Na kosilu: Sebastijan Horvat, gledališki režiser

Predstava nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Ali: Strah ti pojé dušo, ki je nastala kot odrska uprizoritev filma, se ukvarja tudi s kruto realnostjo, da smo ljudje primorani biti ekonomsko pravni subjekti tudi v intimnih situacijah – iskustvena vrednost se umika ekonomski; tako se obnašamo in zdi se, da ni nič več zastonj.
Fotografija: Foto Mavric Pivk
Odpri galerijo
Foto Mavric Pivk

»Ekonomski odnosi zaznamujejo naša življenja. Predstava nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Ali: Strah ti pojé dušo, ki je nastala kot odrska uprizoritev filma, se ukvarja tudi s tovrstno kruto realnostjo, da smo ljudje primorani biti ekonomsko pravni subjekti tudi v intimnih situacijah – iskustvena vrednost se umika ekonomski; tako se obnašamo in zdi se, da ni nič več zastonj, ne voda ne sončni zahod ne zrak, ki ga dihamo. Še naše vrednote imajo ekonomsko vrednost,« pove gledališki režiser, čigar predstava polni novo ustanovljeno gledališko prizorišče Fassbinder Plac v Železniškem muzeju v Ljubljani.

Sebastijan Horvat je gledališko režijo študiral na AGRFT, kjer je diplomiral leta 1998 z uprizoritvijo Elsinor, predstavo, ki je temeljila na avtorski priredbi Shakespearjevega Hamleta. Do danes je režiral okoli 40 predstav, prejel več gledaliških nagrad, med drugim pa tudi poučuje bodoče režiserje in igralce. Njegove misli so ostre, besede mehke. Pravi, da težko ločuje delo in zasebno življenje. »Moje delo je privilegij, ker ni neka specifična obrt, ampak odnos do sveta, preučevanje življenja samega. Človek je ustvarjalno bitje in žal mi je, da ne moremo vsi delati v družbi, v kateri ne bi bil nihče reproducent obstoječega stanja, ampak vsi proaktivni in izpolnjeni posamezniki kreativno usmerjeni s srci in telesi v izboljšanje sveta.« Igra ni le igra, razloži. »Oder je nadzorovan eksperiment, ki publiki pred obraz postavlja svet, ki nam je tako blizu, da se o njegovih nevralgičnih točkah dostikrat niti ne sprašujemo več. Mogoče je naloga gledališča, da opolnomoči naš pogled. Zgodbo, ki je postavljena v drug prostor in čas, ljudje dojamejo, medtem ko težav, ki so nam preblizu, sploh ne vidimo.« Poraja se vprašanje, ali tudi vi raje pomagate revnim otrokom v Afriki kot sosedu.

Aktualna predstava, v kateri gledalci spoznamo družbeno neželeno ljubezen med mladim Maročanom in starejšo Nemko v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, govori o pogledu izključevanja. Ko družba nekoga obravnava kot tujca, ima nanj neverjeten vpliv. »Ne gre le za tujce, tudi za razlike v družbenih razredih, verskem prepričanju, političnem prepričanju, videzu ... živimo v svetu, kjer se poniževanje odvija na različnih ravneh,« pojasni.



Če zgodbo preslikamo v današnji čas in na slovenska tla, lahko opazimo, da je moč povleči mnogo vzporednic z današnjimi razmerami v Evropi ali Sloveniji. »Le kako naj se počutijo ljudje, ko berejo o porastih dobička slovenskih podjetij, njihove plače pa ostajajo iste? Ideologija neoliberalizma je po mojem mnenju močnejša od idej totalitarnih sistemov 20. stoletja. Nivelira naš čutni aparat in ga »nenasilno« enoti v skupne konfekcijske želje. Dokler se razpreda o preteklosti, ne bomo ugotovili, kako sta ustrojila naša življenja kapitalizem in potrošništvo.«

Nekaj let nazaj je Horvat s stanovskimi kolegi (umetniški kolektiv Was ist Maribor) režiral zgodbo o propadli mariborski tovarni TAM. Predstavo so prvič uprizorili v nekdanji tovarni. Ta dogodek opiše kot enega izmed bolj čustvenih projektov, saj so prišli mnogi nekdanji direktorji, delavci in zunanji deležniki. Bilo je nekje med 500 in 700 ljudi, prišlo je do kolektivnega jokanja v dvorani. Zanimalo me je, ali lahko po njegovem mnenju danes neka multinacionalka vzpostavi tako prijazne in pristne odnose med vsemi zaposleni? »Takrat je bila plača direktorja le dvakrat višja, danes pa je lahko tudi 100-krat višja. Živimo v času, ko je radikalno razdrto evropsko povojno premirje med kapitalom in delom. Identifikacija s podjetjem se danes dogaja na drugačen način. Sodobna podjetja zaposlenim slikajo lažno srečo z raznoraznimi ‘teambuildingi’, plačanimi meditacijami, brezplačnim sadjem in čajem v pisarni. A v resnici ljudje delajo več za manj denarja, so izkoriščani, pa vendar »srečni«. Razlike v družbi so vsak dan večje, degradiran razred je vedno bolj pavperiziran, krivo je pa kao pomanjkanje patriotizma.«

