Medvedji trg idealen, če imate več testosterona za agresijo na borzi

"Medvedi in biki so običajno živalske prispodobe, ki se uporabljajo na delniškem trgu. Toda kaj točno ima žival skupnega z delnicami? Pomislite, kako določena žival napade svoj plen – bik običajno dvigne rogove navzgor, medtem ko medved seže z glavo navzdol. In prav zdaj je plen (tj. vaš naložbeni portfelj) napaden v smeri navzdol. Tako je napisala na spletni strani Generali investments avtorica Petra Lamut Kolenac. 

In res se je divja rast vrednosti delnic, ki je močno okrepila bilance stanja pokojninskih skladov, sredi junija nenadoma končala. Borzni indeks S & P 500 je končno zdrsnil v območje medvedjega trga, ki je na splošno opredeljen kot trg, na katerem se vrednosti približajo točki, ki je najmanj 20 odstotkov pod svojim vrhom.

Kako se obnašati, če ste vlagatelj v času medvedjega trga? Na to vprašanje bi bilo verjetno najbolje pogledati v stare priročnike, saj se zgodovina tudi v okviru borznega dogajanja, ponavlja.

Lahko pa vam predlagamo v branje ponovitev intervjuja, ki ga je pred časom pripravil Jan Bratanič z doktorjem Aljošo Valentinčičem, redni, profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Z njim se je pogovarjal o tem, kako novi komunikacijski kanali vplivajo na finančni svet, kot tudi o tem, kako lahko dogajanje v maternici vpliva na odločitve odraslih oseb pri vlaganju na borzah.

Intervju

Proučujete nevroekonomijo in neformalne komunikacije v gospodarstvu. Kako ti dve področji vplivata na finančne trge ali pa kar na naš vsakdan?

Ljudje, ki imajo več testosterona, so bolj agresivni na borzi. To pomeni, da več vlagajo v individualne vrednostne papirje, in to po lastni presoji, manj pa vlagajo v sklade.

V finančni krizi, pa tudi že veliko prej, smo se začeli spraševati, kje so meje naših ved – poslovnih ved, ekonomije, financ ... Ugotovili smo, da je veliko stvari, ki jih z našimi tradicionalnimi pristopi znamo lepo povedati, da pa je tudi cel kup takšnih, ki jih ne znamo. In ta del, ki ga ne znamo povedati oziroma pojasniti, se v bistvu zelo hitro povečuje. Zakaj? Svet je čedalje bolj kompleksen. Zato smo začeli iskati orodja in področja, kjer bi lahko povedali kaj več o določenih pojavih. Nevroznanost, kognitivne znanosti, psihologija ... To je skupina ved, iz katere črpamo orodja in spoznanja ter jih poskušamo aplicirati na naše modele, da bi bolje razumeli svet okrog nas. Družbena omrežja, neformalno komuniciranje pa so pomembni ravno zato, ker nam vse te pojave zelo približajo. Prinesejo nam jih na krožnik. Na neformalne komunikacije gledamo kot na zbir informacij, s katerim poskušamo pojasniti stvari, ki se dogajajo na finančnih trgih.

So torej nekakšen lakmusov papir stanja in občutkov v družbi.

Točno tako. Prav te občutke želimo ujeti v svojih študijah. Zato, da lahko interpretiramo te občutke, moramo poznati, kaj se dogaja na trgu kapitala, torej na borzah, pa tudi, kako se ljudje počutijo. So slabe ali dobre volje? Vse to ima na koncu vpliv na dogajanje na finančnih trgih, saj se ljudje povsem drugače obnašajo, če so slabe ali dobre volje.

Shutterstock

Je trg kriptovalut nek mikrokozmos tega? Še lani tak čas je Slovenija jezdila val evforije, danes pa se o svetu kriptovalut bistveno manj govori.

O tem se bo v prihodnosti še veliko razpravljalo. To je zgodovinski pojav, ki ga lahko postavimo ob bok nekaj prejšnjim epizodam od 18. stoletja dalje.

