NA KOSILU: Andrej Boštjančič, direktor Softneta

S petimi zaposlenimi v Vietnamu, so zdaj tam največje slovensko podjetje, z lastnimi spletnimi vozlišči so prisotni tudi na Filipinih, Kitajskem, v Singapurju, Indoneziji, Rusiji, Nemčiji ... Ali je to malo ali veliko, ga pravzaprav ne zanima. Nikoli ni imel namena biti največji, vedno je želel biti le najboljši za svoje stranke.

»Zame to ni slabo, kaj menijo drugi, mi je pravzaprav vseeno. Ne ukvarjam se z mnenji drugih, delam, kar sam mislim, da je prav.« Naročen je na The Economist, Business Week in Delo. Spremlja še Bloomberg in CNBC, »neprecenljive pa so tudi informacije in izkušnje, ki si jih delimo s kolegi«. Po izobrazbi je inženir elektrotehnike, ki se dobro zaveda, »da odličen strokovnjak ni enako odličen tržnik, ni enako odličen menedžer in ni enako odličen podjetnik«. Čeprav je on, po naključju, prav vse to. »Še vedno kaj 'pošrafam' in konfiguriram, ampak moram priznati, da se mi naši tehniki potem smejijo, ker jih sprašujem neumnosti.« Kako mu je uspelo? »S trdim delom, veliko poguma in nenehnim učenjem.« In s stalnim načrtovanjem novih ciljev. Infrastrukturo zdaj nameravajo vzpostavljati tudi v Afriki.

Februarja letos so se ljudje čudili, zakaj vstopa na trg mobilne telefonije, v panogo, ki stagnira. »Gre za zaokrožitev naše ponudbe, torej možnosti, da strankam ponudimo celotno storitev, kar potrebujejo. To je na trgu kar težko dobiti.« Pri tem nikoli niso računali na pomembnejši tržni delež ali dobiček; »tega je, če najameš mobilno omrežje, skoraj nemogoče pričakovati«. To je dokaz njegove dolgoročne strategije.

Zakaj bi se kitajska, vietnamska, ruska, nemška podjetja med vsemi velikimi operaterji telefonije in ponudniki spleta odločila za neko slovensko podjetje? Poleg celovitosti ponudbe je prednost tudi v varnosti podatkov: če imaš enega zasebnega ponudnika za vse komunikacije je neprimerno lažje vzpostaviti varne in hitre povezave, kot če vsako storitev najameš drugje. Pravzaprav je po javnih komunikacijskih poteh, čeprav z enim ponudnikom, težko vzpostaviti varne poti brez dodatne ureditve šifriranja prometa, razlaga sogovornik. »Podjetja večkrat nimajo ocene tveganja, sploh ne razumejo, da gre 99 odstotkov vseh podatkov in povezav z Zahodno Evropo in ZDA čez Karavanke in Šentilj. Gredo se znanost o varnosti, ne poznajo pa osnovnih dejstev.«

Katarina Rajevec

Ja, splet imamo za zelo samoumevno stvar in se ne sprašujemo več, od kod prihaja. »Tudi v ZDA imajo le od osem do deset kablov na vsaki strani obale. Celoten splet je zelo ranljiv. V Evropi je stičišče za splet v Frankfurtu, in če bi se tam zgodila katastrofa, je vprašanje, kaj bi v Evropi sploh še pravilno delovalo. Že če bi pri Karavankah in Šentilju nastal žled ali zemeljski plaz, bi bile posledice v Sloveniji kar hude. Satelitske povezave so žal premalo zmogljive in predrage za promet, ki ga ustvarjamo.«

Infrastruktura v Sloveniji je po njegovem mnenju zelo dobra, tudi če jo primerjamo z ZDA, Nemčijo, Avstrijo, Italijo pa sploh. »Jasno pa je, da bo v prihodnosti na omrežje priključenih vse več domačih in poslovnih naprav ter vozil. Poraba spleta se že zdaj vsako leto po svetu poveča za več kot 40 odstotkov in ključni problem, ki bo nastal, bo uspešno obvladovanje rasti. »Ko imate v tla položene optične kable, fizičnih omejitev za prenos ni, obstajajo pa omejitve zaradi druge opreme. Oprema postaja vse zahtevnejša in vse dražja, operaterji pa jo bodo s povečevanjem uporabe interneta morali vse hitreje posodabljati. Če bo treba zagotoviti obdelavo podatkov v realnem času, recimo, samovozečih avtomobilov, bo to velik zalogaj.« Povečujejo se tudi pričakovanja uporabnikov, poslovni procesi so vse bolj avtomatizirani in v digitalizirani družbi vse bolj odvisni od dobrega delovanja interneta.