Na žalost pa se tega večina ljudi še ne zaveda dovolj. Lakota po dobičkih je nevzdržna z okoljem. »Ko je Kitajska napovedala ustavitev gospodarske rasti, je preostali svet obnemel, ker si naša družba trenutno želi le tega. Naše otroke se vzgaja v ambiciozne narcisoidne idealne potrošnike. Kapitalizem nas želi uniformirati, tako fizično kot duhovno, in ideologija je kljub razkritim kartam, močnejša kot kadarkoli prej.« Pri tem režiser razjasni, da je glavna naloga gledališča po njegovem mnenju ta, da dela posameznika avtonomnega, razmišljujočega, ki mu ni treba spraševati predsednika stranke, korporacije ali medijskega vplivneža, kaj je prav in kaj je lepo. »Umetnost osvobaja duha, je vedno na frontni liniji in izziva družbo. Zase menim, da naredim veliko že, če ljudi zapeljem v izpraševanje in s tem zavedanje sveta.«



Če bi moral izpostaviti eno izmed aktualnih zaskrbljujočih problematik, bi izbral ekološko katastrofo. »Krivec so korporacije in vsi mi, ker pristajamo na njihovo ideologijo. Neskončno nora težnja po ekonomski rasti povzroča nekaj, česar ne moremo spregledati – drvenje v uničen svet, poln plastike z neskončnim ogljičnim odtisom in kupom izumrlih živali. Na diskurzu ekologije se bo svet zlomil ali na novo zgradil. Naslednja revolucija bo ekološka revolucija. Žal kapital vpliva tudi na to družbeno premiso, le da se tu preoblači v eko-bio PR ideologijo, tako nam prodajajo neko novo tržno nišo.«

Korporativne ideologije kažejo tudi na to, da je trg postal naše življenje, in vsi stremimo k temu, da bomo čim bolj konkurenčni, prilagodljivi, zato vlagamo v sebe. »Že sami izrazi povedo, da smo bolj pravni subjekti kot ljudje.«

Za spremembe bi po njegovem mnenju potrebovali tudi redefinicijo koncepta revolucije iz začetkov 20. stoletja. »Za začetek bi lahko prenehali z udinjanjem korporativnim načelom Evropske unije, neokolonializmu ZDA, rasističnim direktivam Evropske centralne banke … Zakaj ne moremo imeti komunalne državne banke? Zakaj moramo imeti višje obrestne mere za stanovanjske kredite kot v Nemčiji? Zakaj imajo Francozi in Nemci državne banke, mi pa, ker smo po njihovem mnenju okuženi s socialistično ideologijo, ne? Lahko bi imeli tudi ostrejše ekološke imperative. Zakaj ne bi zakonsko prepovedali radikalnega najema zunanjih delavcev v velikih podjetjih? Zakaj ne bi prepovedali uvoz izdelkov iz Izraela? Zakaj ne bi ukinili slovenske vojske, ki itak le napaja mednarodno orožarsko industrijo? Izstopili iz NATA? Uvedli UTD? Kot državljan Slovenije bi rad imel občutek, da dela naša država v korist večine državljanov in ne lastnikov kapitala, ki velikokrat sploh niso Slovenci.«

A vendarle upanje za Sebastijana Horvata še obstaja. Kot profesor na AGRFT je veliko v stiku z milenijci. Trdi, da družbena osveščenost pri mladih raste. Ti so zaradi zadnje velike krize prestrašeni in zaradi tega prisiljeni, da se zavedajo sveta. Po eni strani gre za kritičnost in odprtost do sveta in življenja, po drugi strani pa za pot vase in zrenje samega sebe, v ogledalu ali na ekranu mobitela. Kot gledališčnik je bolj pristaš prvega. »Žižek je nekoč dejal, da naj se ne oziramo preveč v svojo notranjost, ker tam ne bomo ničesar našli. Odgovori so v svetu okoli nas, izprašujmo ga.«
 

TOP 5


Sovražnik:
Darth Vader
Knjiga:
Jack London – Martin Eden
Šport:
smučanje
Gledališka igra:
Heiner Muller - Cement
Rek:
»Strah pojest duša.«

 

Več iz rubrike

Komentarji: