Ljubljanski teden mode - LJFW

In kaj omejuje slovensko modno industrijo? Izvršna producentka Ljubljanskega tedna mode Melinda Rebrek pravi, da slovenskim oblikovalcem »manjka več poslovne žilice in osnov, kako prodati kolekcije kupcem. V tujini to rešujejo z 'brand managarji', tu se redkokdo odloči za tak korak in oblikovalec je pogosto vse v enem, tako kreativec kot poslovnež. Vsi pa vemo, da to velikokrat ni kompatibilno.« Naš trg se ji sploh ne zdi nezanimiv, saj je opazila, da se zadnje čase ljudje radi pohvalijo z izdelkom katerega od naših oblikovalcev. Omenila je tudi, da je vse več tako imenovanih »concept storov«, kjer slovenski oblikovalci lahko prodajajo svoje kose. Pravi, da je tudi zavedanje o slovenski modi vse večje ter da z boljšim poslovnim načrtom gradnje in prodaje blagovnih znamk morda ne bomo več priča »begu škarij«.

Brez sreče ne gre

Da za uspeh blagovne znamke ni dovolj le kreativnost, se strinja Erik Maj Potočnik iz modnega dueta Erich Matyash, ki pravi, da se uspehi ne zgodijo čez noč ter da kljub jasni viziji in dobri zgodbi znamke brez sreče ne gre. Uspeha Potočnik ne pripisuje le dobremu poslovnemu načrtu, ampak predvsem strasti in osredotočenju na detajle. Priznava pa, da bi bilo dobro imeti menedžerja, a je »težko najti zaupanja vredno osebo, ki bi ji v celoti lahko prepustil poslovanje. Modna oblikovalka Maja Ferme, ki je svojo kreativnost postavila na ogled tudi na letošnjem LJFW, se je karierne poti lotila z izdelanim načrtom gradnje identitete blagovne znamke: »Dober poslovni načrt je zame tisti, ki ga sproti prilagajaš in spreminjaš glede na trg ter produkt, ki ga želiš prodajati. Nisem klasična podjetnica, ki bi trgu ponujala zgolj produkt, ki ga potrebuje, prav tako nisem klasična oblikovalka ali umetnica, sem skupek vsega, predvsem pa menim, da je treba najprej razumeti, kaj želiš sam, od kod izhajaš, kaj je tisto, kar ti požene kri po žilah.«

Ker se konfekcijski proizvodnji modni kreatorji izogibajo, saj, kot pravi Miro Mišljen, »ubija umetniški naboj in ustvarja uniformirano množico brez lastne identitete«. V poslu sledi ideji manj je več: »Pri nas majhne količine ohranjajo svojo umetniško vrednost ter dobro ceno na tržišču. Masovni proizvodnji se izogibam.«

Pogrešamo podporo okolja

»Trženje mode se začne na tednih mode, potem pa še prek sejmov, 'showroomov', znanih oseb, sodelovanj s trgovinami, oglaševanjem in po spletu,« opisuje Maja Ferme. Miro Mišljen k temu doda, da je pri nas oglaševanje modnih blagovnih znamk prevelik finančni zalogaj, kar je škoda, saj »lahko prodate čisto vse z dobrim marketingom, a mi smo izbrali drugačen način – to je dober in drugačen izdelek, ki je sam po sebi dobra reklama po predstavitvi na tednih mode«. Mateja Štimac iz Eber krznarstva poudari, da pravzaprav vsi v modni industriji pogrešajo medijsko podporo (kakršno imajo, na primer, športniki), ki bi pripomogla k večji prepoznavnosti tako oblikovalcev kot obrti. »Naš trg je le dvomilijonski. BDP celotne Slovenije leta 2014 je bil 37,7 milijarde, kar je manj, kot je v istem letu ustvarila, na primer, ena multinacionalka. Nujno je širjenje na druge trge, kar pa je mogoče samo s podpornim okoljem. Če pogledamo s psihološke plati, je slovenski narod nekoliko težji trg tudi z vidika, da tu nikoli nismo imeli meščanstva, ampak večinoma kmečko populacijo. Ko pa smo se urbanizirali, je prišlo obdobje socializma, v katerem luksuz in visoka moda nista bila zaželena,« pravi Maja Ferme.

Tudi zaradi mode Slovenija ni Slovaška

»Talent + vizija + investitor + trdo delo + čas + sreča« je prava formula za preboj na mednarodni trg, je prepričan Erik Maj Potočnik, Miro Mišljen pa stavi na svetovni splet in družabna omrežja, ki oblikovalce lahko povežejo z domačim in tujim trgom. »V Sloveniji nimamo tekstilne industrije. Zaplete se že pri strokovnosti modelarjev, izobrazbi šivilj in cenah pri izdelavi prvih modelov, da ne govorim o nabavi materialov, ki jih pridobivamo zgolj iz tujine. V Sloveniji nimamo prodajne mreže modnih trgovin. Za ustvarjanje pozitivnih prihodkov je nujno treba imeti vsaj deset trgovin.

Torej je širjenje mogoče le zunaj slovenskih meja, kar pa je, kot rečeno, težko, če nimaš nepovratnih sredstev, investitorjev. Teh v Sloveniji vsaj za modo oziroma tekstil ni,« je dejala Maja Ferme in dodala, da so oblikovalci tisti, ki skrbijo za promocijo Slovenije v svetu, saj jo predstavljajo brez pomoči države. »Pred leti sem na samostojni modni reviji v New Yorku predstavila slovensko modo in s tem v pozitivnem smislu tudi Slovenijo. Mnogi so Slovenijo nato celo obiskali in se prepričali o njenih lepotah. Če nič drugega, je vsaj niso več zamenjevali s Slovaško in so jo od takrat sprejemali kot sodobno inovativno državo. Prav tako sem leta 2014 predstavila Slovenijo in del kulturne dediščine slovenskega naroda z inovativno kreacijo, ki je vsebovala preplet sodobnega laser cut vzorca s tradicionalno idrijsko čipko, in sicer na svetovni razstavi Haute Couture v Parizu. Pa še bi lahko naštevala. In vse to na lastne stroške.«