NA KOSILU: Igor Samobor, igralec in ravnatelj ljubljanske SNG Drame

Odigral je ogromno vlog, a željo, koga bi lahko resnično dobro uprizoril, si je že davno izbil iz glave. »Nekoč sem imel občutek, da sem poklican za določeno vlogo, pa je bila dodeljena drugemu igralcu.« In takrat se je zaobljubil, da nikoli več ne bo razmišljal, kaj bi bilo, če bi bilo.

V več kot tri desetletja trajajoči igralski karieri je zavrnil nekaj vlog, vendar nikoli v gledališču. »Na odru si do neke mere gospodar svoje vloge in tudi predstave. Film je drugačen. Ko si ujet v kader, je odvisno od režiserja in montažerja, kako doživljata tvoj lik. Če imam že pri scenariju občutek, da ne bom mogel povedati tistega, kar si želim, vlogo odklonim.« V Razrednem sovražniku, ki je nastal po resničnih dogodkih in se začne s smrtjo ter konča z metaforično razlago hladnega in neizprosnega sistema, v katerem živimo, je navdušil z vlogo strogega učitelja.

Uroš Hočevar

»Živimo v divjem, neoliberalnem svetu, ki razpihuje tekmovalnost, pristnost odnosov se izgublja in to vodi v stiske, ki jih rešujemo kot vemo in znamo,« pravi o filmu, medtem ko razmišlja, ali je naslov letošnjega maturitetnega eseja, Samomor kot izhod iz kolesja sistema, upravičeno dvignil toliko prahu. »Ne razumem zakaj, prav je, da vsi razmišljamo o teh stvareh.«

Že štiri leta je ravnatelj Drame, h kandidaturi pa ga je spodbudila negotova prihodnost ustanove: »Vse je bilo videti začasno. Že prej so me večkrat nagovarjali, naj kandidiram, pa se nisem mogel odločiti. Aleksander Zorn je poskušal rešiti situacijo in na njegovo vabilo sem po temeljitem premisleku privolil.« Z novo vlogo se je, razen dveh predstav, Fausta, s katerim se junija odpravlja na gostovanje v Peking, in Čarobne gore, s katero je otvoril obdobje vodenja Drame, za nekaj časa poslovil od odrskih desk. Igranje zelo pogreša, pravi: »Igra je moje izrazno sredstvo, vse najlažje povem na odru.« Ni si mislil, da bo tako težko. Tudi si ni mislil, da bo kot ravnatelj dejansko krizni menedžer. Pa je. »V času krize se je v kulturi, šolstvu, sociali in zdravstvu veliko varčevalo in stanje, ki bi moralo biti začasno, zdaj poskušajo uzakoniti.« Varčevalni sistemi so gledališke hiše opustošili predvsem kadrovsko. »Znajdemo se glede na dane možnosti, za zdaj na vidiku ni sistemskega razmisleka, ki bi omogočil stabilizacijo razmer. Morda bo to novi kulturni model, ki je v pripravi. Kriza naj bi minila, a se za nas ni nič spremenilo. Denarja za kulturo je enostavno premalo.«

Kljub krizi so z iznajdljivostjo obisk v gledališču občutno povečali; z dvema abonmajema, Ciciban za najmlajše in Najst, se trudijo Dramo še bolj približati mladim. »Najst je bestseler,« pravi. »Pred 17 leti so s spremembo učnega programa vsebine, povezane s kulturo in umetnostjo, postale izbirni predmeti, niso bile več del obveznega programa. Če imaš v teh letih na izbiro film, opero in smučanje, boš, logično, izbral zadnje. Kultura je pristala na trgu z drugimi rečmi.« To je bila po njegovem usodna napaka. »Gledališče ni kraj, kjer se zazibaš, zaplavaš drugam in pozabiš na vse. Mi nenehno postavljamo vprašanja in nastavljamo zrcalo. Sofokles, Shakespeare, Moliere, Čehov, Brecht so postavljali vprašanja svojemu času in zahtevali angažirano gledalstvo. Pasivna drža gledalcev se je pojavila z meščanskim gledališčem, ki si ga mnogi želijo tudi danes.«

Kriza naj bi minila, a se za nas ni nič spremenilo. Denarja za kulturo je enostavno premalo.

