Ljubljana: Liffe nikoli ne bo Sarajevo, Cannes ali Berlin

Ljubljana zaradi mednarodnega filmskega festivala Liffe že dva tedna živi res drugačno življenje. Kljub jesenski sivini, nekoliko nižjim temperaturam in kislemu vremenu so se po različnih lokacijah v prestolnici zbirale množice filmskih ljubiteljev, ki niso hranile le svojega intelekta, temveč tudi mestno in državno blagajno.

Ob tako živem vzdušju in razprodanih dvoranah se povprečen gledalec vpraša, ali bo Ljubljana kdaj tako »vzbrstela«, kot so na krilih svojih filmskih festivalov Sarajevo, Berlin, Toronto, Karlovy Vary, Rotterdam? Liffe postaja vse večji, na festivalu predvajajo več kot 100 filmov, obišče ga nekje do 50.000 gostov, med njimi tudi okoli 50 tujih veljakov iz filmske industrije. »Raste počasi, a vztrajno,« povedo iz Cankarjevega doma.

Dr. Peter Stanković: Na Dunaju je mogoče videti odlične filme višje kakovosti, festival je bolj butične narave, tako kot naš.

Direktor festivala Simon Popek pojasni, da je dogodek zelo pomemben za mesto, saj ima Ljubljana od njega tako kulturne kot ekonomske koristi. »Gledalci se srečujejo z vsebino, do katere drugače ne bi dostopali, ta oživlja in bogati filmsko ponudbo, saj gre za dela alternativne distribucije. Po drugi strani pa prihajajo v mesto tuji gosti, ki polnijo blagajne hotelov in drugih turističnih obratov, tudi gostinskih. Kultura ni le strošek, lahko prinese veliko denarja v državni proračun, le znati jo moramo tržiti,« razloži Popek.
Z njim se strinja profesor fakultete za družbene vede, dr. Peter Stanković, ki se ukvarja z mediji in filmskimi študijami. »Liffe je za Ljubljano izjemno pomemben. Mestu prinaša veliko; posredno in neposredno. Zavedati se moramo, kako tovrstni festivali vplivajo na splošno razgledanost in širino občanov. Prepričan sem, da se ta kasneje kaže tudi v ekonomskih kazalnikih.« Profesor Stanković razloži, da je dvotedenski dogodek v mestu zelo priljubljen in da dobro opravlja svojo izobrazbeno funkcijo. »Ta festival ni komercialen, kot so na primer sarajevski, torontski ali beneški, je bolj alternativen in za zahtevno občinstvo ponuja umetniške filme.«
Prav zaradi svoje alternativne narave je Liffe na neki način omejen, doda. »Filmski festival v Torontu se je hitro povzpel med svetovno velike festivale, kot je podelitev oskarjev, ampak zato, ker je izjemno komercialen, produkcija pa večinoma hollywoodska, kaj takšnega si v Sloveniji niti ne želimo, saj ustvarjalci Liffa po mojem mnenju sledijo višji kakovosti filmov. «

Reuters

Iskanje zgledov

Tako direktor Liffa kot profesor filmskih študij najdeta zgled v filmskem festivalu na Dunaju. Ta postavi vzporednico med festivaloma predvsem zaradi izbire filmov. »Na Dunaju je mogoče videti odlične filme višje kakovosti, festival je bolj butične narave, tako kot naš. Kot filmski kritik sem izjemno zadovoljen z obiskom in repertoarjem Liffa, imamo še nekaj manevrskega prostora pri obisku tujih gostov iz filmske industrije, a dvorane so razprodane, filmi so odlični, festival prinaša veliko koristi mestu na ekonomski ravni. Funkcijo opravlja dobro in to ni tako samoumevno, kot se zdi. Veliko dogodkov z bolj alternativnim značajem po nekaj letih propade.«

Simon Popek, direktor Liffa: Sanjariti o dimenzijah, kot jih imajo Cannes, Berlin ali Benetke, je zdaj preveč daljnosežna ambicija, in kot sem že omenil, to niti ni naša pot.

