo problematiko.

Izdelki, ki bi bili predolgo v rabi, pomenijo za podjetja precejšnjo izgubo potencialnih prihodkov, zato gre veliko razmisleka in raziskav v ugotavljanje, kako poskrbeti za čim prejšnje ponovne nakupe. To je seveda razumna odločitev podjetij, a prakse, ki jih pri tem uporabljajo, so lahko bolj ali manj sporne, najbolj pogosto pa očem javnosti skrite. In če se proizvajalci v prejšnjem primeru niso predstavili v najboljši luči, podobno velja tudi za nekoliko novejšo zgodbo, v kateri so dokazi o takšni praksi črno na belem (včasih tudi barvno): pri tiskalnikih. Proizvajalci tiskalnikov so ubrali različne poti, kako poskrbeti, da bo kupec čim prej odštel denar za nov tiskalnik, čeprav bi starega lahko še dolgo uporabljal. Za skoraj vsak model oblikujejo svojo kartušo, nato pa kartuše za stare modele počasi dražijo, dokler niso že tako drage, da vas skoraj ceneje pride nakup novega tiskalnika. Nekatera podjetja so šla pri tem v še večje skrajnosti; kartušam so dodali senzorje in čipe, ki so zaznavali, koliko strani je tiskalnik potiskal z eno kartušo (ali pa kako stara je že kartuša) – ko je bilo dovolj, se je na ekranu preprosto pokazalo obvestilo, da tiskalnik potrebuje novo kartušo, s staro pa se ni več dalo tiskati, čeprav je vsebovala še dovolj črnila.

Pixabay
Pixabay

O obeh zgodbah je bilo v medijih prelitega precej črnila in zganili so se tudi nekateri regulatorji, tako na ravni EU kot na ravni posameznih držav, še posebej glasno se je problematike v zadnjem času lotila Francija. Ta je za dokazano namerno načrtovano pokvarljivost zagrozila z visokimi globami in celo zapornimi kaznimi, poleg tega od proizvajalcev zahteva vsaj dovolj jasne informacije za potrošnike. Kupec mora ob nakupu izvedeti, kako dolgo bodo na voljo rezervni deli, predvsem pa ima pri tehničnih izdelkih prvi dve leti pravico, da mu vsako okvaro, ki ni nastala zaradi napačne uporabe, odpravijo brezplačno ali izdelek zamenjajo z novim. Podobno pravilo je bilo sicer sprejeto tudi na ravni EU, toda pozor – tako imenovano evropsko garancijo mnogi potrošniki pri nas razumejo nekoliko narobe. Spletni portal europa.eu v slovenskem jeziku omenja predpisano dvoletno garancijo na tehnične izdelke v celotni EU, a v resnici ne gre za garancijo za brezhibno delovanje, kot jo razumemo pri nas. Ta velja le prvo leto, drugo leto pa velja samo jamstvo za stvarne napake, kar pomeni, da je proizvajalec dolžan izdelek popraviti ali zamenjati le, če je imel stvarno napako že ob nakupu, ne pa, če se je iz drugih razlogov pokvaril pozneje (razen če se sam obveže z lastno garancijo na daljše obdobje, kot je praksa pri gospodinjskih aparatih).

Ne popravljate, če ni pokvarjeno – pa tudi, če je

Klasičen primer načrtovane pokvarljivosti ali zastarelosti so tehnični izdelki, za katere vam na servisu že na vratih rečejo, da je ceneje, če kupite nove, kot pa če se lotite popravila. Nekatere od tehnik za pogostejše ponovne nakupe, ki jih uporabljajo proizvajalci, poskrbijo, da občutljivega dela, ki se pokvari ali izrabi, ne morete zamenjati. Morda rezervnih delov sploh ni na voljo ali pa jih je zelo težko zamenjati. Nekateri proizvajalci prenosnih računalnikov na primer baterijo prilepijo z močnim industrijskim lepilom, tako da je ni mogoče zamenjati. Pri mnogih izdelkih proizvajalci radi uporabljajo nestandardne vijake ali druge dele, tako da popravila ali zamenjave ne morete opravili sami – in tako marsikateri izdelek konča na smetišču ali obleži v kleti, čeprav bi bil z minimalnim popravilom lahko še dolgo uporaben.

