NA KOSILU: Nina Šušnjara, modna oblikovalka

To nam je brez dlake na jeziku na kosilu začela pripovedovati slovenska modna oblikovalka Nina Šušnjara, ki je po končani bežigrajski gimnaziji študij nadaljevala na Naravoslovnotehniški fakulteti. Čeprav si je šolske klopi delila z zanimivimi ljudmi, kot sta, denimo, oblikovalca Ivan Rocco in Matjaž Faganel, nad samim študijem kot tipična umetnica ni bila navdušena: »Počutila sem se ukalupljeno.«

Misli so ji zašle v mladostniške dni, še dlje, v otroštvo. »Vseskozi sem čutila, da je moje poslanstvo oblikovanje. Pogosto me je pazila moja zdaj že pokojna teta. Najraje sva risali, največkrat pa sva na papir zlivali ženske silhuete in modne poze, na katere sva nizali različne kroje oblek. Teta je bila po duši oblikovalka, čeprav to ni bil njen poklic,« se je spominjala Nina, ki je kot deklica ure in ure presedela za mizo s svinčnikom v roki ter na prazen list papirja risala modne kroje, ki so do tistega trenutka obstajali le v njeni glavi.

Če želiš uspeti v modi, talent in ambicioznost nista dovolj, oblikovalec mora imeti poslovno žilico.

Že konec osnovne šole si je sešila prvo lastno kreacijo, za maturantski ples pa je ustvarila obleke tudi več sošolkam. Za njen dar so kmalu izvedele tudi soplesalke iz plesne šole Kazina in tako je začela risati tudi kroje za plesne kostume. Svojo poklicno pot je začela kot stilistka v oglaševalski industriji, bila pa je tudi osebna nakupovalka. Začetek ni bil preprost. V tujini oblikovalci velikokrat začnejo svojo pot v modnih konglomeratih, kjer počasi plezajo po hierarhični lestvici od asistenta do glavnega oblikovalca, direktorja. Slovenija takih ustanov ne pozna, zato je preboj težji in manj eksploziven.

Ko sva na mizo dobili glavno jed, sva prešli k njenemu sedanjemu delu. Pravi, da je težko preživeti v tem poslu, in zato je pred letom in pol k sodelovanju povabila Lucijo Gubenšek, ki ji pomaga pri poslovnem delu oblikovanja znamke. »Če želiš uspeti v modi, talent in ambicioznost nista dovolj, oblikovalec mora imeti poslovno žilico in moji žilici je ime Lucija,« je v smehu povedala Nina in poudarila, da se zdaj laže posveča umetniškemu ustvarjanju. Navdih najde v surovih materialih, kot so beton, les ali steklo, poigrava se tudi s pridihom šestdesetih in sedemdesetih let. Z zadnjo kolekcijo je poskušala ženske obleči v les – metaforično seveda.

Klemen Razinger

»V Sloveniji ni močne ločnice med 'haute couture' in 'readay to wear', zato se večina slovenskih oblikovalcev ne loti dvojnih kolekcij, kot smo vajeni v tujini,« je povedala Nina, a poudarila, da je ona vseeno oblikovala linijo SNYR prav zato, da se približa množici. »Moda ni nekaj oddaljenega in skrivnostnega, sploh pa ni namenjena samo določenim ljudem, ki jih nekateri vidijo kot sekto.« Povedala je, da smo Slovenci, natančneje Ljubljančani, zelo hitro pograbili vse kose zgoraj omenjene kolekcije, ki so jo dali na test v trgovinico v centru Ljubljane. Prodali so več kot dvesto kosov v manj kot dveh mesecih. Zimska kolekcija je pošla še hitreje, vse plašče je prodala v nekaj dnevih, v dveh dnevih je prodala tudi dvajset parov škornjev. Slovenci očitno vedno več kupujemo slovenske blagovne znamke. »Nočem reči, da se je sprememba zgodila le pri njih, prebudili so se tudi modni oblikovalci in začeli bolje delati. Tako na kreativnem področju kot na poslovnem. K temu veliko prispevajo tudi tedni mode, ki prej sploh niso obstajali. Lahko si priredil lastno modno revijo ali pa si jo izpeljal v sklopu fakultete, nič od tega pa ni prodorno.«

No, prodorno pa je njeno sodelovanje z Momaxom pri oblikovanju stola in mize v enem, Chairytale. Interes za oblikovanje pohištva je imela že nekaj časa, zato so se pri odprtju trgovske verige v Sloveniji hitro dogovorili za obojestransko promocijo. Nina je brez zadržka priznala, da je bila to piarovska zgodba, kar po njeno nima nujno negativnega prizvoka: »Te zgodbe so dobre in imajo podporo javnosti.« Ali povedano drugače: oblikovalcem pomagajo, da ne ostanejo neopaženi. Enako velja za denar, je poudarila: »Če želiš biti del modnih napovedi v različnih revijah, moraš plačati oglaševanje. Tudi v Sloveniji.«

Na newyorškem tednu mode se je Nina postavila ob bok mnogim oblikovalcem svetovnega slovesa.

Seveda se ji to zdi nekorektno, a jo bolj skrbi druga plat modne industrije. To je Kitajska. Kitajci kopirajo vse možne modne trende, imajo zelo majhne proizvodne stroške in veliko zaposlenih. »Oblikovalci težko konkuriramo kitajskemu trgu, Zari, H&M.« Ko sva že govorili o svetovni modni industriji, ki je, mimogrede, večja kot avtomobilska, sva se hitro preselili še v New York. Na newyorškem tednu mode se je Nina postavila ob bok mnogim oblikovalcem svetovnega slovesa. Večinoma moškim, saj v modi, kljub temu da velja za bolj žensko stvar, kraljujejo moški oblikovalci. Nina se pri tem ne počuti prav nič deprivilegirano. V šali je rekla, da je večina teh oblikovalcev tako ali tako gejev, zato bi se z njimi lahko dobro razumela: »Geji so med seboj veliko bolj kolegialni in drug drugemu vedno krijejo hrbet. Žalosti me, da so ženske po naravi tako tekmovalne in si med seboj ne pomagajo.«

Za konec mi je zaupala, da si želi v prihodnosti preizkusiti režiserski stolček. Ali bo v sedmi umetnosti tudi tako ustvarjalna, pa bomo morda že kmalu lahko preverili na velikih platnih. 

NININIH TOP 3

Sovražnik: ego, ker nas omejuje

Glasba: Jakwob, njegovo pesem sem si izbrala tudi za predstavitev kolekcije na MBFWLJ

Inspiracija: surovi materiali okoli nas 

MONSTERA BISTRO

Gosposka ulica 9, 1000 Ljubljana

2x dnevno kosilo: hobotnica s krompirjem, treviškim radičem, granatnim jabolkom in sipinim čipsom, kremna juha iz gomolja zelene s praženimi lešniki in rjavim maslom, dvakrat pečen koruzni piščanec s pastinakovim pirejem s kokosom in pečeno zelenjavo v kremni piščančji omaki, dvakrat panakota s sorbetom iz črnega ribeza

Skupaj za plačilo: 36 evrov