Na primer nizozemski tulipanski maniji?

Tudi, ampak bili so še drugi primeri. Potem je tu še primer Vzhodnoindijske družbe in še nekateri drugi.

Lahko raziskovanje neformalne komunikacije prepreči takšne zlome ali so še vedno bistveno bolj pomembni formalni komunikacijski kanali?

V primeru kriptovalut takih zlomov ne more preprečiti noben sistem finančnega poročanja. Ne vemo namreč, kaj je vir vrednosti pri teh »valutah« in zato tudi ne vemo, kaj naj bi sistem finančnega poročanja zajel. Pri podjetjih in njihovih vrednostih je drugače. Formalni komunikacijski kanali – finančno poročanje podjetij, letna poročila, sistem javnih objav cenovno občutljivih informacij, itd.– so trdno jedro poročanja podjetij. Raziskava za raziskavo kaže, da te informacije imajo mesto v poslovnem svetu –investitorji na trgu kapitala te informacije potrebujejo za učinkovito odločanje o naložbah. Vendar pa so znotraj teh poročil obsežni deli, katerih vsebina ni natančno regulirana. Tu je prostor za »interpretiranje« stanja. Britanski regulator je sicer prejšnji mesec izdal opozorilo, da so letna poročila, torej formalni način komuniciranja podjetij, dosegla zgornjo mejo sprejemljivega. Po obsegu so postala tako obsežna in kompleksna, da je treba nekaj ukreniti.

Bodo morala podjetja v prihodnje tiskati torej tudi nekakšna letna poročila za laike?

Ne, vse bo naredila umetna inteligenca, ki bo prebrala letno poročilo in naredila kratek povzetek. Bil sem na konferenci, kjer je udeleženec vprašal, 'Za koga sploh še pišemo letna poročila? Nihče jih ne bere več, pišemo jih samo zato, da jih lahko prebere računalnik'.

Shutterstock

Pri nas bi bilo to lahko kar problematično, glede na to, da je na Ajpesu polno skeniranih letnih poročil?

To, da nekatera podjetja na tak način objavljajo letna poročila, je pod vsako kritiko. Nihče ne more od bralca, novinarja ali ekonomista pričakovati, da bo brskal po takšnih poročilih. Tako enostavno ne gre več naprej.

Sicer ste deloma že odgovorili na to vprašanje, pa vendar, če se odmakneva od uradnih komunikacijskih kanalov, me zanima, ali obstaja prihodnost, v kateri bi jih lahko neformalni komunikacijski kanali celo nadomestili?

Ne. Trg kapitala potrebuje sidro, ki je temelj vsega. To sidro je računovodski sistem. Ne pričakujem, da bodo uradni komunikacijski kanali izginili, razvijali se bodo naprej, vendar se bodo hkrati dopolnjevali z novimi komunikacijskimi kanali.

Te »nove metode« so vse bolj prisotne. Vsi imamo facebook, twitter, instagram, imajo ga tudi podjetja. Kakšen vpliv ima komunikacija prek teh kanalov na poslovanje in vrednotenja podjetij? Na misel mi pride Elon Musk, ki je s svojimi čivki o tem in onem že zamajal vrednost delnic Tesle.

Podjetja, ki so se resno lotila upravljanja družbenih omrežij v primeru negativnih dogodkov, so utrpela manjši padec cen delnic kot tista, ki se z družbenimi omrežji niso ukvarjala in so prepustila razpravo »glasu ulice«.

