NA KOSILU: Dr. Andraž Teršek, pravni filozof in javni uporabnik uma

Oče je prava radijska legenda, tri desetletja mlajši sin Andraž pa je še intenzivno vpet v proces grajenja svoje javno prepoznavne drže javnega uporabnika kritičnega in ustvarjalnega uma ter poklicne identitete pravnika v službi moralnosti, razumnosti in človečnosti. Temu botrujejo njegovi pronicljivi javni nastopi, v katerih govori brez dlake na jeziku, ne ovinkari in se ne izogiba neprijetnim resnicam, predvsem pa narcisoidnemu, samozadovoljnemu establišmentu, ki ga imenuje »gospostvo« in »apolitični menedžerji«, rad nastavi ogledalo.

Razumljivo je, da se je Teršek v širši javni zavesti začel pojavljati šele v zadnjih letih, saj je s svojim predanim delom in suvereno javno držo začel puščati neizbrisen pečat. A zaradi prej omenjenih lastnosti bi se mu del pravne stroke, predvsem fakultetni in kabinetni pravniki, želi izogniti. Tisti, ki ne prenesejo kritike in nimajo posluha za konstruktivno razpravo, ga hočejo ovirati celo z vsiljevanjem slovesa konfliktnosti in arogantnosti. A že površna pozornost njegovemu delu omogoča nedvoumen uvid, da besedi nista primerni oznaki za pogum za javno rabo kritičnega in učenega uma, niti za veščino razpravljanja, analiziranja in utemeljevanja. Prav za tisto torej, čemur se sistemsko privilegirani in cehovsko zaščiteni posamezniki najbolj izogibajo.

Srečala sva se prav po tem, ko se je vrnil z delovnega gostovanja na univerzi v bosanski Tuzli. Posledično tudi izbira lokacije najinega srečanja nikoli ni bila negotova. Tako se v prijetnem ambientu ljubljanske restavracije Saraj, v eklektični mešanici intimne kafane in gurmanske restavracije, usedeva za mizo in si privoščiva nabor pristnih bošnjaških specialitet.

Tudi prva iztočnica se ponuja kar sama od sebe. Obisk Tuzle je bil sicer delovne narave, a kot poudari, se iz podobnih potovanj tudi sam osebnostno marsikaj nauči. In čeprav se v tujino z veseljem odpravi, ga daljši ali celo stalni angažmaji nikoli niso premamili. To pa ne pomeni, da ni imel priložnosti. »Pred leti sem imel možnost dobiti štipendijo za dveletni študij v ZDA, a sem si v zadnjem trenutku premislil. Intuitivno sem podvomil o pravilnosti odločitve, pretehtala pa je tudi navezanost na domače okolje, na prijatelje in družino. Hkrati so mi vedno veliko pomenile tudi različne stranske dejavnosti, saj nikdar nisem bil posebej naravnan k enosmernemu in ozkemu akademskemu ustvarjanju.«

Odločitve nikoli ni obžaloval, saj je tudi iz izkušenj kolegov spoznal, da življenje in delo v tujini za »gastarbeiterja« še zdaleč ni rožnato. Zato se je raje z mladostno zagnanostjo posvetil ustvarjalnemu delu v akademskem okolju, pri čemer je bil pretirano idealističen in naiven, kar mu ni težko priznati: »V letih, ko ima človek največ energije za študij in raziskovanje, sem verjel, da bo moj trud v akademskem prostoru prepoznan in cenjen. Prepozno sem spoznal, da zavzeto delo in ustvarjanje nikogar na akademiji ne zanimata, da imaš od tega prej velike težave kot otipljive koristi. Žal pa sem to moral spoznati na težji način, skozi dolgoletne in včasih že skoraj nadrealistično negativne izkušnje.«

