Na valovih pritajenega uspeha

Potem ko so kitajski bogataši napolnili svoje garaže z mercedesi serije maybach, nakupili dvorce, podobne Beli hiši, in ljubezen do vina pokazali med drugim tako, da so začeli kupovati francoske vinograde, zidove svojih vil pa so okrasili z zbirkami slik najdražjih slikarjev, smo lahko pričakovali, da bo naslednji kazalnik njihovega uspeha prava mrzlica nakupovanja razkošnih jaht.

In res se je nekaj časa zdelo, da je azijska sila trg, ki ima največ potenciala za prodajo dragih plovil. To je bilo razumljivo, če upoštevamo, kako veliko je tu milijonarjev in milijarderjev, ki si močno želijo, da ne bi v ničemer zaostajali za ljudmi s podobnim premoženjskim stanjem v zahodnih državah. Povprečen kitajski milijonar je bil na začetku tega desetletja star 39 let, povprečen milijarder pa 53 let, zato so ti ljudje pričakovano del svoje življenjske energije posvetili dragemu konjičku, kakršno je jadranje.

Raziskava, ki sta jo leta 2012 opravila kitajska Industrijska banka in inštitut Hurun, ki sestavlja seznam najbogatejših ljudi na Kitajskem, je pokazala, da sta bili med tedanjimi 2,7 milijona milijonarjev priljubljeni dejavnosti v prostem času branje in pitje dobrega čaja, vsak od njih pa bi največ denarja – če seveda ne upoštevamo naložbenih projektov – zapravil za potovanja.

Shutterstock

Zakaj ne s svojo ladjo?

Na to vprašanje je res začelo pritrdilno odgovarjati vse več bogatih Kitajcev. Kitajska je imela konec leta 2014 približno 3700 registriranih jaht, daljših od osem metrov, in vse je kazalo, da se bo število jaht v prihodnje še povečevalo. Toda tri leta zatem se število jaht ni spremenilo. Tudi po podatkih Simpson Marine, enega največjih posredniških podjetij na kitajskem trgu jaht, je bilo leta 2016 na Kitajskem registriranih od tri do štiri tisoč jaht, od tega so jih polovico uvozili iz tujine. To je pomenilo, da trg stagnira.

Mnogi so kupovali veliko jaht samo zato, da bi ostajale zasidrane in ustvarjale videz razkošja, in tako je letna članarina za nekatere od teh klubov narasla na nekaj sto tisoč dolarjev.

Razlog? Strah pred kampanjo proti korupciji, ki so jo začeli izvajati kmalu po tem, ko je Xi Jinping leta 2012 stopil na čelo Komunistične partije, leta 2013 pa na čelo države ter začel natančno pregledovati bančne račune in dokumente o premoženju bogatih Kitajcev. Mercedese in ferrarije so še lahko skrili v garaže, tudi dragocene zbirke umetniških del in ur so lahko spravili v skladišča. Toda jahte so bile preveč očitne vabe za preiskovalce, s katerimi bi kitajski milijonarji radi imeli čim manj opravka.

Tako so se zlata leta kitajske navtike končala na prehodu med desetletjema. Če bi hoteli biti natančnejši, bi morali povedati, da je, potem ko je kitajska vlada konec leta 2008 namenila gospodarstvu 4000 milijard juanov (586 milijard dolarjev) in se tako hotela zaščititi pred finančnimi težavami, s kakršnimi se je spoprijemal Zahod, občutek stabilnosti spodbujal povpraševanje po razkošnih izdelkih in takrat se je zdelo, da bo imel kitajski trg razkošnih ladij do leta 2020 vsaj deset milijard dolarjev letnega prometa. Še leta 2011 se je zdelo, da se povečuje zanimanje za razkošna plovila, saj je sejem v mestu Hanya na otoku Hainan na jugu države privabil več kakor 8000 bogatašev, med katerimi je bilo tudi 200 milijarderjev, ki so si ogledovali zlasti 13 najrazkošnejših jaht, razstavljenih na štiridnevni razstavi. Za vsako od teh ladij bi morali odšteti po nekaj deset milijonov dolarjev in prav zato so vzbudile toliko pozornosti.

Shutterstock

Jahta = letalo

Toda navdušenost nad navtiko na Kitajskem ni dolgo trajala. Kljub 18.000 kilometrom morske obale Kitajci niso tesno povezani s svojim morjem. V nasprotju z Evropejci, katerih miti in legende so tesno povezani s Sredozemskim morjem, je bila zibelka kitajske civilizacije vedno Rumena reka. Kitajski pesniki so z besedo »voda« označevali jezera in reke; redkokdaj, če sploh kdaj, jih je navdihovala morska gladina. Za morje so se Kitajci začeli zanimati šele pred kratkim. Pravzaprav šele takrat, ko je vse več Kitajcev začelo bogateti in odhajati najprej na tuje obale, nato pa tudi v domača letovišča, ki so medtem nastala in se hitro spremenila v nekaj, kar spominja hkrati na Azurno obalo in Havaje.

