NA KOSILU: Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije

Zaradi svojega dela veliko potuje, in ko sva se tistega, verjetno še zadnjega sončnega popoldneva pred turobno jesenjo srečali v Stari Ljubljani pri Valvazorju, se je pravkar vrnila iz Rusije. Moderna galerija je z razstavo Neue Slowenische Kunst gostovala v ruski Garaži, zasebnem, a hkrati najpomembnejšem ruskem muzeju sodobne umetnosti. »Ruska stran je naši razstavi že prenesla in prenos tudi v celoti financirala, kar je v našem prostoru precedens, ki kaže, da se jim zdijo naše razstave res pomembne.« Da je omenjena razstava res kakovostna, dokazuje tudi to, da bodo stroške njenega prenosa plačali tudi v osrednjem muzeju za sodobno umetnost v Španiji, v Museu Nacional Centro de Arte Reina Sofía. »To je resnični interes za našo umetnost, za katerim ni v ozadju nobenega drugega pragmatičnega interesa,« z navdušenjem in žarom v očeh o svojem delu pripoveduje Badovinčeva.

Naslednji dan po pogovoru je že bila na poti v Barcelono. »Na potovanjih je treba ves čas komunicirati in sprejemati obilje informacij o umetnosti, odnosih v umetnostnem svetu in strategijah. Popolnoma se je treba prilagoditi ritmu gostitelja. Ni časa za razmislek in umik v osamo, ki je pogoj vsakršnega resnega dela. Sama moram veliko raziskovati in pisati o umetnosti, da si lahko sproti pojasnim aktualne koncepte in da sem sploh sposobna s sodelavci načrtovati program Moderne galerije.« Kljub temu svoj poklic dojema kot privilegij. Že zato, ker ga ima. »Nikoli si nisem znala odgovoriti na vprašanje, zakaj prav to. To je tako, kot razložiti, zakaj ljubiš prav svojega partnerja. Umetnost me 'drajva', navdihuje in uči gledati svet. Umetnost je okvir, znotraj katerega živim.« Opozarja, da umetnost ni zgolj estetika, nekaj, kar človeka intuitivno privlači, še najmanj gre za lepoto ali harmonijo, ampak je predvsem izraz časa, v katerem živimo. »Umetnost je ena redkih dejavnosti, skozi katero lahko razumeš svoj čas samo tako, da se ves čas vračaš nazaj, v zgodovino umetnosti.«

Po njenem mnenju je umetniško delo tem boljše, čim več različnih ravni branja omogoča. »Preprost opis problematike je površen. Umetnik se nikoli ne sme obremenjevati s tem, kako ga bodo ljudje razumeli. Vsa najpomembnejša dela v zgodovini so bila v času nastanka večini nedojemljiva. Tudi država nikoli ne bi smela vlagati le v tisto, kar večina razume, ker to pomeni, da se potem lahko počasi poslovimo od umetnosti. Treba je tvegati in zaupati tistim, ki se z umetnostjo ukvarjajo. Dobro je, da si človek postavlja vprašanja, da prizna, da ne razume. Najhuje je, če se ne sprašuje ali če nekaj na hitro razume, saj ga to le še utrjuje v lažnem prepričanju razumevanja in lažni samozavesti.« »Prav tako umetnost ne sme moralizirati, se javno opredeljevati do moralnih in političnih vprašanj, ampak mora zagotavljati odprt prostor za konzumenta. Kapital vse to že zapolnjuje, ne dopušča lastnih rešitev, čeprav se pretvarja, da spodbuja ustvarjalnost.«

Kariera je nikoli ni posebno zanimala. Na položaj direktorice je bila imenovana naključno, za to si ni prizadevala. »Bila sem še zelo mlada, presenečena nad takratnimi okoliščinami niti nisem imela časa za razmišljanje o tem.« »Določene stvari se v življenju pač zgodijo,« pravi danes.

Prišla je takoj po diplomi, razstavila svoje diplomsko delo in dobila zaposlitev. »Takrat je bilo to precej lažje kot danes. Poleg mene so zaposlili še nekaj mladih kustosov. Zdaj je to nemogoče. Država novega zaposlovanja ne dovoli, institucije lahko zaposlujemo začasno v okviru lastnega financiranja.« Pri nas so ljudje navadno zaposleni v kulturnih institucijah vse življenje, ker je premalo možnosti za kroženje z enega delovnega mesta na drugega, hkrati smo premalo vpeti v mednarodni prostor, kar bi lahko zagotavljalo več možnosti za tako kroženje.

Njeno zasebno življenje je že dolgo popolnoma prepleteno s profesionalnim. Kadar ni na poti, je v Ljubljani – njena pisarna je v vseh prostorih Moderne galerije – na razstavah, bere, sama pripravlja razstave, raziskuje in piše. Dostopna je ves čas, kar se je potrdilo tudi v našem sodelovanju.

