NA KOSILU: Miro Smrekar, direktor Adecca

Vedno ima plan B in C, na pomoč države računa šele v planu D. Skrbi zaradi digitalizacije nima. »Dela bo dovolj in še bolj cenjeno bo, tako na strani delodajalca kot na strani delavca, če se bodo le oboji znali prilagoditi spremembam.«

Pa se bodo znali? »Ne smemo misliti, da nismo sposobni, moramo se preizkusiti, in če nam ne uspe, imamo zagotovo vsaj eno izkušnjo več, iz katere smo se nekaj naučili.« Delo se že zdaj zelo spreminja. Klasičnih tovarn skoraj ni več. Delavci so redko za tekočim trakom, ker je veliko dela že avtomatiziranega, imajo pa zato več medsebojnih usklajevanj, sestankov glede vzdrževanj in prilagoditev strojev, pravi. Prav tako se pri drugih poklicih povečuje delo od doma, čeprav v Sloveniji uradno ne, saj ga nekateri delodajalci zaradi birokracije sicer dovoljujejo, a ga ne prijavijo. »Nadomestilo, ki se prizna zaposlenemu, ki dela od doma, je pet odstotkov plače, kar je premalo, da bi si lahko uredil primerno delovno mesto, zato tudi ni prava spodbuda. Tukaj ne znamo stopiti zdravorazumsko skupaj delodajalci, zakonodajalci in delavci. Poglejte, če si strojni inženir, si moraš na domač računalnik inštalirati marsikatero licenco, če pa si, recimo, prevajalec, je teh stroškov manj.« Seveda ne more vsakdo delati od doma, ampak marsikdo pa lahko, in to bi koristilo vsem. Birokratizacija nam jo zagode tudi pri drugih oblikah dela, pravi. Marsikateri delodajalec težko ugodi željam zaposlenih, ki bi si želeli bolj neobičajnih oblik dela, saj se jim ne izplača ukvarjati z izjemami, zato ravnajo tako kot pred tridesetimi leti, ko tehnologija še ni omogočala drugačnega dela, zdaj, ko ga, pa zaradi že pred desetletji predpisanih postopkov tega ne moremo izvajati.

Slovenija je ena redkih držav, kjer imajo agencijski delavci enake pravice kot redno zaposleni, medtem ko marsikatera druga država v EU določa izjeme.

»Pred nekaj leti smo imeli primer, ko je nekdo potreboval delavca od devetih zvečer do dveh zjutraj, torej za pet ur na dan. Naval na to obliko zaposlitve je bil izjemno velik.« Takrat so opazili, da si tisti, ki imajo majhne otroke ali pa so profesionalni rekreativni športniki, želijo drugačnih urnikov dela, in ne več klasičnih od osmih do štirih popoldne. Zaznali so tudi, da če kot delodajalec ponujaš nestandardne oblike dela, se vedno prijavijo tisti, ki jim to ustreza. Prav tako je veliko ljudi, ki bi sprejeli šesturno delo, tudi za sorazmerno manjše plačilo, če bi ga le kdo ponudil. A je ponudbe takih del izjemno malo, pravi sogovornik. »Pomanjkanje poguma pri povpraševanju in pri ponudbi blokira vse skupaj, potem pa še vsa ta kritika, češ, za čigave koristi in na čigavo škodo.« Pravi tudi, da je razumljivo, da podjetja ne morejo čez noč spremeniti procesov, to so evolucijske spremembe. »Ko smo kot družba na prelomu časa, kot smo zdaj, vedno obstaja določen del, ki se ne prilagodi in dela po starem, zato nekaj časa to še funkcionira, sčasoma pa tisti zaposleni ali podjetja, ki se ne prilagodijo, vedno propadejo. To je nesreča spremembe.«

Mavric Pivk

Vprašanje, kdaj je smiselno delavca zaposliti, kdaj lahko opravlja delo kot s. p., kdaj pa kot honorarno delo, ima za vsako organizacijo nekoliko drugačen odgovor. Predvsem pa je nanj mogoče odgovoriti samo skupaj s sodelavcem. V vsakem primeru gre za dogovor in torej brez jasne in zavestne odločitve sodelavca dogovor ni mogoč. Zavest vseh na trgu se povečuje in vedno manj je primerov, ko pogodbeni odnos nekoga prikrajša. Podjetje lahko išče prihranke v optimizaciji delovnega procesa, vedno težje pa pri plači zaposlenega. Če je zaradi s. p. dosežen boljši učinek dela tako, da je zadovoljen tudi delavec, je to dobra odločitev. Oceno vedno podata obe strani.