Leta 2000, v času dot.com balona, se je zgodilo, da so se vrednotenja podjetij, torej cen delnic, odlepila od realnosti, ki jo je opisovalo računovodstvo. Po poku balona smo spoznali, da so vse ostale informacije resda pomembne, ampak da finančni svet potrebuje trdno sidro, na katerega veže vse ostalo. In to sidro je računovodstvo. V zadnjih letih se je zgodil razvoj družbenih omrežij, ki dajejo večjo težo neformalni komunikaciji v poslovnem svetu in na finančnih trgih. Tega pred desetimi leti ni bilo, zato je te pojave danes težko dobro opisati. Do katere mere imajo tviti in drugi zapisi vpliv na vrednost delnic, je sicer težko reči. Pri Elonu Musku je to še toliko težje. S svojimi zapisi včasih res prestraši vlagatelje, a je pri vrednosti delnice Tesle treba upoštevati tudi tako imenovano Muskovo premijo. Musk je Tesla, mnogi verjamejo, da je genij, ki bo popeljal podjetja v svetlo prihodnost. Tu se skriva v bistvu tipična računovodska dilema. Človeškega kapitala računovodski izkazi ne prepoznavajo, čeprav vemo, da je izjemnega pomena. Seveda pa je na drugi strani pomembno tudi, kaj Musk pokaže v letnih poročilih.

Kako pomembno sidro so neformalni kanali komuniciranja?

Postali so standard. Svet se je zelo spremenil. Pred desetimi leti bi bil pojav Muska in Trumpa nepojmljiv, danes ne več. Pri Musku je seveda nekoliko drugače. Njegovi tviti bi lahko sodili celo v formalni sistem poročanja. Če bi hotel biti premišljen oziroma previden, bi se pred objavo posvetoval z revizijsko komisijo ali pa drugimi člani uprave in bi prek twitterja informiral trg kapitala, na primer, o pričakovanih prihodkih Tesle. To bi podjetju koristilo. Imamo malo raziskav, ampak tiste, ki jih imamo, kažejo, da je tak način komuniciranja zelo pozitiven. Trump je druga zgodba. On nad seboj nima nadzornika in lahko naredi vse, kar se mu zahoče. To je nemogoče zajet v nek sistem.

Shutterstock

Kaj bi Trumpovi čivki pomenili za ZDA, če bi bile združene države delniška družba?

Nič dobrega. Imamo vsaj dva primera. Poglejte samo, kaj je povzročil Boeingu, ko se je razhudil zaradi predsedniškega letala. Napačno je precenil informacije, in je vrednost delnic Boeinga v sekundi zgrmela za milijardo dolarjev. Podobna zgodba je bila tudi z velikanom obrambne industrije Lockheed Martin, ki ga je Trump kritiziral zaradi visokih stroškov programa vojaških letal F-35.

Na koncu pridemo do tega, da vse niti v rokah drži zelo ozka peščica ljudi. Trgi zaplešejo na primer vsakič, ko se v zapisih kakšnega finančnega blogerja pojavi Warren Buffett.

Investitorji vselej iščejo mejne signale, kjerkoli je to mogoče.

Kakšno vlogo igra pri tem tehnologija, umetna inteligenca?

Ogromno. Tudi mi jo zelo veliko uporabljamo pri raziskavah. Na kakšen način, si je najlažje predstavljati s prispodobo iz ribištva. Naš računalnik na spletu vrže mrežo, ki išče ključne besede o nekem podjetju, poišče ključne informacije v letnih poročilih, v medijih, na družbenih omrežjih in nam jih posreduje v zgoščeni obliki. V nekaj grafih, iz katerih izvemo, na primer, koliko je pozitivnih in koliko negativnih besed v zapisih o določenem podjetju. Računalnik uporabi najprej surovo moč, s pomočjo katere nam servira fino vsebino. Logika je vselej ista: iz velike množice informacij želimo dobiti neke smiselne povzetke, ki jih lahko uporabimo, pri čemer je vseeno, ali so to letna poročila, čivki ali blogi.

V letnih poročilih se večina analitikov najprej zakoplje v številke. Kako pomembne pa so druge, mehke, informacije?

