Na kosilu: Goran Injac, umetniški vodja SMG

Čeprav tu živi že tri leta, mu je še vedno težko. Ni se mu še uspelo asimilirati. »Tu sem profesionalno, ker sem zadovoljen z delom, zasebno pa tu nimam ničesar. Slovenija je majhen prostor, kjer ljudje živijo konservativno. Zaprti so v svoje majhne kroge ljudi. Če si tujec in nimaš 20 let, se v te kroge ni mogoče vključiti,« razlaga o svoji izkušnji z življenjem pri nas. Kljub temu je Slovenija njegov dom: »Ni sicer perfekten, a obkrožen sem s somišljeniki ne glede na nacionalno poreklo in jezik.« Zakaj je sploh odšel iz Srbije? »Ker se tam nikoli nisem dovolj dobro počutil. Ni bilo razumevanja za to, kar delam in kako razmišljam. Laže je bilo sprejeti posel v tujini.«

Je svetovljan. In pogosto obiskuje Kino Dvor. Rad gleda serije na Netflixu, Amazonu, HBO in BBC. Njegova najljubša je kriminalna serija Fargo bratov Coen. »Te serije so dramaturško bolj dodelane kot filmi, nekatere produkcije pa so res vrhunske, celo umetniške,« pravi Goran Injac, ki je od leta 2014 umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Ko ni v službi, kupuje letalske karte: »Vse to, zahvaljujoč banki, ki mi je kljub mizerni plači dala kreditno kartico, ki je sicer nikoli ne bi dobil. Banka je tako nezavedno postala sponzor mojega zasebnega življenja.«

Jože Suhadolnik

Najraje gre v Berlin, Istanbul, Varšavo, Atene, Beograd. »V žive, inspirativne metropole,« pravi. In rad bere knjige. »Obsesivno jih kupujem. Najboljša stvar, ki me nenehno brca iz depresije, je Konzorcij,« pravi v smehu. Vsak dan prebere vse časopise – od New York Timesa, New Yorkerja, do Guardiana in Gazete Wyborcze. »Ko sem bil mlajši, sem si želel postati novinar,« razmišlja o ljubezni do vrhunskih člankov. Njegova prava ljubezen pa je gledališče.

V Slovenijo je prišel na povabilo Slovenskega mladinskega gledališča, s katerim je sodeloval že, ko je delal na Poljskem. Tam je skrbel za mednarodni program slavnega krakovskega Starega gledališča. Kaj ga je pritegnilo, da je po petnajstih letih zapustil Poljsko, kjer je najprej nameraval ostati le eno leto? »Ugled tega gledališča izvira še iz časov rajnke Jugoslavije. In ker sem verjel, da je to edino gledališče, ki mu lahko vtisnem svoj pečat. V zadostni meri dovoljuje eksperimentiranje in provokacijo. Je edino gledališče, v katerem bi v Sloveniji lahko delal,« odgovarja. Šest mesecev je čakal na dokumente, da je lahko začel delati, in tako postal prvi tujec z vodilno funkcijo v slovenskem gledališču.

Pravi, da tudi na Poljskem ni v navadi, da bi tujec dobil vodilno mesto v gledališki instituciji, ta je vedno rezervirana za domačine: »Kot tujec s tako funkcijo posegate v strukturo moči; dobite moč v prostoru uradne kulture. Gledališče ni kot umetnostna galerija, kjer pogosto zaposlujejo tujce. V primerjavi z gledališčem, ki je še vedno vpeto v tradicionalne okvire, je svet vizualne umetnosti precej naprednejši. Kustorske prakse so veliko bolj eksperimentalne, institucije pa so manj rigidne.«

Iz Krakova je odšel zaradi konflikta z oblastjo. Uprizoritev Nebožanske komedije, ki je nastala po motivih iz knjige Zygmunta Krasińskega ter se je ukvarjala z antisemitizmom in odnosom Poljakov do holokavsta, je bila ukinjena še pred premiero. »Na Poljskem je gledališče vpeto v javni diskurz in določa javno razpravo. Vse, kar se zgodi v gledališču je 'big deal'. Taki odzivi se lahko zgodijo le v okoljih, kjer ljudje to zelo resno dojemajo. Mladinsko in tudi druga gledališča na Slovenskem take vloge nimajo.«

Pri nas nobene premiere niso prepovedali, a je predstava Kompleks Ristić, ki govori o razpadu Jugoslavije in je nastala v koprodukciji več gledališč, povzročila burne odzive. »Kot lakmusov papir so se pokazale razlike v razmišljanju,« prvi o predstavi, ki je gostovala po vseh nekdanjih republikah nekoč skupne države. Velike odmevnosti je bila deležna tudi predstava Republika Slovenija, ki so jo pripravili ob 25. obletnici samostojnosti. »O tej predstavi se je pisalo v vseh medijih, na pogovoru smo imeli tudi Milana Kučana, kar se še ni zgodilo. Le z desnice ni prišel noben odziv.« Veliko medijske pozornosti so vzbudili tudi s predstavo Naše nasilje in vaše nasilje, pravi Injac.