Povprečen uporabnik mobilnega telefona ima doma v predalu še vsaj dva stara mobilnika, ki ju ne uporablja več, ni pa ju recikliral ali kako drugače oddal.

Če je tovrstna praksa najbolj očitna pri tehničnih izdelkih, to še zdaleč ne pomeni, da jih drugje ni. Precej drugačen, a zelo očiten primer so visokošolski učbeniki, ki bi – dragi, kot običajno so – zlahka romali iz rok v roke, toda v nasprotju z rabljenimi avtomobili, na primer, kjer proizvajalci še vedno lahko služijo s prodajo rezervnih delov in servisiranjem starejših vozil, bi to za založnike pomenilo le izgubljen potencialni prihodek, zaradi česar sami uničijo trg rabljenih učbenikov. Tudi na področjih, kjer ni večjih sprememb, založniki vsakih nekaj let izdajo novo, posodobljeno različico. In čeprav bi na novo dodano vsebino zlahka strnili na nekaj strani, z drugačno postavitvijo in reorganizacijo poglavij poskrbijo, da se številke strani in sosledje snovi ne ujemajo s prejšnjo izdajo, tako da je sicer povsem ustrezen stari učbenik neuporaben za sprotno sledenje predavanjem. Kaj nas ta učbeniški primer lahko nauči? Da je načrtovana zastarelost oziroma pokvarljivost lahko v zelo različnih oblikah. In če nas potrošnike pri prej omenjenih primerih to predvsem jezi, pa v drugih primerih temu z veseljem sledimo. Seveda se modne smernice pri oblačilih pogosto menjajo prav z namenom, da dovolj pogosto kupujemo nove izdelke, a v tem primeru marsikateri potrošnik pri takšni »vgrajeni zastarelosti« z veseljem sodeluje.

Veliko proizvajalcev je nekajkrat že glasno stopilo v bran koncepta načrtovane pokvarljivosti, saj nam kratke življenjske dobe izdelkov priskrbijo tudi konstanten napredek in pa zaradi množične proizvodnje bolj dostopne cene izdelkov (čeprav na dolgi rok zaradi pogostih nakupov ta argument pogosto ne zdrži več) in delovna mesta. Drži seveda tudi, da morajo proizvajalci pri tem iskati primerno ravnovesje – potrošnik mora vendarle imeti občutek, da je za svoj denar dobil dovolj, sicer se bo izdelkom tega proizvajalca začel izogibati.

Zanimivo je, kako vsaj še na enem področju prav radi sledimo ideji pogostega menjanja izdelkov – pri mobilnih telefonih. Tudi tu mnogi proizvajalce obtožujejo, da s programskimi posodobitvami namenoma skrbijo, da nismo več zadovoljni s starimi telefoni (bodisi prenehajo zagotavljati podporo za starejše modele bodisi s posodobitvijo minimalno izboljšajo izdelek, hkrati pa »naključno« to pomeni, da procesorji v starih telefonih ne zmorejo več in postanejo izredno počasni), a zdi se, da večinoma potrošniki brez težav vsakih nekaj let odštejemo nekaj sto evrov za novo različico mobilnika in za zdaj ni videti, da bi tej praksi kmalu odzvonilo.

Pixabay
Pixabay

Bomo najbolj sporne prakse ustavili?