V Evropi ladja pogosto odseva značaj lastnika, hkrati pa mu pomaga uživati v posebnem življenjskem slogu. Celo pripadniki srednjega razreda si lahko privoščijo jadrnico ali motorno ladjo, ki je opremljena glede na globino lastnikovega žepa, vendar bo tako ali drugače omogočala nekaj tednov uživanja v plovbi.

Na Kitajskem je zasebna jahta enakovredna zasebnemu letalu. Srednji kitajski razred zato raje kupuje nepremičnine, saj se jim zdijo precej bolj zanesljiva naložba.

Na Kitajskem je zasebna jahta enakovredna zasebnemu letalu, saj lahko v tem še vedno uživajo samo superbogati. Tisti »navadni« srednji razred se mora v tej državi še vedno spoprijemati z negotovostjo, kajti prav zato, ker se je standard številnih pripadnikov tega družbenega razreda zelo hitro povečal, večina med njimi ne ve, kako zanesljiv je bil takšen razvoj dogodkov in ali bodo v prihodnje še bogatejši, kakor so zdaj, ali pa bodo obubožali in postali še revnejši, kakor si sploh lahko predstavljajo. Zato raje kupujejo nepremičnine, saj se jim zdijo precej zanesljivejša naložba. Jahto so morda pripravljeni najeti, vendar jih je malo med njimi pripravljenih za to nameniti veliko svojega denarja.

Superbogati Kitajci radi kupujejo superjahte in jih registrirajo v Singapurju ali Hongkongu, kjer jim ni treba plačati skoraj 44 odstotkov uvoznih carin, ki jih LR Kitajska določa za razkošne izdelke, poleg tega so tam marine precej boljše in bolj kakovostno opremljene kakor kitajske. Zato se je s hitro rastjo tega družbenega razreda začelo povečevati tudi število domačih izdelovalcev jaht, ki so upali, da bodo privabili kitajske kupce s konkurenčnimi cenami brez uvoznih carin.

Prva navtična kluba so na Kitajskem odprli leta 1996, enega v Suzhouju in drugega v Shenzhenu, istega leta so v Šanghaju pripravili tudi prvo mednarodno razstavo ladij in jaht, ki so jo letos organizirali konec aprila. Na lanski razstavi je svoje ladje in opremo predstavilo 428 podjetij iz 73 držav, privabili so več kakor 30.000 obiskovalcev. Na sejmu poskušajo predvsem popularizirati pomorski življenjski slog in navtično kulturo med rastočim srednjim razredom na Kitajskem, da bi spodbudili tudi celotno verigo dejavnosti, povezanih z navtiko.

Shutterstock

Ladja je hiša na morju

Na šanghajskem sejmu se lahko tuji proizvajalci seznanijo s kitajskimi in azijskimi zahtevami, ki se razlikujejo od evropskih, kakor ugotavljajo uveljavljeni oblikovalci jaht, katamaranov in jadrnic. Kitajci imajo, denimo, radi unikatno ladjo: čim bogatejši je naročnik, toliko manj uniformirano zunanjost in notranjost ladje je pripravljen sprejeti. Praviloma imajo raje na ladji veliko prostora kakor to, da je ladja hitra, in tudi če imajo superjahto, radi plujejo čim bliže obali. Ladja je za Kitajce pravzaprav še vedno hiša na valovih.

Zaradi še odločnejše centralizacije oblasti, zaradi katere se rdeči kapitalisti vedno počutijo nekoliko neprijetno, se na letošnji razstavi v Šanghaju število kupcev jaht – še manj pa superjaht – verjetno ne bo bistveno povečalo. Nihče ne trdi, da na Kitajskem ni mogoče postati milijonar brez kršenja zakonov, vendar je med uspešnimi kitajskimi gospodarstveniki preveč uveljavljena beseda »guanxi« – »poznanstva«.

Heysea je eden največjih kitajskih izdelovalcev jaht in je nekoč največ pričakoval prav od kupcev znotraj meja velike države. Samo leta 2012, denimo, je podjetje prodalo približno 20 superjaht kitajskim bogatašem, ki so takrat prihajali na sejem v Šanghaju, da bi kupovali. Na vsaki navtični razstavi so prodali več sto jaht in v vzdušju jahtne mrzlice so kitajska podjetja kupila evropska proizvajalca Ferretti in Sunseeker, ki sta se takrat znašla na robu bankrota zaradi finančne krize, ki je pretresala zahodne države. Kitajski mediji so poročali, da so leta 2013 na domačem trgu prodali za 4,15 milijarde juanov (630 milijonov dolarjev) jaht, toda to ni pomenilo, da se razvija navtična kultura, ampak da so zasebni gospodarstveniki uporabljali razkošne ladje za to, da so na njih gostili državne uradnike, pristojne za vprašanja, od katerih je bil odvisen neki projekt ali pogodba, pogosto tudi obračun davkov.

