NA KOSILU: Goran Novković, izvršni direktor GZS

Novinarsko pot je nadaljeval na Financah in Žurnalu ter jo z nerealizirano pogodbo sklenil na Delu. Nikoli se ni strinjal s pregovorom, da je bolje biti prvi v vasi kot zadnji v mestu. »Pred nastopom službe na Financah sem imel precejšnje pomisleke, ali se pridružiti skupini morskih psov v novinarstvu. Ampak če meniš, da je bolje biti dober med slabimi, potem nikoli ne napreduješ.« Kmalu je postal namestnik urednika in potem urednik, pri čemer si je pridobil veliko izkušenj. Po vizualni prenovi leta 2006 je Financam časopisna naklada zrasla z 8400 na 12 tisoč izvodov. Tudi nadaljnje izkušnje na Žurnalu so bile zaradi dela s sodobnimi grafičnimi oblikovalci Styrie zanj neprecenljive. »To sta bili najboljši šoli, ki ju ne bi zamenjal za nič.«

Aleš Černivec

Po njegovem mnenju časopisi ne znajo ustaviti padanja naklade, ker ne najdejo odgovora na spremenjene uporabniške navade. »Žurnal je imel veliko bralcev, 1,4 bralca na izvod, kar je toliko, kot je medij v Švici dosegel v petih letih, mi pa po treh.« In razlog? »Grafično smo bili zelo dobri. Objavljali smo velike fotografije, ko je v tradicionalnih medijih to še veljalo za tabloidni element, a bo že držalo, da fotografija pove več kot tisoč besed. Spomnim se, ko smo pripravljali zgodbo ljubljanske urgence. Vsi mediji so pisali dolge članke, naša novinarka pa je imela nalogo, da enak paket dokumentov in izjav popiše le v dveh stolpcih, drugo je morala prikazati grafično. V to je bilo vloženega veliko več dela, a je bralec vsebino lažje prebral in razumel. Takrat je svet postajal vizualen, danes je še bolj izrazito tak. Žurnal je bil lansiran v času največje oglaševalske rasti v letu 2007. Kljub krizi je v prvih treh letih dosegal načrtovane rezultate, toda kriza je bistveno okrnila oglaševanje, kar je najbolj prizadelo prav brezplačnike. Moj največji poraz je bil, ker mi leta 2011, pred reorganizacijo podjetja, ni uspelo prepričati lastnikov, da bi spremenili poslovni model in bi Žurnal24 postal plačljiv časopis. Imeli smo visoko prepoznavnost, po nacionalni raziskavi branosti je 700.000 ljudi vsaj enkrat v tednu prebiralo Žurnal24 ali Žurnal, visoko branost v urbanih predelih in veliko potenciala v ruralnih, kjer Žurnala24 sploh nismo distribuirali. Žal sem ostal edini, ki je na sestanku v Gradcu zagovarjal to opcijo. Lastniki očitno niso upali spremeniti modela in dodatno tvegati ob čedalje večji krizi v Sloveniji. Takrat sem bil prepričan, da bi bila to boljša pot in da bi imeli vsaj kakšnih 60 ali 70 odstotkov možnosti za uspeh. Danes sem prepričan, da bi nam uspelo, to dokazuje Svet 24. Brez znamke, brez prepoznavnosti. Res je, da Žurnal24 ne bi bil takšen tabloid, bi pa po takratnem načrtu imel več kredibilne vsebine in zlasti več atraktivnih vsebin.« In še nekaj je bilo. »Spomnim se, ko je prišel k meni direktor prodaje in dejal: 'Moja hčerka, ki nikoli ne bere časopisov, je kupila Dnevnik. Veš, zakaj? Ker je pred tem dobivala Žurnal, ga na začetku brala od zadaj naprej in se sčasoma tako srečala tudi s pomembnimi temami na prvih straneh.' Žurnal je namreč na zadnjih straneh objavljal lahkotne, zabavne, popularne članke, na prvih pa resne politične in gospodarske teme.«

Tradicionalni časopisi, pravi, pa se mladim niso znali prilagoditi in še danes malokateri objavi kaj zabavnega. Leta 1999 je bila na medijski sceni po sogovornikovih besedah narejena največja škoda, ko je država dovolila združitev Kanala A in Pop TV. Združena sta potem uspešno kanibalizirala oglaševalski trg – prisvojila sta si 70 odstotkov kolača. »Da ne bo pomote, njun prispevek k razvoju medijev je velikanski.« Po drugi strani, nadaljuje, pa država ni uredila trga dela, zaradi česar so mnogi novinarji danes v nezavidljivem prekarnem položaju, razočarani in pravzaprav nezmožni dobro opravljati svojo delo. Trenutno je v medijskem prostoru največji problem poplava instantnih informacij in velik primanjkljaj poglobljenih člankov. »Nihče ne govori o bistvu problema, veliko je medijskih spinov, zadnji primer je drugi januar.«