»Včasih ni bila nobena katastrofa, če internet ni deloval štiri ure, zdaj pa podjetja beležijo več sto tisoč evrov škode, če ostanejo brez dostopa. Podjetja na območjih s pogostimi izpadi zato potrebujejo dva operaterja.« Največji in najdražji izpadi se dogajajo ob večjih potresih, ki poškodujejo podmorske in nadzemne kable. »Posledice so še veliko hujše kot to, da internet ne deluje.« Pogostejši problem za podjetja so zemeljski plazovi, ki pretrgajo samo določene dele povezav, njihova sanacija pa ni preprosta in lahko traja tudi dlje časa. Tudi v takih primerih lahko v Softneu pomagajo. Njihova prednost je tudi hitra odzivnost. Relativno hitro lahko vzpostavijo lastno omrežje, ki je pri prenašanju velikih baz podatkov v kratkem času veliko hitrejše kot omrežja, na katera so priključeni vsi. To je pomembno za marsikatero podjetje.

Katarina Rajevec

Vsega tega pa ne bi bilo, če se ne bi že na začetku znebili miselnosti, da se česa ne da. To zelo dobro vedo njegovi zaposleni. Boštjančič je pri svojem delu odločen: »Vse se da. Vprašanje je le, za kakšno ceno in v kolikšnem času. Pri nas je prepovedano tudi govoriti, da je nekaj zanič. Če je nekaj zanič, potem je treba ponuditi rešitev. Da je nekaj zanič, verjetno lahko opazi vsakdo. Kako stvar izboljšati, je pa malo težje ugotoviti. Kdor nima predloga za izboljšavo, naj se ne oglaša.«

Poslovna kultura v Aziji je v primerjavi s slovensko ali balkansko veliko enostavnejša, pravi. »Ljudje se res ukvarjajo s poslom, za sestanek se lahko dogovoriš precej lažje, ne potrebuješ posrednikov ali znancev; ponudbo predstaviš, če vzbudiš zanimanje, takoj dobiš odziv in lahko pojasniš podrobnosti, sicer pa zaključiš. Ni ovinkarjenja, zanje so komercialni in tehnični pogoji najpomembnejši. Ni tako kot pri nas in na Balkanu, kjer so ti večkrat na žalost v ozadju.« Največji problem v Aziji je bitka za talente. »Zelo težko je dobiti kader, iščemo ga na vse mogoče načine. Imeli smo celo idejo, da bi tja poslali koga iz Slovenije, a smo bili neuspešni. Se priporočamo, če koga poznate.«

TOP 5

Film: Na zlatem jezeru

Režiser: Mark Rydell, drama, 1981; igrajo: Katharine Hepburn, Henry Fonda, Jane Fonda, Doug McKeon, Dabney Coleman

Knjiga: Peter Navarro: Death by China; to je zadnja dobra knjiga, ki sem jo prebral.

Šport: tek 


Hrana: dobra riba; kupljeno od lokalnih istrskih ribičev, si jo najraje pripravim kar sam.

Sovražnik: čas

Gostilnica 5–6 kg

Gornji trg 33, Ljubljana, Slovenija

MENI: pašteta dimljene postrvi, hruške, kuhane v vinu z lovorjem 8,00 evrov, hobotnica iz krušne peči
s krompirjem 13,00 evrov, solatni krožnik z gamberi 9,00 evrov, skutna torta 4,50 evrov, kava 1,20 evra, macchiato 1,20 evra.

ZNESEK: 36,90 evrov