Luksuzne ure

Iz žepa na zapestje in z zaslonom pametnega telefona vred spet v žep? Kljub črnogledim napovedim izpred nekaj let so luksuzne ročne ure še vedno priljubljene – kot dovršeni mehanski izdelki in tudi kot statusni simboli.

Človeštvo je bilo od nekdaj obsedeno z merjenjem časa. Prvi, ki so se s sezonskega in mesečnega časomerja usmerili v dnevno določanje časa, so bili Sumerci in Egipčani, ki so si pomagali s soncem in sencami obeliskov. Perzijci, Grki in Rimljani so poleg sončnih ur za merjenje časa uporabljali vodo, pozneje v Evropi je čas dneva določalo bitje zvonov, s pročelij cerkvenih zvonikov so na mestne trge počasi začele zreti sončne in pozneje tudi mehanske ure. Čas je bil »v lasti« oblasti, posvetnih in cerkvenih, vse do izuma žepnih ur, ki pomenijo rojstvo ure kot statusnega simbola.

Pametne ure niso kos tradiciji

Če je nekdo v drugi polovici 17. stoletja iz žepa potegnil uro, je to bil najverjetneje Charles II., kralj Anglije, Škotske in Irske, ali pa kdo iz peščice najpremožnejših plemičev. Ura je bila prestiž, in to v luksuznih izvedbah ostaja še zdaj, čeprav ni vtaknjena v žep, ampak se bohoti na zapestju, kamor so jo med prvimi nameščali vojaki konec 19. stoletja. Ura na zapestju je pomenila lažje usklajevanje vojaških akcij, uporabljali so jo tudi v bojnih jarkih prve svetovne vojne, kjer ni bilo ravno priporočljivo šariti po žepih v iskanju ure.

Cartier

Prakso so v Evropi kmalu začeli posnemati, medtem ko so se ji, sodeč po članku v New York Timesu iz leta 1916, Američani bolj kot ne čudili. To že dolgo ne velja več in več kot očitno ure z zapestij, čeprav zanje v vseprisotnosti pametnih telefonov, vsaj v nekaterih slojih, ne bodo izginile. Nekateri so še pred kratkim napovedovali, da se bo razvojna pot iz zgodovinskega žepa na zapestje spet končala v žepih, in sicer s pametnimi telefoni, a se te napovedi vsaj v segmentu luksuznih ur niso uresničile.

Pametni telefon ni bil uničujoč za trg zapestnih ur, prav tako luksuznega urarskega segmenta niso pretresle nove, pametne ure, ki jih proizvajajo največji igralci s telefonskega trga, kot so Motorola, Samsung in Apple. Pametna ura ameriškega tehnološkega velikana iz Cupertina naj bi po besedah izvršnega direktorja Tima Cooka v prodaji zaostajala le za švicarskim Rolexom ter se uvrstila pred znamke Fossil, Omega, Cartier, Citizen, Seiko in Patek Philippe.

A Cook nečesa ni povedal, in sicer da je s prvo luksuzno različico ure Apple Watch zgrešil. Pametno uro z 18 karati zlata in ceno od 10.000 do 17.000 dolarjev, ki sta jo poleg drugih estradnikov nosila tudi pop pevka Beyonce in modni oblikovalec Karl Lagerfeld, je že umaknil iz proizvodnje in s spletne strani ter kapituliral na trgu luksuznih ročnih ur, kjer še vedno kraljujejo švicarski proizvajalci.

»Visokotehnološki elektronski dodatki so konkurenca predvsem v nizkocenovnem razredu zapestnih ur, medtem ko srednji in višji cenovni razred tega ne občutita,« je dogajanje na trgu pojasnil Peter Malalan, lastnik in direktor istoimenske draguljarne in urarne Malalan. »Mehanski časomer že več desetletij nima le uporabne vrednosti pri prikazu časa, ampak gre za enega redkih klasičnih kosov moškega nakita, ki ima pogosto veliko sentimentalno vrednost družinske dediščine,« pravi in dodaja, da se mnogi za nakup takšne ure odločijo predvsem zaradi ljubezni do mehanike in ročnega dela, ki z elektronskimi presežki nima prav nobene zveze.