Letno poročilo ima dva velika kosa: številke in pojasnila. Prvi del se je od krize zelo spremenil in se še spreminja. Te tehnikalije so kompleksne, a ostajajo nekako obvladljive. Besedilni del pa se je v zadnjih desetih letih potrojil. Tu je taka masa podatkov in informacij, za katere ne moreš oceniti, kako bodo vplivale na vrednost delnice. Ne moreš reči, 'aha, zaradi tega se bo cena delnice spremenila za pet dolarjev'. Lahko prebereš, dobiš občutek, ampak si ga moraš pridobiti, kar je zelo težko.

Občutke tako namesto nas pridobiva in tolmači računalniški program?

Ja, tako je. Umetna inteligenca danes vse to zna, to ni stvar neke oddaljene prihodnosti. Prepoznava tudi že občutja v ozadju zapisov na družbenih omrežjih. Zaenkrat sicer ne iz enega tvita, ampak tisočih.

So družbena omrežja odprla finančni svet množicam, ki se niso nikdar prebijale čez letna poročila, ki niso bile del finančnih krogov? Danes si lahko namreč sliko o določenemu podjetju ustvarijo kar iz uradnega profila na twitterju ali pa neposredno od odločevalcev v podjetju. Imamo danes upravičeno občutek, da smo bolje obveščeni, da smo v podobnem položaju kot profesionalni vlagatelji, ali je to zgolj iluzija?

Kaj bi Trumpovi čivki pomenili za ZDA, če bi bile združene države delniška družba?
Nič dobrega. Poglejte samo, kaj je povzročil Boeingu. Vrednost delnic Boeinga je v sekundi zgrmela za milijardo dolarjev.

Pri vprašanju enakopravnosti slej ko prej prideš do točke, ko moraš povedati, ali boš vložil denar ali ne (smeh). Če pa malo obrneva vprašanje in se vprašava, ali so te stvari res koristne ali izboljšujejo trg kapitala, potem pa je odgovor ja. Na tem področju nismo opravili veliko raziskav, tiste, ki jih imamo, pa so razmeroma močne. Pri podjetjih, ki objavljajo informativne tvite – dobički nam bodo zrasli, prodaja bo večja, kupci so zadovoljni itd. – opažamo pozitivne učinke v smislu nižjih stroškov kapitala, večje likvidnosti in višjih vrednosti delnic, pri katerih je tudi manjši razmik med prodajno in nakupno ceno na borzi. Ti pozitivni učinki so izmerjeni in so, lahko rečem, relativno veliki. Nekaj odstotkov v donosnosti vlagateljev.

Kaj pa tveganja, da se danes zaradi družbenih omrežij in drugih neformalnih kanalov v javnosti hitro izve za napake podjetij, da se prek družbenih omrežij celo pere »umazano perilo« določenega podjetja?

Pri vseh takšnih tvitih je vselej sum, da je to delo ljudi z dostopom do notranjih informacij. Ali pa, da dajejo takšne informacije včasih zanalašč v javnost kar podjetja sama. Ali pa da ima »vir« kake posebne ekonomske interese – na primer, da vam proda delnico podjetja in za to dobi provizijo. Zato pri analizah potrebujemo velike količine tvitov, da razrešimo te šume v komunikaciji. Kot podjetje narediš največ, če se hitro odzoveš na negativne zapise na družbenih omrežjih. Raziskave kažejo, da so podjetja, ki so se odzvala na pritožbe strank prek družbenih omrežij, skoraj vedno pomirila javnost. To je ta razlika. Podjetja, ki so se resno lotila upravljanja z družbenimi omrežji v primeru negativnih dogodkov, so utrpela manjši padec cen delnic kot tista, ki se z družbenimi omrežji niso ukvarjala in so prepustila razpravo »glasu ulice«.

Shutterstock

S tem ste deloma odgovorili že na moje naslednje vprašanje. Ali je smiselno, da imajo podjetja oddelke, posvečene zgolj komuniciranju prek družbenih omrežij? Tudi v Sloveniji, kjer je njihova usoda manj vezana na finančne trge?