Jože Suhadolnik

Priznava, da želijo v Mladinskem s predstavami drezati: »To je naša dolžnost.« A si ne dela utvar, da lahko gledališče poskrbi za korenite spremembe. »Gledališče ima neko politično moč, ne veliko, jo pa ima. Če se na podlagi neke predstave začne razprava, smo naredili veliko.«

Želi si, da bi se slovenska gledališča lahko bolj primerjala z gledališči in kulturo v razvitih državah, tudi s Poljsko, ki ima zelo veliko produkcijo, posledično pa pomembno kotira v svetu. »Gledališka infrastruktura na Poljskem je ogromna – na vsaki fakulteti je mogoče študirati teatrologijo, veliko novinarjev poroča samo o gledališču. Tega Slovenija nima, je pa slovensko gledališče precej boljše od hrvaškega ali srbskega. Tudi zato, ker ga še vedno subvencionira država. V programiranju gledaliških hiš v Sloveniji Injac ne vidi resnega razmišljanja, vse se dogaja naključno in sporadično.

Upam, da nam ideje ne bo speljal kdo drug, kar se tu redno in pogosto dogaja.

Opaža, da je glavna težava pri nas to, da so ljudje zadovoljni s tem, kar imajo, in menijo, da razvoj ni potreben. Tudi naslov repertoarja nove sezone Mladinskega je zato precej ciničen – Vse lepo in prav, pravi. »To je odgovor na atomizirano kapitalistično družbo, v katerem ni ambicij in želje po spremembah. Družbo, v kateri je skupni prostor vse redkejši. Gre za samozadovoljstvo in nekritičnost do paradigem, ki so postale pomembne. Nakazuje težave s slovensko imuniteto, kjer so se vsi zaprli in trdijo, da ni treba, da je bolje. Vdali smo se v status quo.« Injac ne misli, da bodo s predstavami kaj spremenili: »Ne bomo pa še naprej producirali tega modela. Ne bomo kot druga gledališča trdili, da je vse v redu samo zato, ker še vedno redno dobivamo plače. Zato se povezujemo s tujimi gledališči in umetniki. To ne bo spremenilo družbe, a če bodo trije zaradi tega razmišljali drugače, je to veliko.«

Mladinsko gledališče obravnava teme, ki jih v drugih ne. Poskušajo se izviti iz malega zaprtega prostora, kjer »z lahkoto zapadeš v ekonomijo desetih gledališč, kjer vse poteka po principu 'Jaz tebi, ti meni'«. Pripravljajo novo programsko linijo, za katero upajo, da bo denar primaknilo tudi ministrstvo za kulturo – gostovanje tujih predstav. »S tem želimo izboljšati kulturo na tem področju. Mislim, da je treba vedeti, kakšen je svet,« razmišlja Injac. Upa, da bo ministrstvo prepoznalo dodano vrednost tega »in da nam ideje ne bo speljal kdo drug, kar se tu redno in pogosto dogaja«. Sicer pa je Slovensko mladinsko gledališče že zdaj odprto tako za tujce kot tudi gostujoča tuja gledališča. Vse predstave so prevedene v angleški jezik, s čimer so v teater zvabili tu živeče tujce, med njimi tudi zaposlene na ambasadah.

TOP 5

Knjiga: All the Man Is (David Szalay) in The Sellout (Paul Beatty). To sta dve knjigi, ki sem ju prebral pred začetkom sezone in sta me očarali.

Glasba: Laibach. Ta glasbeno-vizualno projekt na festivalu Malta v Poznanju je bilo najboljše, kar se je zgodilo tej državi.

Film: Synedoch New York

Gledališka predstava: Idioti in Človek, ki je gledal svet. Predstavi Slovenskega mladinskega gledališča, ki dokazujeta, koliko lahko naredijo mladi, če jim pustimo svobodo.

Sovražnik: nacionalizem, ksenofobija, homofobija in vse vrste izključevanja.

Prekmurska gostilna Gujžina

Mestni trg 19, Ljubljana

Meni: veganski bograč 11,80 evra, domači njoki z bučnim pestom 11,90 evra, bujta repa 7,90 evra, dodoljev tris (pečen, s čebulo in kislo smetano, ajdova kaša) 11,50 evra, motovilec z bučnim oljem 5,70 evra, prekmurska gibanica 4,90 evra, domači Jurka sok 1,80 evra, laški rizling (Marof), 1 dcl - 2,90 evra

Znesek za plačilo: 58,40 evra