Simon Popek ne teži k temu, da bi Liffe postal canski, rotterdamski ali berlinski filmski festival. »Pri teh festivalih gre za popolnoma drugo naracijo, krepi pa jih tudi zgodovina, saj imajo večdesetletno tradicijo. V arabskem svetu je po drugi strani v zadnjih letih vzklilo veliko filmskih festivalov, a so tudi hitro zamrli. Bogati šejki so se odločili, da želijo zaradi ekonomskih koristi v arabski svet pripeljati hollywoodsko igralsko smetano in tako so začeli financirati festivale, kar se je žal pokazalo za tek na kratke proge. Če me vprašate, kakšna je naša vizija, najprej pomislim na filmski festival na Dunaju. Njihova identiteta je podobna naši, festival je sorazmeren z velikostjo mesta, tudi večji od našega.«

Liffa ne »držijo gor« šejki, izrazito podhranjen pa je tudi v podpori z javnimi sredstvi, pove Popek. Javnih sredstev, ki so vložena v festival, je toliko, kot jih v Sarajevu vložijo v catering, razloži. »Mesto Ljubljana ne prepoznava Liffa toliko, kolikor bi si želeli organizatorji, javna sredstva ne presegajo 15 odstotkov proračuna. Festival stane okoli 400.000 evrov, javnih sredstev dobimo okoli 65.000 evrov. Polovico celotnih sredstev zaslužimo z vstopnicami, preostali delež prispevajo sponzorji.« Obenem prizna, da to ni nič posebnega, saj je 95 odstotkov filmskih festivalov tako kot Liffe stroškovno zelo omejenih in da gre Liffu ob drugih podobnih festivalih celo dobro. »Ljubljanski festival ni državni projekt in vanj se ne vmešava politika tako kot v BiH. Sanjariti o dimenzijah, kot jih imajo Cannes, Berlin ali Benetke, je zdaj preveč daljnosežna ambicija, in kot sem že omenil, to niti ni naša pot. Ti festivali med drugim služijo in rastejo s tržnico, ki jih dela velike in močne. Kupci in prodajalci filmov iz več kot stotih držav prihajajo na te festivale, med drugim tudi iz našega filmskega centra, in tam odkupujejo filme. Preprosto so strateško drugače pozicionirani.«

Reuters

Ne gledamo proti Sarajevu

Sarajevski filmski festival je največji filmski festival v jugovzhodni Evropi in je eden največjih tovrstnih festivalov v Evropi. Njegovi začetki segajo v leto 1995, med vojno za neodvisnost. Po mnenju profesorja filmskih študij dr. Stankovića sta prav vojna in revščina močno vplivali na njegov uspeh.

65.000 evrov javnih sredstev dobi Liffe, stane pa okoli 400.000 evrov

»Dogodek se je uveljavil prav zaradi momenta revitalizacije življenja in kulture v Bosni. Filmski ustvarjalci so hitro priskočili na pomoč, bili so izjemno solidarni, želeli so podpreti mesto in žrtve. Govorilo se je o sožitju mikrolokacije in makropomoči. Potem ko je festival po spletu naključij kar naenkrat zaživel, so distributerji sami začeli prihajati na mesto dogodka. Tako se je vsako leto v Sarajevo zgrinjalo morje znanih gostov iz lokalne in svetovne filmske industrije. Festival med drugim tesno sodeluje z berlinskim, kar mu poenostavi mnogo procesov,« doda. Že na prvo izvedbo festivala je prišlo 15.000 obiskovalcev, nato pa je zrastel z neverjetno hitrostjo, danes privablja po sto tisoč ljudi z vsega sveta. Najbolj znani obiskovalci festivala so bili Robert De Niro, Angelina Jolie, Brad Pitt, John Malkovich, Morgan Freeman, Michael Fassbender, Bono Vox, Nick Cave, Mickey Rourke, Michael Moore, Gérard Depardieu, Kevin Spacey, Eric Cantona, Benicio del Toro in mnogi drugi.
Ljubljanski mednarodni filmski festival je pet let starejši, a okoliščine in vizija ga niso pripeljale do teže, ki jo ima v svetovnem merilu sarajevski. Turistične organizacije v Ljubljani, mestna občina, obiskovalci in filmarji pa ga imajo kljub vsemu za izjemno pozitivnega in prepoznavnega ter uživajo v poti, ki si jo Liffe počasi, a vztrajno utira v svet filmskih festivalov.