Zunanjega izvajanja dejavnosti (outsourcinga) je čedalje več. Podjetja se vedno bolj specializirajo na osrednje procese, tiste, ki niso strateški, pa pogodbeno prepuščajo zunanjim izvajalcem. Opažamo tudi, da je med delavci vedno več takih, ki želijo, da se služba prilagaja njim, in zato vedno bolj izbirajo fleksibilne oblike dela. Hitre menjave in fleksibilnost torej niso več le zahteve podjetij, ampak vedno bolj tudi iskalcev zaposlitve, predvsem mlajših.

Spremembe v našem življenju so od nekdaj stalnica. »Če bi imeli ves čas samo en poslovni model, ne bi nikamor prišli. Če bi se še vedno zanašali na sto let stare modele, ne bi bili učinkoviti, in kar je danes učinkovito, čez deset let verjetno ne bo več.« Danes je, pravi, za določena podjetja koristno že, če imajo le občutek fleksibilnosti, čeprav morda niso zares fleksibilna, ker tako lažje in hitreje sprejemajo določene odločitve.

Agencijsko delo jim to zagotovo omogoča. Po besedah Smrekarja je zelo dobro, da je Slovenija v najbolj polni meri že leta 2008 implementirala evropsko direktivo o napotitvi delavcev, ki govori o izenačitvi pravic agencijskih delavcev z redno zaposlenimi, saj se je s tem imidž agencijskega dela v javnosti bistveno izboljšal. Slovenija je tako ena redkih držav, kjer imajo agencijski delavci enake pravice kot redno zaposleni, medtem ko marsikatera druga država v EU določa izjeme, ki jih direktiva sicer dopušča, torej imajo delavci tam od šest do 12 mesecev lahko nižje plače ali pa jim s kolektivnimi pogodbami določijo drugačne pravice, pravi. »Čeprav se je agencijsko delo zaradi direktive podražilo, se obseg sodelovanja podjetij z nami ni zmanjšal, ravno zato, ker očitno ne gre za problem stroška, ampak za optimizacijo procesov.«

Zanimivo v Sloveniji pa je, pravi sogovornik, da podjetja, ko potrebujejo delavce zgolj nekaj mesecev, skoraj brez izjeme najemajo študente. »Kolegi v drugih državah mi pripovedujejo, da imajo primere zaposlitev, sklenjenih že samo za en dan.« Zakaj se delodajalci tako branijo redno zaposlenih? »Vzrok se deloma skriva v birokratizaciji zaposlovanja, deloma pa v tem, da si tudi vedno več ljudi želi delati samostojno, torej za več naročnikov. V tem primeru status samostojnega podjetnika njihovim potrebam ustreza bolj, kot če bi bili pri vsakem od naročnikov zaposleni za nekaj ur, saj je treba potem pridobivati soglasja itd. Pri nas, recimo, nimamo nobenega naročnika, ki bi želel delavca samo za štiri ure in rekel, da za štiri ure naj ga pa zaposlimo kje drugje. Tega ni. Poleg tega so uspešna slovenska podjetja zelo konservativna glede teh novosti.« 

Gostilna Dela

Poljanska cesta 7, Ljubljana

MENI: 2-krat špargljeva kremna juha 1,50; file tuna na limonovi rižoti, 7; solatni krožnik z velikimi gamberi, 7; čaj 1,40; macchiato 1,30.

ZNESEK ZA PLAČILO: 19,70 €