Prav te boleče izkušnje pa so še galvanizirale njegovo odločenost in družbenokritično držo. »Nimam namreč nikakršnega potrpljenja za ljudi na položajih odločanja, ki so bodisi intelektualno prešibki bodisi karakterno preveč pokvarjeni, da bi lahko uresničevali smoter svoje funkcije, kadar je ta smoter skrb za sočloveka, za človečnost sistema in za pravičnost družbenih praks. Ko to prepoznavam v sferi, ki je najpomembnejša za umestitev in razvoj posameznika, torej sodni veji oblasti, ne morem niti molčati niti gledati stran.« Terška namreč nikoli ni gnala želja po slavi, prepoznavnosti in akademskem priznanju, ki je samo sebi namen. »Pravo ni zgolj golo formalistično učenje pravnih redov na pamet. Na to preobsedenost s formalizmom pa sem naravnost alergičen, prav tako tudi na to, kako pravo interpretira 90 odstotkov naših pravnikov. Pravo ni pošast, ki te lahko prisili v to, kako ga razumevaš in uporabljaš, saj je človek tisti, ki pravo uporablja kot orodje. In če ima ta človek do prava, intelekta, filozofije, do umnega ustvarjanja nasploh zelo ponesrečen odnos, če se prepusti vlogi nerazmišljajočega robota, potem pravo dobi slabšalni prizvok, kot ga ima danes.«

A donkihotovski boji z mlini na veter neizogibno puščajo tudi psihološke posledice, na kar ima vsak posameznik svoj odgovor. Terškov je globoka ljubezen do športa. Predanost, garaštvo in mentalna trdnost, na trenutke pa tudi že skoraj fanatična obsedenost so mu zagotovili teniške uspehe v članskih in rekreativnih kategorijah, pozneje pa tudi uspešne nastope na rekreativnih kolesarskih maratonih in celo na svetovnem amaterskem prvenstvu. »Tenis, prva ljubezen, košarka, nogomet, tek in seveda strastno kolesarstvo so mi vedno pomenili ventil za sproščanje in čas za razmislek. Pri tem sem včasih šel tudi čez meje svojih zmožnosti, kar mi je puščalo fizične in tudi psihične posledice, torej ravno nasprotno od tistega, kar sem želel doseči. V zadnjih letih sem se zato zavestno prisilil v zmanjšanje intenzivnosti. Zdaj mi telesna aktivnost pomeni predvsem priložnost za kakovostno druženje in iskanje dušnega miru. Brez tekmovanja, z drugimi ali sam s seboj.«

TERŠKOVIH TOP 5

Glasba: Nick Cave. Človek lahko preneha živeti in ostane človek. Ali postane to še bolj, kot je. Spi, jé, piše, se posveča glasbi, spi, jé, piše ...

Film: Aliens: Osmi potnik 2. Film, ki je zame neponovljiv. Fantastika, ki ima lahko samo nadaljevanja in približke.

Knjigi: Še en krog na vrtiljaku (Tiziano Terzani ) in O ljubezni (Umberto Galimberti). Zdaj res razumem, da je mogoče res razumeti. In ljubezen. Da, zdaj razumem, za kaj gre.

Športnik: Andre Agassi. Ta film je treba posneti. Jokali bodo. Solze jim bodo lile. Skrili bodo željo, da bi jokali. Gledali bodo še enkrat, da bodo lahko jokali. Če bodo posneli film. Nujno. Nikar naj ga ne posnamejo. Prepogosto bi bil rad Andre Agassi (to zapišem z nasmeškom).

"Public Enemy" št. 1: Novodobni psihopati. Odločajo, brez nadzora in odgovornosti. So na najpomembnejših položajih. V politiki, gospodarstvu, na univerzah. Točno vedo, kaj morajo govoriti, kakšen vtis morajo vzbujati, kakšna mora biti njihova drža, kako se dela in naj delajo z ljudmi. Kam želijo in kako se tja gor pride, tudi to jim je kristalno jasno. In ne občutijo, kar bi morali. Zato so neustavljivi. In vladajo.

RESTAVRACIJA SARAJ

Bohoričeva 1, 1000 Ljubljana

Begova juha (3,65 €), juha Saraj (3,65 €), turška kava (2,05 €), teletina izpod peke (11,87 €), pita s špinačo (3,65 €), jabolčna pita (3,65 €), dva sarajevska piva (2x 2,46 €)

Znesek za plačilo: 37,50 €