Cartier

Pokaži mi uro in povem ti, kdo si

Ali kot so nekoliko drugače povedali na portalu The Verge: »Ljudje, ki zapravijo deset ali več deset tisoč dolarjev za mehansko uro, ne iščejo inovacije in ne želijo ure, ki jim bo povedala, kdaj imajo naslednji sestanek. Za to imajo asistente.«

Luksuzna ura je »statement«, je kot skrivno rokovanje, vstopnica v določene družbene kroge. Ura na zapestju v očeh pozornega opazovalca razkrije, kakšno premoženje ima njen lastnik, ga postavi v ustrezni družbeni sloj, določi stopnjo izobrazbe, napredek na karierni lestvici ali samo nekaj tako banalnega, kot je modni okus. »Včasih si kdo želi z uro narediti dober vtis, včasih pa želi zgolj pripadati določeni skupini ljudi,« so zapisali v Forbesu.

S tem se strinja tudi Malalan, ki pravi: »Časomer vsekakor pomeni pripadnost skupini ljudi, ki cenijo natančnost ročnega dela, kompleksnost finomehanike ter izjemno estetiko.« Na slovenskem trgu se po njegovih besedah, na primer zdravniki, odvetniki in arhitekti, zanimajo predvsem za znamke ur Rolex in IWC, športnim navdušencem sta bliže znamki Breitling ali Audemars Piguet, medtem ko mlajšo generacijo najbolj zanimata znamki Tudor ali Bell & Ross.

»Če želimo, lahko ure višjega cenovnega razreda enačimo tudi z oblačili, avtomobili, prestižnim vinom in podobnim, a menim, da kakovostna zapestna ura zaradi svojega roka trajanja, ki je neomejen, pomeni veliko več,« poudarja Malalan. Ne nazadnje so luksuzne ure, podobno kot nakit, nekakšna naložba. Medtem ko se oblačilom in avtomobilom vrednost skozi čas znižuje, je mogoče luksuzno ročno uro pogosto prodati brez večje izgube.

To velja še posebno za ure v cenovnem razredu od 3500 do 8000 evrov, poudarjajo v reviji The Times. Vrednost menda najbolje ohranjajo ure znamk Rolex, Tudor in Patek Philippe, ki je precej nad tem cenovnim razredom. Določeni modeli po 20 do 30 letih vrednost celo pridobijo, je za The Times dejal urar Paul Altieri, ki je specializiran za rabljene ure. Tako ni čudno, da so pri Malalanu najbolj priljubljene prav ure znamke Rolex, sledijo Panerai, Breitling, IWC, Bulgari, Audemars Piguet. Vse več zanimanja je menda za znamko Tudor.

Po krizi končno lepši časi za luksuzne urarje?

V Sloveniji trg rabljenih ur še ni tako razvit. Prvič zato, ker kultura nošnja ur ni tako močno razvita, in drugič, ker ne premoremo tako veliko premožnih imetnikov luksuznih ur kot na tujem. Toda trg novih ročnih ur se po drugi strani povečuje.

»Zaznali smo rast prodaje zapestnih ur in se delno tudi zaradi tega odločili za nove poslovne korake v svetu ur in nakita, konec preteklega leta pa smo v centru Zagreba odprli nov butik, ki je na Evropskem trgu tik poleg trga Bana Jelačića,« pravi Malalan. Leta 2015 je njegovo podjetje ustvarilo dobrih 5,6 milijona evrov prihodkov, približno polovica, torej 2,8 milijona evrov, odpade na ure. Lani je s prodajo ur ustvaril več prihodkov, kot so leta 2011 znašali skupni prihodki. Podobno rast so od leta 2011 do 2015 ustvarili tudi pri največjem slovenskem prodajalcu ur Slowatch. Prihodki so se zvišali s 15,2 na okoli 30 milijonov evrov, kažejo javno dostopni podatki. Na naša vprašanja o trgu, trendih in vlogi ročnih ur v družbi, se niso odzvali.

Cartier

O globalnih trendih pa je mogoče brati v tujih medijih ter poročilih svetovalnih družb in panožnih združenj. »Gotovo nas čaka novo težko leto,« je že marca za časnik Handelsblatt napovedal Martin Hayek, prvi mož skupine Swatch, ki ima v portfelju znamke, kot so Omega, Longines, Breguet in Blancpain. In ni se motil. Švicarski urarji so v prvih enajstih mesecih lani utrpeli več kot desetodstotni padec izvoza, ki je dosegel 16,7 milijarde švicarskih frankov. Čeprav bi izvoz decembra presegel dve milijardi frankov, bi bil njihov dosežek vsaj toliko nižji kot leta 2014, ko so svojo potrošniško moč kazali Kitajci.

Kdaj se bo negativni trend spremenil, je težko reči, vsekakor pa luksuznim znamkam ročnih ur zaradi tehnološkega napredka še niso šteti dnevi. Nakupa vrhunske ure namreč ne narekuje logika – po kateri bi lahko dejali, da so pametne ure prav tako točne in veliko bolj uporabne, temveč predvsem čustva.