Če podjetje to prenese stroškovno, potem definitivno ja, tudi v Sloveniji. Ne glede na to, kakšen je slovenski finančni trg, je mnogo podjetij odprtih v tujino. Morajo gledati na globalni trg, kjer za prodajne rezultate ni vseeno, kakšen ugled si gradijo na družbenih omrežjih. Če nastopijo, na primer, težave pri enem od proizvodov slovenskega izvoznika, mora ta pomiriti precej širšo javnost, kot je slovenska. Rezultati študij so na tem področju jasni. V bistvu so tako pozitivni, da sem zaradi tega že kar malo skeptičen (smeh). Bojim se namreč, da bomo čez deset let, ko bomo imeli več podatkov, ugotovili, da vse le ni bilo tako svetlo, kot se zdi danes.

Še z enim razmeroma »mladim« področjem se ukvarjate – nevroekonomijo. Katera dognanja so vas najbolj presenetila?

Vse je relativno novo, odpira se cela vrsta področij. Kje zagrabiti bika za roge? Eno ključnih področij so hormoni. O teh se šele zadnja tri leta pišejo pravi znanstveni članki. Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki imajo več testosterona, bolj agresivni na borzi. To pomeni, da več vlagajo v individualne vrednostne papirje, in to po lastni presoji, medtem ko manj vlagajo v sklade. Ena bolj vznemirljivih stvari, ki sem jih prebral na tem področju, je bila študija iz Švedske, kjer so ugotovili, da so ženske, ki imajo brata dvojajčnega dvojčka, bolj nagnjene k tveganjem na finančnih trgih. To, kar se dogaja v maternici, kjer fantki izločajo testosteron, sestre dvojčice pa ga vsrkavajo, ima lahko torej učinek na obnašanje odrasle osebe, čez 30 let. Neverjetno. Zanimivi so seveda tudi drugi hormoni. Tisti, ki imajo več kortizola – to je stresni hormon – imajo na primer večjo varianco donosov. To pomeni, da namenoma vlagajo bolj tvegano, kar prinaša višje izgube in višje donose. Ta dognanja bi lahko postala pomembna pri razmisleku o tem, koga dati na katero delovno mesto v finančni industriji. Je to etično ali ne? Mislim, da je treba imeti na to temo še kakšno diskusijo.

Mar ni to vprašanje, kaj je bilo prej, kura ali jajce? Kultura Wall Streeta je bila vselej zelo mačistična, polna testosterona. Kdor je želel tam uspeti, je verjetno moral imeti dovolj testosterona.

Drži, drži. Del tega je, da smo ljudje različni in da startamo iz različnih položajev. Raziskavo so najprej standardizirali po času in na posameznika. Nato so jim dali dodatne hormone in opazovali njihovo obnašanje na finančnih trgih. Je pa res, če nekoga spustiš v gore, kjer bo pod vplivom adrenalina, bo to seveda vplivalo na njegovo stanje. To je zagotovo zanka. Ekonomija je takšnih zank polna in včasih jih je težko preseči.

Na začetku pogovora ste dejali, da je svet čedalje bolj kompleksen. V kakšnem smislu, zaradi tehnološkega razvoja, novih poslovnih modelov, novih dognanj v znanosti? Mar ni testosteron gnal tudi vlagateljev iz 50. let prejšnjega stoletja?

Seveda je, ampak o tem tedaj nismo razmišljali.

Svet torej ni bolj kompleksen, ampak se zgolj bolje zavedamo njegove kompleksnosti?

Ne bi se povsem strinjal. Danes imamo v ekonomiji cele segmente, ki jih nekoč nismo imeli. To, da se znanost razvija, je nekako vgrajeno v sistem – znanstveno delo privede do novih odkritij, novih spoznanj. Toda hkrati ko izboljšujemo metode, se v družbi pojavljajo dejavniki, ki jih prej dejansko ni bilo. Pred 20 leti ni bilo družbenih medijev, ni bilo delitvene ekonomije in tako dalje. Zato pravim, da je svet vse bolj kompleksen in bo v prihodnje samo še bolj.