NA KOSILU: Ana Ivandić, kreativka in oglaševalka

Mama Gordana Petek Ivandič je bila z Mojco Randl ena izmed ustanoviteljic in začetnic Zlatega bobna, slovenskega mednarodnega oglaševalskega festivala, ter predsednica Slovenske oglaševalske zbornice. Sestra Maja je dolgo časa sodelovala pri organizaciji Slovenskega oglaševalskega festivala (Sof) in Zlatega bobna, Ana Ivandić je v oglaševanju še danes povsod navzoča.

Je ženska z veliko začetnico; pametna, prijazna, energična, radovedna. Pred dvema letoma je začutila, da je čas za spremembo, in dala odpoved v Formitasu BBDO, kjer je bila doma 22 let. V agencijo je prišla pri devetnajstih letih. Ko je podjetje izgubilo čistilko, je brez zadržkov poprijela za metlo. »Najbolj sem uživala ob večerih, ko sem ob pometanju pisarne, odnašanju in pomivanju posode lahko prisluškovala kreativcem.« Po treh letih se je le opogumila in nekega večera, ko je ekipa mrzlično iskala slogan za zmenkarije, prosila, ali lahko pove svoje mnenje.

Takratni kreativni direktor ji je dejal, naj le napiše, in to je nemudoma tudi storila. »Ni slabo,« mi je dejal. »Potem me je pohvalil tudi kakšen oblikovalec, češ, saj včasih ob pometanju tudi kaj pametnega pristavi.« In je napredovala. Do tajnice, piske vsebin, kreativne vodje pri 28 letih, kreativne direktorice in direktorice. »Res sem uživala. To je moja ljubezen. Mula, ki so ji bili podeljeni zaupanje, priložnost in mentorstvo, tudi na osebnem področju, je v oglaševalski sceni predvsem pa v Formitasu našla svoj drugi dom.«

Takoj ko se je v oglaševalskem svetu razvedelo, da ni več v domači agenciji, ji niso dali miru. A se ni pustila motiti. Vedela je, da potrebuje spremembo. »Odtekla sem cel krog, kaj drugega mi ni preostalo.« Ni se dala takoj pregovoriti, in je odšla na Kubo. Ko je prišla nazaj, se je pustila prepričati dolgoletni prijateljici, da jo njihovo podjetje potrebuje. Tehnološko podjetje, ki je razvilo celovit sistem za spletno založništvo oziroma sistem orodij za izdelavo interaktivnih vsebin, Edition Digital, je namreč prejelo investicijo in moralo zagnati projekt.

»V oglaševanju in marketingu sem kot riba v vodi. Potem pa sem čez noč postala največja nevednica na tem svetu. Na prvih sestankih nisem razumela, o čem se programerji sploh pogovarjajo. Vse te digitalne izraze sem si zapisovala in jih zvečer googlala. Moja temperamentna kri mi ni dala, da bi karkoli vprašala. Potem sem se navadila spraševati. Filozofija podjetja je, da mora marketing voditi naslednje korake razvoja, torej moram zelo dobro razumeti, kaj delamo. Trenutno sem zelo zadovoljna. Za prihodnost pa bomo še videli. Nekoč nekje bom verjetno živela ob morju in prebrala neskončno število knjig. Za zdaj pa se še ne počutim tako stara.«

Prostovoljno dela tudi pri projektu Plaktivat, pobudi za aktivacijo kolektivne zavesti, je mojstrica reikija, bioenergetičarka, pri Marjanu Ogorevcu se je izobraževala tudi o karmični diagnostiki, sem pa tja pa vrže kakšen tarot.

Kot nekdanjo študentko novinarstva jo ironično vprašam, ali tudi z oglaševanjem lahko spreminja svet. Najprej pristavi: »Ne obstaja poslovna etika, ne obstaja novinarska etika, ne obstaja poslanska etika. Človek je etičen ali pa ni.« Potem nadaljuje z zgodbo.

»Zapiranje hiše Hospic me je popolnoma iztirilo. Ne vem niti, zakaj. V torek sem poklicala Tomaža Drozga, lastnika Tam Tam mestnih plakatov, ki so pobudniki Plaktivata, in ga prosila, ali mi lahko da v brezplačen najem plakatna mesta. Hospic so hoteli zapreti v petek. Drozg mi je rekel, da mora imeti plakate narejene do srede, če hočemo biti zunaj v petek. Organizirala sem ekipo, delali smo celo noč in naslednje dopoldne. Rezultat je bil plakat s pozivom: 'Vsi vpleteni in odgovorni, dogovorite se.' Preprosto. Nikogar nismo hoteli obsojati. Ko smo polepili mesto, sem poskrbela še za podporo medijev in družbenih omrežij, da se je akcija v velikem metu razširila po vseh kanalih in medijih. Zdaj pa poglejte. Je naša akcija kaj spremenila? Ne vem. Je pa verjetno v nekem delčku skupaj z drugimi dobronamernimi gestami vplivala, da je hiša Hospic še vedno tu. Na koncu dneva smo vsi močno prepleteni, soodvisni in soodgovorni. Kot oglaševalec in kreativec imaš močen vpliv. S svojo komunikacijo vplivaš ter v kolektivno zavest prispevaš še en košček nečesa. Prepričana sem, da marsikatera kampanja prispeva marsikaj dobrega za družbo. Kampanja sama ne spreminja sveta, ampak prispeva majhen košček k spremembam. Zagovarjam tudi, da imamo vsi, ki imamo neko moč, dolžnost sodelovati v družbeno odgovornih kampanjah brezplačno. Torej smo dolžni svoje znanje brezplačno deliti za skupno dobro.«

Z enako strastjo, kot opravlja svoje delo, pomaga tudi pri manjšem družinskem nasadu oljk. »Naš oče in posledično vsa naša družina imamo blazno spoštljiv odnos do vsake veje. Pobiranje oljk je za nas obred, ki ob dotiku z zemljo, med dihanjem morskega zraka in meditativnim obiranjem oljk povezuje našo družino in prijatelje. Ko ob štirih zjutraj v mlinu iz pipice priteče zelenozlata gosta zmes, me to gane,« razlaga ob navduševanju nad libanonskimi mezami na Trubarjevi, kjer se srečava.

Avantura za eno noč prinaša svoje radosti, a partnerstvo in zaupanje ter skupna vizija ti dajo veliko več pozitivnega srednje- in dolgoročno.

Ana Ivandić je tudi predsednica Združenja oglaševalskih agencij in članica upravnega odbora Slovenske oglaševalske zbornice. V odnosu med agencijo in oglaševalcem zagovarja zaupanje in dolgoročno sodelovanje: »Avantura za eno noč prinaša svoje radosti, a partnerstvo in zaupanje ter skupna vizija ti dajo veliko več pozitivnega srednje- in dolgoročno.« Po njenem mnenju ima dobro in uspešno podjetje vedno močnega direktorja ali močno direktorico marketinga, upravo, ki zaupa temu direktorju in vidi smisel v investicijah v marketing, ter na drugi strani partnersko agencijo, ki diha in živi s podjetjem. »Ne pravim, da so pitchi slabi, pravim le, da sta agencija in oglaševalec starša blagovne znamke. Če si starša ne zaupata, je izredno težko v svet poslati zdravega, uspešnega in karizmatičnega otroka.«

Po njenem mnenju se veliko članov uprav in nadzornih svetov podjetij ne zaveda, kako vitalnega pomena sta oglaševanje in marketing. »Vsi so osredotočeni le na prodajo, pozabljajo pa, da je prodaja vitalni organ, marketing in oglaševanje pa sta kri, ki poganja ta organ in mu daje življenje.« Stara načela delovanja družbe so po njenem mnenju popolnoma preživeta. »Trenutno smo v obdobju, v katerem se srečujeta dva svetova. Eden, v katerem velja pravilo močnejšega, bolj agresivnega, bolj nesramnega, in drugi svet, v katerem so začeli spet veljati sistemi vrednot. Vedno več ljudi v poslu spoštuje fair play, spoštuje drug drugega in so pripravljeni na sodelovanje, in ne na boj.«

Kot dober projekt omeni Štartaj, Slovenija. »Seveda je v ozadju posel, namen Spara, najverjetneje, da se izpostavi kot bolj slovenski. Ampak ta posel nosi na vrhu eno veliko kepo smetane s češnjo. Izobražuje in svetuje podjetnikom pri zagonu lastnega posla. Sodelujoči imajo odlično priložnost za spoznavanje posla, ljudi v medijih, oglaševalskih in kreativnih agencijah ter trgovinskih centrih. Tega sami v tako kratkem času ne bi usvojili. Celoten projekt pa da ljudem občutek, da se da. Slovenija je bolezensko prepričana, da se ne da. Kaj pa jaz sploh lahko spremenim? Ta apatija je posledica velikega strahu. Strahu, da smo premajhni, premalo sposobni, da bomo poraženi. Želim si, da bi se to spremenilo. Da bi ljudje začeli imeti radi sami sebe in ljubiti drug drugega ne iz glave, ampak iz srca. Ljubezen iz srca je tista, ki sprejema, ni ljubosumna, ampak je absolutno svobodna.«

IVANDIĆINIH TOP 5

Film: Prvi od mnogih filmov, ki so mi pustili močan pečat, je bil še v najstniških letih Eni in drugi, Claude Lelouch

Glasba: Leonard Cohen, predvsem zaradi besedil.

Gledališče: Nimam najljubšega, najpogosteje pa grem v Dramo. Zadnja predstava, ki me je navdušila konec prejšnje sezone, pa je bila Tri zime v Mestnem gledališču.

Knjiga: Uh, tukaj pa preprosto težko izberem. Ni najljubše. Je samo ljubezen.

Sovražnik: Ne sovražim.

Libanonske meze

Trubarjeva ulica 45, Ljubljana

www.libanonskemeze.si

Muhammara (6,5 evrov), raaket Iibneh (6,5 evrov), falafel (7,8 evrov), batata harra (3,8 evrov), baba ghannouj (6,5 evrov), fattoush (5,9 evrov), harissa (1,5 evra)

Znesek za plačilo: 38,50 evrov