Z drugim januarjem je vlada zameglila problem, ki bo nastal, ker si je kupila mir pred zdravniki, pravi. »Država bo morala močno zarezati nekam drugam, denar namreč ne pade z neba. Z mini davčno reformo so razbremenili vse v povprečnem znesku 110 evrov na leto, kar je drobtinica. Toda vlada je pred sprejetjem reforme govorila, da bo to nevzdržno za javne finance. Celoten strošek mini reforme bo 90 milijonov, po njihovi oceni. Potem pa pridejo pogajanja s Fidesom in samo za zdravnike dajo 46 milijonov! To je polovica tega, kar so dali za vse zaposlene, 5300 evrov na osebo na leto. Kaj bo zdaj s proračunom? Nekje bodo morali vzeti, ali bo nastal velik primanjkljaj, ali nas bodo obdavčili kje drugje. Najverjetneje bodo vzeli sredstva za investicije v razvoj ali pa dvignili druge davke. Ampak poglejte, s tem se po uspešnem izseljevanju zdravnikov ni nihče več ukvarjal, ker je vse zaposloval drugi januar. S tem so zameglili dejansko situacijo. Na gospodarski zbornici smo izračunali, da bodo zaposleni v gospodarstvu za luknjo, ki bo nastala v proračunu, v povprečju dali 320 evrov na leto, to pomeni, da bodo gospodarstvenike trikrat bolj obremenili, kot so obljubili, da jih bodo razbremenili.«

Problem drugega januarja pa je še drugje, pravi sogovornik. »Ivo Boscarol je nekoč dejal: 'Zaradi enega prostega dneva na leto naredim eno letalo manj. Če imam naročenega, ga bom moral plačati z nadurami, če pa ga ne bomo naredili, bo v podjetju manj prihodkov in manj plače.' Še enkrat, denar ne pride iz bankomata kar tako.« In še nekaj je, nadaljuje: »Pravijo, da bo drugi januar ljudem pomagal, da se bodo spočili. Če kdo, sem jaz prvi, ki zagovarja reden počitek, ampak misliti, da bo drugi januar to rešil, je pa res višek. V Sloveniji imamo približno enako praznikov kot druge države, imamo pa veliko več dopusta, kar pomeni, da je za počitek dovolj dni. Razlog, da smo utrujeni in frustrirani, je verjetno drugje. Pred časom sem bral anketo o zadovoljstvu ljudi. Pokazala je, da so v povprečju zaposleni v svoji službi in s svojim vodstvom zadovoljni, zelo nezadovoljni so s splošnim stanjem v gospodarstvu. Splošno stanje pa poznajo le iz medijev. Marsikdo zato sploh ne spremlja več tradicionalnih medijev, le še radijske postaje, ki so se že zdavnaj odmaknile od negativnih zgodb. Pa niso za pretežno slabo sliko krivi novinarji, temveč predvsem zunanji dejavniki, ki ustvarjajo novice, politiki in drugi demagogi. Hvalabogu, da mediji razkrivajo, ampak dodatno zavajanje, demagogija in populizem so tisto, kar ljudi frustrira po nepotrebnem.«

Novković za sproščanje svojih frustracij in kondicijo redno skrbi s pohodi na Kriško goro. Od domačih vrat krene na 700 metrov nadmorske višine nad Tržičem se dvigajočega vrha in nazaj, v povprečju dvakrat na teden, včasih celo štirikrat. Ker je imel v preteklosti težave s težo, je tudi pri prehrani previden.

NOVKOVIĆEVIH TOP 5

Film: Pleše z volkovi

Šport: nogomet (Hajduk, Barcelona)

Glasba: hm, balkanski (etno) pop in (etno) rock

Knjiga: Slavenka Drakulić: Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali; Tomaš Sedlaček: Ekonomija dobrega in zla

Sovražnik: nestrpnost, rasizem, nacionalizem

Taverna Tatjana

Gornji trg 38, 1000 Ljubljana

Štiris, velik krožnik (30,00 evrov), črna rižota (8,50 evrov), lignji Jadran (14,10 evrov), blitva (3,00 evre), kruh  (1 evro), hišno vino, 0,3 l (4,50 evra), 2x kava (2,40 evrov)

Znesek za plačilo: 63,50 evra