Modo v Sloveniji lahko rešijo zagreti poslovneži

Kaj se dogaja s slovensko modno sceno? Jo sploh imamo? Ji lahko rečemo modna industrija? Kaj pri nas pomenijo tedni mode za posel in modne oblikovalce, kako bi lahko oživili Muro in Labod in kakšen modni potencial sploh smo Slovenci? O tem in o krizi v slovenski modi smo se pogovarjali z dvema uspešnima oblikovalkama.

Dejstvo je, da se množična proizvodnja tekstila in tekstilnih izdelkov v Sloveniji zmanjšuje, kar je sicer normalen proces, saj se modni izdelki za široko potrošnjo izdelujejo v manj razvitih državah od naše. Večina modnih poznavalcev pri nas se strinja, da modne industrije v Sloveniji pravzaprav ni. Povedo pa, kakor tudi oblikovalci, da bi se v to gospodarsko panogo pri nas vsekakor splačalo vlagati. A za tak korak je treba sprejeti odločitev ter nato načrtno in dolgoročno delati.

Slovenska modna scena je precej uboga in ni videti, da bi se kaj spremenilo. Uspešna Lisca (spodnje perilo) in iz prahu vstajajoča Beti Metlika sta premalo za preboj.

Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi se spet vrnile znamke, kot so bile Mura, Labod, Rašica?

Pixabay

Jelena Pirkmajer: Naštete znamke so lahko obstajale izključno zaradi njihovega takratnega monopola na trgu. Priznajmo si, da jih ne bi množično kupovali, če ne bi bile za večino edina možnost. Upam, da ne bom koga prizadela, vendar menim, da je veljava teh znamk v oblikovalskem smislu precenjena. Če bi te znamke dejansko imele svoj know-how in dizajn, najverjetneje ne bi propadle. Tako pa se je vedno delala le nekakšna predelava idej zahodnoevropskih znamk, ki jih takrat ni bilo lahko uvoziti, na našem trgu pa jih sploh ni bilo. Uvedba tržnega gospodarstva in globalizem sta pokopala podjetja, ki so desetletja delovala v dogovorni ekonomiji nekdanjega skupnega trga. Ker ni bilo prestrukturiranja v glavah, je večina teh podjetij propadla. Za uspeh znamke so potrebni izredna volja, dobra poslovna klima, infrastruktura ter baza nadarjenih ljudi s svežimi idejami, ki so drugačne od drugih na trgu.

Sanja Grcić: Ne smemo pozabiti, da so oblačilne modne znamke Mura, Labod, Rašica in druge obstajale v popolnoma drugačnem političnem, družbenem, ekonomskem, distribucijskem, oglaševalskem svetu in sistemu ter v popolnoma drugačnih pogojih poslovanja, kot veljajo danes. V tistem svetu je bil njihov način poslovanja mogoč, danes ni več. Ničesar več ne moremo storiti, da bi se takšne znamke vrnile, ker ne moremo spreminjati sveta iz Slovenije. Menim, da tako uspešne in velike oblačilne modne znamke v Sloveniji ne bo mogoče razviti vsaj še kakšno desetletje ali več. Potrebnih bi bilo preveč sprememb, za katere nihče ni ne pripravljen ne zainteresiran.

Zakaj se naši oblikovalci ne povežejo in naredijo vsaj eno večjo blagovno znamko, ki bi spet nekaj pomenila?

Jelena Pirkmajer: Jaz sem za. Timsko delo je vedno zahtevno, vsak ustvarjalec ima neko stopnjo ega, zato je oblikovalsko sodelovanje lahko zelo zahtevno. Večina svetovne mode nastane kot timsko delo, kar pa je za naše razmere bolj izjema kot pravilo. Za zagon modne znamke je poleg oblikovalskega znanja potrebno modnoposlovno znanje, ki je za uspeh znamke enako pomembno kot oblikovanje, prav tako je nujen finančni vložek. Tudi banke pri nas ti ne pomagajo, ko gre za modo. Raje se vlaga v nepremičnine.

Sanja Grcić: Vprašanje je napačno iz več razlogov. Velikih, pomembnih modnih znamk v današnjem sistemu mode ne ustanavljajo oblikovalci, ampak poslovneži, ki finančno podpirajo oblikovalce, in ti pri nas niso zainteresirani za modo. Časi starih družinskih podjetij, ko sta se tradicija in blagovna znamka prenašali iz roda v rod, so v velikem modnem biznisu večinoma minili. Oblikovalci so danes le marketinško najbolj izpostavljena in večinoma podplačana delovna sila v mednarodnih družbah, ki jih vodi samo gonja za dobičkom. Tudi če se združimo vsi slovenski oblikovalci skupaj, ne bomo zbrali dovolj denarja za eno pošteno podjetje. Poleg tega, kaj sploh naj bi bila večja blagovna znamka, ki nekaj pomeni? Meni se zdijo Pletenine Draž za slovenske razmere blagovna znamka, ki nekaj pomeni. Vprašanje pa je, kaj se bo z njimi zgodilo, ko se bosta Urška in Tomaž upokojila. Menim, da v Sloveniji ni nobene potrebe po velikih, pomembnih modnih znamkah. Usmeriti bi se morali v povsem drugačen koncept malih, družinskih podjetij, ročne in maloserijske izdelave, etične in ekološke dodane vrednosti, ki lahko na omejenem, a zvestem trgu prinese konkurenčno prednost.