Napisala je knjigo Avtentični interes, v kateri je poskušala pojem avtentičnosti redefinirati v okviru svojega dela v Moderni galeriji in povezati z ne še dovolj znanimi zgodovinami in interesi marginaliziranih prostorov, da bi ti dobili večjo vlogo v mednarodnih komunikacijah. »Ta avtentični interes je nekaj drugega kot avtentičnost, ki nam jo prodaja kapital v obliki individualnih imidžev, unikatnosti različnih krajev, posebnih načinov življenja, se pravi vsega, kar je postalo le še ena tržna niša.« In kaj je avtentično v umetniških delih ustvarjalcev, ki še za časa življenja prejemajo vnebovpijoče milijonske zneske za svoja dela? »Damienu Hirstu je ceno postavil sistem galerij, zbirateljev, bogatih institucij, ki ustvarjajo povpraševanje, določajo ceno in omogočajo vpetost v mednarodne trge. Nihče, ki je vpet le v lokalno okolje, ne more doseči takih cen.«

Pri nas je le nekaj umetnikov, ki so vpeti v mednarodni trg. Kljub nekaterim zbirateljem ne moramo govoriti o slovenskem trgu umetnin. »V Moderni galeriji imamo na leto za razstave na razpolago 150.000 evrov. Za odkupe del smo letos dobili le 30.000 evrov, kolikor na mednarodnem trgu stane eno delo – pa še to ne najboljše – srednje uveljavljenega umetnika. Država bi lahko namenila več, saj ni tako revna.« »Opažamo, da imajo bogati posamezniki vse večjo vlogo v ustvarjanju novih imen in novih prostorov. Pred kratkim sem slišala, da neki zelo bogat Kitajec kupuje številna dela kitajskih umetnikov za newyorški Guggenheim, kar bo gotovo vplivalo na prihodnjo podobo njihovih razstav in s tem tudi na samo zgodovino. Bogati Rusi počenjajo nekaj podobnega in v ugledne institucije z milijonskimi vložki plasirajo svoje umetnike.« Obiskovalci pa so medtem na poti v Zagreb na ogled Rodenovih del. »To je bila razstava z deli nizkih zavarovalnih vsot za države z nizkim življenjskim standardom. V Parizu je nikoli ne bi postavili. Nič novega ni povedala in pokazala. Podobnih primerov je pri nas in v okolici veliko. Niso vse razstave Picassovih del pomembne. V vsako slovensko vas lahko dobimo njegove grafike, a kaj bi s tem dosegli? Bi povedali kaj novega?«

Kaj in s čim je mogoče opisati sedanji čas? »Če že govoriva o Picassu, bi to lahko bila, recimo, njegova Guernica. V zvezi z njo bi lahko naredili odlično zgodbo o vojni, o dogajanju v Evropi in begunski krizi.« Težko govori o svojih najljubših umetnikih. Ko razmišlja o razstavah, razmišlja najprej o tem, kaj bi z njo sama rada povedala, kaj so relevantne vsebine. Trenutno se s kolegi posveča nizu razstav, povezanih z zadnjim desetletjem v Jugoslaviji. Tako bodo že ta petek odprli razstavo z naslovom Novi prostori, nove podobe, Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov – 1. del. Temu bosta sledili še dve razstavi prihodnje leto, in sicer ena, posvečena večmedijskim praksam in drugačnim produkcijskim prizoriščem, in druga, ki se bo ukvarjala z dediščino leta 1989 v kontekstu zadnje velike jugoslovanske razstave Jugoslovanskih dokumentov istega leta v Sarajevu. V središču treh projektov in že pred tem velike retrospektive Neue Slowenische Kunst, je vprašanje dediščine nedavne preteklosti, obdobja, ki se vse prevečkrat zdi davna preteklost, a je še kako zaznamovala sedanji čas.

BADOVINIČINIH TOP 5

Knjiga: trenutno Michel de Montaigne, Eseji

Film: v zadnjih letih – Corneliu Porumboiu, Policijski, pridevnik

Razstava: zadnje čase Retrospektiva Marcel Broodthaers, The Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofía, Madrid

Šport: me ne zanima. Mogoče bom več nogometa gledala zdaj, ko je njegov evropski šef postal Aleksander Čeferin.

Glasba: za vse čase Kraftwerk, Das Model

Sovražnik: ga ni, vse se zgodi z razlogom.

VALVASOR

Stari trg 7, 1000 Ljubljana

www.valvasor.net

Brokolijeva juha, rižota s hobotnico, mlado čebulo in češnjevim paradižnikom, mešana solata, jagodna pita (2 x 10,90 evrov), vino sauvignon Lisjak (2 x 3,80 evrov), negazirana voda (2,60 evra)

Znesek za plačilo: 32,00 evrov