Gledališče je od nekdaj razdeljeno na tako, ki poskuša nekaj sporočiti, in tako, namenjeno zabavi. Mnogi si danes želijo več drugega, toda kot pravi, je »gledališče umetnost, ne zabaviščni park«. Pri nas je tako, da so najbolj cenjene lahkotne vsebine – resničnostni šovi, komedije, muzikali. Do resničnostnih šovov je še posebej kritičen: »Tem novostim smo na široko odprli vrata, zdaj pa so nas požrle. Posmehovanje iz slabosti drugega, skupno naslajanje, če gre komu slabo, se mi zdi katastrofa. Predvsem pa to ni nikakršna zabava.«

Kot igralec ima karizmo vsevednega, tu in tam strogega moškega, ki mu gre na roko tudi šarmanten glas. Ga tako karizmatičnega vidijo kot ravnatelja Drame tudi kolegi in nanj gledajo morda celo s strahospoštovanjem? »Upam, da s spoštovanjem, ne s strahom,« odvrne v smehu. Prav tako upa, da se odnosi s tem, ko je prevzel mesto ravnatelja, niso spremenili. »Skušam biti odprt, razumevajoč in prijateljski, kot sem bil vedno, seveda pa ta funkcija zahteva doslednost in sem mogoče komu zaradi tega zoprn.« Ne pričakuje, da bi v 130-članski zasedbi vsi vse spoštovali, to bi bila iluzija, a če je večina takšna, je lažje krmariti. V filharmoniji so zaradi previsokih zahtev stavkali. Ne skrbi ga, da bi se to zgodilo v Drami, predvsem zaradi drugačne narave dela. »Moja pričakovanja so v skladu s predpisi. Trudim se, da jih ne bi prekoračil,« pravi. Priznava pa, da je včasih kdo ves čas na odru, preprosto zato, »ker brez njega ne moreš«. Gleda na to, da ljudje ne bi bili preutrujeni, a se včasih ne da. »Za igralce, ki so v vrhunski ustvarjalni kondiciji, bi bila škoda, če njihov motor ne bi delal na visokih obratih.«

Uroš Hočevar

Nikoli ni sanjal, da se bo ukvarjal z enim najstarejših poklicev. Na AGRFT je pristal po naključju. »Kaj bom v življenju počel, nisem zares vedel. Obiskoval sem dramski krožek in Zvezdana Mlakar, moja gimnazijska sošolka, ki si je želela postati igralka, me je prosila, naj grem z njo na sprejemne izpite. Naštudirala sva dialog iz Salome in bila oba sprejeta,« se spominja. Naneslo je, da je v umetnost razen hčere Ane vpeta vsa družina. Žena Barbara Hieng Samobor je direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega, sin Filip je igralec. »Oddahnil sem si, ko je hčerka oznanila, da bo šla študirat pravo. Vsaj ena resna oseba v družini,« pravi v smehu. Dodaja, da se doma kar naprej pogovarjajo o umetnosti in seveda tudi o gledališču, »če pa se z Barbaro kdaj posvetujeva, se predvsem zato, da med gledališčema ne pride do repertoarnih podvajanj«.

Želi si, da bi bila Drama odprto gledališče, namenjeno vsem, da bi se koprodukcijsko povezovala s širšim prostorom in postala pomembna gledališka hiša v regiji. Poleg vsega drugega so tamkajšnji igralci ustanovili ansambel D Drams. Prvič so nastopili ob predstavitvi programa prihajajoče sezone, ki bo posvečena 150. letnici Dramatičnega društva in 100. obletnici Cankarjeve smrti. Celotna sezona bo dihala slovensko gledališko ustvarjalnost. Okvir ji bosta dajala dva Linharta, Županova Micka in Matiček, vmes bodo Cankarjevi Hlapci in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Tavčarjeva Visoška kronika, Jovanovičev Zid, jezero, Korunov Sveti mož, pa Jesihovi Grenki sadeži pravice, Prekleti kadilci Svetlane Makarovič … 

TOP 5

• Knjiga: Bulgakov: Mojster in Margareta
• Film: Bergman: Sedmi pečat
• Gledališka predstava: Paul Claudel: V prelomu poldneva
• Misel: naprej in nazaj, enako je daleč; noter in ven, enako tesno
• Sovražnik: napuh in sprenevedanje 

RESTAVRACIJA Špajza

Gornji trg 28, Ljubljana

Dva kosila: fuži s čemaževim pestom, žrebičkove rezine z gorčično omako, file morske žabe s tartufi, lešnikovo-metin mus -2x16 evrov, hišno rdeče vino 4x1,5 evrov,

Znesek za plačilo: 38 evrov