Bi morala država s subvencijami pomagati mladim oblikovalcem, da bi laže zagnali svojo znamko, ali bi se morali dizajnerji sami znajti na trgu, kot so se recimo oblikovalci v modni zadrugi Zoofa?

Pixabay

Jelena Pirkmajer: Ja, to bi bilo dobro. Za začetek bi nam lahko priznali vsaj nižjo stopnjo dedeveja. Nekaj sredstev v modno »industrijo« je država sicer v preteklosti že posredno razdelila. Spomnimo se Mure in »grozdenja«. Denar sicer je, se pa do njega žal še vedno pride po sistemu »vezistov« – velikih sistemov, ne po principu modernih konceptov, ki so usmerjeni v skupno dobro. Pravkar so me povabili, da bi sodelovala na prestižnem svetovnem modnem dogodku, a se ga najverjetneje ne bom mogla udeležiti, ker naše podjetje ne bo imelo dovolj sredstev. Tukaj bi lahko vskočila država s finančno pomočjo. Vendar ni sistema in institucije, ki bi podeljevala prepotrebna sredstva za promocijo slovenskega modnega oblikovanja in znanja. Naj povem, da se Slovenija ni zanimala niti za skromno sofinanciranje moje modne revije v New Yorku. Odločitev so komentirali, da smo tam že dovolj znani. Skoraj nihče v New Yorku, ki sem ga v zadnjem času spoznala, med njimi je bilo kar nekaj vplivnih ljudi, ki nekaj pomenijo v poslu, še vedno ne ve, da Slovenija sploh obstaja.

Sanja Grcić: Oblikovalci bi morali imeti na razpisih enake možnosti v bitki za subvencije, kakor jih imajo vsi drugi kulturniki ali poslovneži, ki se na razpise prijavljajo. Ampak najprej naj se država končno odloči, ali smo modni oblikovalci kultura in umetnost ali biznis. Predvsem menim, da bi država morala s subvencijami pomagati tistim, ki so se že znašli na trgu in imajo realne možnosti za napredovanje. Kako se bodo mladi oblikovalci znašli na trgu po končanem šolanju, pa je njihova osebna odločitev, ki je zelo odvisna od vztrajnosti in sreče. Eni se zaposlijo v popolnoma drugačnem poklicu, drugi nadaljujejo izobraževanje in kariero v tujini, tretji se ukvarjajo s kostumografijo in stajlingom, četrti postanejo profesorji v izobraževalnih ustanovah, le najbolj pogumni ali najbolj nori ustanovijo lastno blagovno znamko in se podajo na pot samostojnega podjetništva.

Nekaj je zanesljivo narobe pri nas, če le peščica oblikovalcev od tega tudi živi?

Jelena Pirkmajer: Seveda, in nihče od nas od tega ne živi dobro. Če ne bi bili tako zaljubljeni v svoje delo, bi se z našimi sposobnostmi in delavnostjo na prenekaterem drugem področju vsekakor lahko povzpeli po lestvici premožnih. Pravkar sem se vrnila iz New Yorka, modne prestolnice, kjer uspešno promoviram svojo znamko Cliché. Če se v Sloveniji kmalu ne bo nič spremenilo, se bom žal morala odseliti, da bom lahko nekoč od svojega dela tudi dostojno živela.

Sanja Grcić: Ne vem, verjetno je delež diplomiranih oblikovalcev, ki od oblikovanja tudi živijo, enak ali višji kakor delež slikarjev, kiparjev, glasbenikov, umetnostnih zgodovinarjev, sociologov, novinarjev, arheologov, prevajalcev. Marsikaj je narobe, pa ne le v oblikovanju.

Zakaj podjetja pri nas v modnih oblikovalcih ne prepoznajo potenciala, ki bi lahko okrepil določeno gospodarsko panogo, pa tudi njihov imidž?

Jelena Pirkmajer: To je odsev splošne klime v Sloveniji. Slovenci smo pridni, delavni, vendar gledamo preozko. Manjka širine, entuziazma, predanosti, manjka drznosti. Zadovoljimo se s hitrimi, poceni in že preizkušenimi rešitvami. Naj bo razvoj novih izdelkov res nov. Ne vidim težave v proučevanju dizajnov drugih oblikovalcev, a treba je proučevano formo narediti boljšo, naprednejšo, drznejšo in drugačno. Del slovenske mentalitete je, da se velika večina boji novosti.

Sanja Grcić: Vprašanje je kompleksno in odgovor ni enoznačen. Predvsem zato, ker nimamo uspešne zgodovine sodelovanja oblikovalcev in podjetij, ki bi s pozitivnim zgledom prepričala v nadaljnja sodelovanja. Podjetniška strategija v Sloveniji ne temelji na uspešnem sodelovanju z oblikovalsko zvezdo, ki bi okrepilo določeno gospodarsko panogo, marveč na družinskih povezavah in logiki, naj posel ostane v družini. Zakaj bi angažirali oblikovalca, če »enako« lahko naredi nečak od strica ali punca od bratranca? In ta logika žal velja ne le v podjetniških, ampak tudi v umetniških delitvah poslov. Pri nas smo najbolj zadovoljni, če smo neopazni, če lahko prejemamo plačo in zato ne potrebujemo presežkov.