Zato je protikorupcijska kampanja razumljivo potrkala tudi na vrata superjaht.

Ostra politika predsednika Xi Jinpinga, s katero so v zadnjih petih letih v zapor poslali več kakor 1,5 milijona funkcionarjev, je šokirala kitajsko ladijsko industrijo.

Zato se kitajski izdelovalci razkošnih ladij čedalje bolj posvečajo tujim strankam, zlasti tistim iz Avstralije in Evrope ali Tajske.

»Domači trg ni dober,« je izjavil Allen Leng, predsednik podjetja Heysea, v nekem intervjuju konec lanskega leta. »Usmerjamo se na tuje trge zaradi negotovih domačih razmer.«

Shutterstock

Videz razkošja

Nekatera podjetja so upoštevala sedanje politične razmere in spretno preusmerila svojo dejavnost. Tako je, denimo, Sunbird nehal izdelovati jahte in začel izdelovati patruljne čolne, kakršne uporablja obalna straža, saj se je povpraševanje po takšnih plovilih povečalo zaradi napetosti v Vzhodno- in Južnokitajskem morju.

Razmere škodijo tudi marinam in navtičnim klubom, ki so jih na veliko začeli ustanavljati med zlato dobo, ko se je povečevalo povpraševanje. Mnogi so kupovali veliko jaht samo zato, da bi ostajale zasidrane in ustvarjale videz razkošja, in tako je letna članarina za nekatere od teh klubov narasla na nekaj sto tisoč dolarjev.

Poleg tega je osrednja vlada sprejela predpise, ki določajo, da lahko na vsaki jahti hkrati pluje 12 oseb, vključno s posadko in potniki. Stanje redno preverjajo in brez milosti preštevajo ljudi, in ker so bili čarterski ladijski prevozi večinoma namenjeni večjim skupinam poslovnih partnerjev, ki so se med plovbo pogajali o novih poslih, za vsa opravila na ladjah pa so skrbeli kapitani, kuharji, natakarji in drugo osebje, je zdaj celotna veriga tovrstnih dejavnosti v krizi.

V prihodnjih petih letih bo 230 milijonov ljudi po vsem svetu postalo del srednjega razreda, od tega bosta od petih dva Kitajca.

Dobra stran krize kitajskega domačega trga je to, da se končno razvija prava navtična kultura. Kupcev ladij je resda manj kakor prej, vendar so zdaj to pogosteje ljudje, ki nameravajo zares uživati v plovbi in križarjenjih. Končno. Toda spet opažamo, da kitajski pomorščaki uporabljajo jahte za drugačne stvari kakor evropski pomorščaki, ki radi uživajo v morju in soncu. Kitajci in zlasti Kitajke nikakor nočejo porjaveti, saj se jim to zdi neskončno grdo, in celo na plažo včasih pridejo z maskami na obrazu ter se zaradi njih spreminjajo v bitja, podobna Spidermanu. Zato pričakujejo, da ima jahta čim manj odprte palube in čim več pokritega prostora, morda ima celo telovadnico, in če si lastnik lahko privošči, ima tudi zaprt bazen. Ta ima lahko prozorno dno, da je podoben morju. Toda ne preveč.

Novembra lani je kitajsko podjetje Ruiying dostavilo jahto, vredno 38 milijonov dolarjev, zvezdniku kungfujevskih filmov Jackieju Chanu. Pri tem so priredili slovesnost v mestu Huludao ob Bohajskem morju. Ladjo poganjajo motorji Caterpillar in pluje lahko s hitrostjo 32 vozlov, toda še več pozornosti vzbuja razkošna notranjost, obložena z izbranim lesom, in pristajališče za helikopter na ploščadi nad dnevnim prostorom. S prireditvijo ob izročitvi jahte Jackieju Chanu so očitno hoteli spodbuditi tudi druge, da bi odrinili na odprto morje, toda ali jim bo to uspelo, bomo šele videli.

V prihodnjih petih letih bo 230 milijonov ljudi po vsem svetu postalo del srednjega razreda, od tega bosta od petih dva Kitajca. To bo gotovo koristilo proizvajalcem avtomobilov, trgu nepremičnin in celotnemu turizmu. Toda analitiki, ki spremljajo navtični trg, so prepričani, da v prihodnjih desetih letih ni treba pričakovati bistvenega vzpona kitajskega domačega trga. Najprej mora Xi Jinping očistiti državo korupcije, nato je treba počakati, da bodo Kitajke spremenile svoje mnenje in se ne bodo več izogibale porjaveli koži, in šele potem bo morda tudi kitajski srednji razred odrinil na valove, ki zdravijo stres in frustracije.