Slovenija je premajhen trg, da bi lahko drastično spremenila pravila igre podobno, kot je to storila Francija (čeprav bi lahko poskusila s kakšnim dodatnim korakom v to smer), so pa lani temo načrtovane pokvarljivosti večkrat načeli tudi v evropskem parlamentu, kjer so ugotavljali, da se povprečne življenjske dobe mnogo kategorij izdelkov krajšajo. Evropska komisija proti načrtovani pokvarljivosti zaenkrat ni uperila nobenih posebnih pravil, vendar se zadeve loteva bolj ambiciozno s strategijo krožnega gospodarstva – o čemer smo v Svetu kapitala že pisali – in na začetku leta je v obravnavo poslala štiri predloge sprememb direktiv o obvladovanju odpadkov, ki posredno zadevajo tudi načrtovano pokvarljivost izdelkov. A ambiciozni načrti in počasni premiki med nevladnimi organizacijami že vzbujajo skrb, da bo področje še dolgo slabo urejeno, na koncu pa bo zaradi prevelike birokratizacije njegovo urejanje le velik strošek, učinek pa bo dvomljiv. In to kljub lepim idealom krožnega gospodarstva. Saj poznate pregovor, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Spodnji graf prikazuje, kako pogosto so ljudje v Googlov iskalnik vpisali »iPhone slow« (iPhone počasen), ima izrazite vrhunce ob vsakem prihodu novega modela iPhona na trg. Mnogi so to navajali kot dokaz, da Apple s programskimi posodobitvami načrtno upočasnjuje stare modele v ključnih trenutkih, ko želi uporabnike privabiti k nakupu nove različice. 

Pixabay
Pixabay


INFO

Načrtovana ali vgrajena pokvarljivost oziroma zastarelost je strategija podjetij, ki poskrbijo, da njihov izdelek ne bo uporaben dlje, kot želijo. Pri tem uporabljajo mehkejše prijeme, na primer izrazito oblikovanje, ki bo kmalu videti zastarelo, ali pa prijeme, ki so lahko tudi sporni, na primer načrtno vgradnjo občutljivih delov, ki jih ni mogoče zamenjati, se pa kmalu pokvarijo. 


Domač in tuj pogled na možne ukrepe

Thierry Libaert, francoski univerzitetni profesor in član evropskega ekonomsko-socialnega odbora, ki se ukvarja tudi s problematiko načrtovane zastarelosti, je za Svet kapitala povedal, da evropska komisija po njegovem mnenju na tem področju napreduje prepočasi. Precej več aktivnosti je bilo v evropskem parlamentu, a za zdaj še brez izglasovanih zavezujočih obvez. Junija se obeta glasovanje v evropskem parlamentu o tej temi in takrat bodo morda že podana bolj konkretna pravila, ki jih bo treba uveljaviti. Za začetek bi po njegovem mnenju morali uvesti vsaj standardizirano oznako, ki navaja pričakovano življenjsko dobo izdelka. Po raziskavi, izvedeni v okviru delovne skupine evropskega ekonomsko-socialnega odbora, 92 odstotkov anketirancev trdi, da bi bili pripravljeni plačati več za izdelek, ki bi imel verodostojno oznako o daljši življenjski dobi. Sam podpira korake, ki jih je na tej poti naredila Francija kot prva država, čeprav meni, da so nekatere od groženj podjetjem in podjetnikom, ki uporabljajo sporne prakse, bolj mrtva črka na papirju, saj je kaj takega težko dokazati. Pravi, da bolj zagovarja pozitivne spodbude v smeri ukinjanja teh praks kot pa visoke zagrožene kazni, ki nimajo učinka.

Boštjan Okorn, vodja primerjalnega testiranja in strokovnjak za tehnologijo pri Zvezi potrošnikov Slovenije, pravi, da sam sicer ne verjame preveč v načrtovano zastarelost, strinja pa se, da so sodobni izdelki marsikdaj izdelani tako, da ne omogočajo preproste odprave manjših napak ali zamenjave odsluženih elementov. Zato se pogosto zgodi, da zaradi odpovedi majhnega delca zavržemo celoten izdelek. In prav tu se bodo vendarle kmalu pravila bolj zaostrila, poteka namreč oblikovanje standarda za učinkovitost materialov, pri čemer kot predstavnik organizacije ANEC, potrošniškega glasu v standardizaciji, nastopa tudi Okorn. Dokončno naj bi to delo opravili do leta 2019. Potrošnikom svetuje, naj predvsem ne kupujejo (pre)poceni, pač pa naj se odločajo za nakup naprav z daljšo garancijsko dobo. Meni pa, da bodo pravo odločitev potrošniki lahko sprejeli šele, ko bodo proizvajalci začeli označevati pričakovano življenjsko dobo. 

Več iz rubrike

Komentarji: