Na dražbah

Na začetku tega meseca se je zgodil najdražji nakup avtomobila v 21. stoletju. Na dobrodelni dražbi je neimenovani kupec za še neizdelan model LaFerrari Aperta supercar plačal 8,3 milijona evrov. Dražba je potekala v Ferrarijevi tovarni v Italiji ob 70. obletnici tega proizvajalca luksuznih avtomobilov, celoten na dražbi iztrženi znesek, ki je kar za dvakrat presegel pričakovanja voditelja dražbe, pa bo namenjen mednarodni organizaciji Save the Children, ki skrbi za izobraževanje otrok po vsem svetu. Dobrodelne dražbe luksuznih predmetov navadno presežejo dejansko vrednost izdelka.

»Nad pričakovanji za 33 del in izklicno ceno 50 evrov,« je dejal Mitja Meršol.

V Sloveniji je lep znesek dosegla dobrodelna dražba hokejskega zvezdnika Anžeta Kopitarja in poslovneža Joca Pečečnika, na kateri so konec avgusta zbrali rekordnih 110.871 evrov ter jih namenili različnim dobrodelnim ustanovam. Da znamo Slovenci stopiti skupaj za dober namen, ni treba izredno poudarjati, to smo že večkrat dokazali. Zavidanja vrednih je bilo 140 tisoč evrov, zbranih na dogodku Jana Plestenjaka z gosti leta 2010, ki so jih namenili za otroke, žrtve nasilja. Pri nas so sicer najpogostejše dobrodelne dražbe umetniških del, ki jih različne organizacije izvajajo običajno enkrat na leto in v skupnem seštevku bržkone prinesejo najvišji znesek, medtem ko po zbranih sredstvih v enem večeru najverjetneje prednjačijo dobrodelni glasbeni dogodki. Kakorkoli, še več tekmovalnosti na področju dobrodelnosti gotovo ne bi škodilo.

Tudi naša medijska hiša je pretekli četrtek izvedla dobrodelno dražbo fotografskih del enajstih fotoreporterjev – ogledate si jo lahko na fotografijah – in iztržila 5490 evrov. Dražili so posamezniki, zaposleni na Delu in predstavniki različnih podjetij.

Jože Suhadolnik

Meršol legenda voditeljstva dobrodelnih dražb

»Nad pričakovanji za 33 del in izklicno ceno 50 evrov,« je dejal Mitja Meršol, ki dobrodelne dražbe umetniških del – vedno brezplačno – vodi že trideset let.

»Začelo se je v osemdesetih na Ljubljanskem gradu in odtlej vabila na različne dobrodelne dražbe kar dežujejo. Največkrat sem bil v Slovenskih Konjicah na likovnih prijateljevanjih, kjer sem vodil dražbe dvajset let. Celoten izkupiček je bil vedno namenjen za štipendiranje krajevnih talentov.« Vse skupaj je Meršol vodil vsaj 150 dobrodelnih dražb. Običajno so najuspešnejše tiste, na katerih zbirajo denar za kakšen otroški vrtec, tudi sicer, pravi, je priporočljivo, da je dražiteljem vnaprej znano, za kaj bo šel denar, torej ne le kateri dobrodelni organizaciji, ampak konkretno, na primer za kateri učni ali zdravstveni pripomoček. V tem pogledu so uspešne dražbe Vina Koper, kjer vsoto nad izklicno ceno, vsako leto se nabere najmanj 15 tisočakov, namenijo pediatričnemu oddelku izolske bolnišnice, pripoveduje Meršol. Prav tako so bile stalnica dobrodelne dražbe fotografij National geographica in Galerije Fotografija, do leta 2010 so bile aktualne tudi dražbe slovenskih fotoreporterjev Enooki, na zadnji so zbrali 8560 evrov. Takrat sta med drugim dražila ljubljanski župan Zoran Janković, ki je za fotografijo Janija Štravsa Obvestilo redarstva odštel tisoč evrov, in Borut Pahor, takratni premier. »Na teh dražbah se za fotografije zbere več denarja, kot so sicer vredne, ker gre za dober namen,« še pravi Meršol.

Na dobrodelni dražbi je neimenovani kupec za še neizdelan model LaFerrari Aperta supercar plačal 8,3 milijona evrov.

Prva dobrodelna dražba znane slovenske fotografske galeristke Barbare Čeferin je bila leta 2005 na Petkovškovem nabrežju. »Ko sem dobila tretjo hčerko Ano, sem v porodnišnici izvedela, da imajo težave z opremo,« o razlogu, zakaj se je odločila zanjo, pripoveduje sogovornica, ki se že vse življenje udeležuje tako dobrodelnih kot klasičnih dražb doma in v tujini. Pri dobrodelnih dražbah je predmet draženja v drugem planu, iztržena cena o sami vrednosti dela ne pove ničesar, prav tako ne more biti podlaga za nadaljnjo prodajo na trgu. »Dobrodelna dražba je sicer lahko odlična priložnost, da neko umetniško delo kupimo za nižjo vrednost, kot velja na trgu, saj so izklicne cene običajno nizke. Lahko pa se zgodi tudi obratno in kupec za delo, ki med dražitelji vzbudi največ zanimanja, plača precej višjo ceno, kot bi jo delo doseglo na trgu,« pojasnjuje Čeferinova.

Na dobrodelnih dražbah velja pravilo, da je izklicna cena za 30 do 50 odstotkov nižja od dejanske vrednosti. Pri nas se po besedah sogovornikov pogosto dogaja, da ljudje dela na dražbi, dobrodelni ali običajni, ne kupijo, potem pa bi ga radi v redni prodaji kupili kar po izklicni ceni, ki je veljala na dražbi. To vsekakor kaže, da je trg umetniških del na splošno še precej nerazvit, pa ne le zaradi nezanimanja javnosti za umetnost, tudi umetniki, ki včasih v tako prodajo privolijo, so slabo poučeni o pravilih trga.

Jože Suhadolnik

Kako na dobrodelno dražbo pritegniti čim več ljudi in čim več iztržiti

Organizacija dobrodelnih dražb je za prireditelja velik finančni zalogaj. Če stroškov organizacije, programa, pogostitve in najema prostora, ki mora biti na ugledni lokaciji – najprimernejši so muzeji, galerije, gala večerje in turnirji v golfu – ne plačajo sponzorji, je pri načrtovanju želene iztržene vsote treba upoštevati tudi te. Marsikdaj se zgodi, da stroški organizacije presegajo končni izkupiček; to naj bi se dogajalo na nekaterih slovenskih dobrodelnih večerjah, od katerih potem organizacije, za katere zbirajo denar, nimajo nič, prireditelji in povabljeni pa v javnosti neupravičeno ustvarjajo svojo dobrodelno podobo.

Dobrodelna dražba je lahko odlična priložnost, da neko umetniško delo kupimo za nižjo vrednost, kot velja na trgu, saj so izklicne cene običajno nizke. Lahko pa se zgodi tudi obratno.

Cilj dražbe je treba postaviti tudi zato, da se temu prilagodijo marketinške aktivnosti dogodka. Poleg razširjanja informacij po klasičnih občilih je treba že nekaj časa pred dogodkom povabiti ciljne skupine: kroge, povezane z namenom dobrodelnega dogodka, kroge, povezane s predmeti na dražbi, in kroge, povezane z lokacijo, kjer se bo dogodek odvijal. Na dan dražbe organizator ključne povabljene osebno pokliče in jih spomni nanjo. Če rečejo, da se dogodka ne morejo udeležiti zaradi obveznosti, jim ponudi možnost licitiranja v njihovem imenu ali po telefonu. Dobro je, da je alkohol udeležencem na voljo že pred dogodkom, saj povečuje pripravljenost za nakup po višji ceni. Zato je priporočljivo, da se udeležence z dodatnim programom ali aktivnostjo na dogodek zvabi že nekaj časa pred dražbo.

Kar zadeva na dražbi licitirane predmete, običajno velja, da jih avtorji ali lastniki odstopijo za dobrodelni namen, a ni vedno tako. Včasih gre za dobrodelni namen zgolj vsota nad izklicno ceno, ta pa naj bi pokrila vrednost predmeta. Splošno pravilo dražb je, da naj prvotni lastnik predmeta ali dela, če se temu ne more v celoti odpovedati, ne bi dobil več kot 50 odstotkov njegove tržne vrednosti. Če se avtorji oziroma prvotni lastniki povsem odpovedo plačilu, se jim je treba po dogodku osebno zahvaliti, enako drugim pokroviteljem, ki morda brezplačno oddajo prostor in poskrbijo za pogostitev. Prav tako se mora organizator osebno z rokovanjem zahvaliti vsem dražiteljem. Najbolje po tistem, ko plačajo, do plačilnega pulta pa jih je treba tudi osebno pospremiti. Če jih je veliko, pa to velja vsaj za tiste, ki so visoko dražili. Zato je treba na dražbi imeti nekoga, ki si te ljudi zapomni in jih po dogodku predstavi glavnemu organizatorju, da se jim ta primerno zahvali.