Najbolje plačani ameriški menedžer zasluži 100-krat več od slovenskega

Prvi mož Krke, Jože Colarič, je bil z 826.000 evri bruto prejemkov (326.000 evrov neto plače) lani najbolje plačan menedžer v Sloveniji. Družbo je stal skoraj 45-krat več kot povprečni zaposleni Slovenec. Toda v primerjavi s prejemki nekaterih tujih menedžerjev, zlasti ameriških, je v celem letu domov odnesel manj kot tedensko plačo. Razlike čez lužo so enormne. Povprečno plačani zaposleni zaslužijo tudi 335-krat manj od vodilnih menedžerjev.

Dara Khosrowshahi, prvi mož turističnega start-upa Expedia, je lani po 881-odstotnem povišku prejel kar 94,6 milijona dolarjev bruto plače, s čimer se je povzpel na prvo mesto med ameriškimi menedžerji – pred Leslie Moonves iz televizijske hiše CBS (56,4 milijona dolarjev) in Philippa P. Daumana, generalnega direktorja Viacoma (54,1 milijona dolarjev). Tim Cook, prvi mož tehnološkega velikana Apple, ki kuje rekordne dobičke, se z okoli desetmilijonsko plačo zanimivo ne uvršča niti med 200 najbolje plačanih.

Od kje eksplozija menedžerskih plač?

Nekoč so bile tudi v ZDA plače razumne, razmerje med povprečjem in najbolje plačanimi menedžerji je bilo podobno kot danes v Sloveniji. A nato je svoj predsedniški mandat nastopil Bill Clinton in plače menedžerjev so poletele v nebo. Vse se je začelo v 90. letih, s študijo ekonomista Kevina Murphyja, ki je kritiziral ustaljene prakse, po katerih so bile menedžerske plače največkrat odvisne zgolj od velikosti družbe.

»Tak model poslovanja je bil preprosto zanič,« je v podcastu Planet Money razlagal svoje takratne poglede, zaradi katerih je postal zagovornik modela plačevanja, ki bi bil odvisen predvsem od poslovnih rezultatov. Z njim so se strinjali tudi nekateri politiki, med njimi Clinton, takrat še guverner Arkansasa, ki je v predsedniški kampanji začel obljubljati spremembe pri plačevanju menedžerjev. Obljubo je pozneje uresničil in nevede odprl vrata ekstremni rasti plač.

Ameriška obsesija z delniškimi opcijami

Kaj je šlo »narobe«? Clinton je omejil višino plače menedžerjev, za katero so gospodarske družbe lahko prejele davčno olajšavo. Če si je, denimo, Microsoft nekoč znižal davčno osnovo za celotno plačo izvršnega direktorja (na primer za deset milijonov dolarjev), je bil ta znesek od leta 1993 omejen na »le« en milijon dolarjev. Cilj ukrepa je bil pripraviti korporacije k omejevanju plač menedžerjev ali jih vsaj prisiliti v plačevanje višjih davkov. Nepričakovan stranski učinek je bil popolnoma nov ustroj plač, ki je privedel do plačevanja bonusov z opcijskimi pogodbami na delnice.

Povprečna plača vodilnih v največjih petsto ameriških podjetjih se je med olimpijado, v letih med 1992 do 1996, podvojila s približno štirih na okoli osem milijonov dolarjev. Vrhunec je dosegla leta 1999, ko so plače vrhunskih menedžerjev po podatkih washingtonskega inštituta za ekonomske politike (Economic Policy Institute, op. p.) dosegle kar 376-kratnik povprečne ameriške plače.

Zakaj so razlike v Sloveniji manjše? Preberite v petkovem Svetu Kapitala.