Liffe: Vlažnost

Film, premierno prikazan na februarskem Berlinalu, govori o ambicioznem poslovnežu Petru, čigar žena Mina skrivnostno izgine, v Petru nakopičena nervoza, negotovost in prikrita agresija pa počasi prodirajo na plano.

»To so ljudje, ki so dobri le v ustvarjanju svoje lažne podobe. Otroci staršev, ki so v 60. in 70. letih s pomočjo tako imenovanih neuvrščenih držav prišli do poslov v Afriki in Aziji. Ljudje, ki so leta 1996 kot študentje protestirali proti Slobodanu Miloševiću in si tako priskrbeli tudi politične zveze. Nihče od njih ni prišel do bogastva z lastnim delom, pridigajo o pomembnosti izobraževanja z lažnimi doktorati v roki, medtem ko se dejansko izobraženi izseljujejo iz države, in to tako množično, da nas je tiste, ki ostajamo, strah, kdo nas bo na primer sploh zdravil glede na to, da vsi zdravniki odhajajo,« razloži Nikola Ljuca. Aktualno tematiko, v kateri se poigrava z atmosfero in misterioznostjo, je prikazal v napetem trilerju, ki pa je vseeno zelo realističen. Rdeča nit je korupcija in njena prepletenost z vsakdanjim življenjem.

Kot pojasnjuje Ljuca, »korupcija kot beseda pri nas sploh ne obstaja. Ljudje ne vedo, kaj korupcija je ali ni, saj je tako prepletena z vsakdanjim življenjem, da je meja skoraj nevidna. O korupciji slišimo le od Evropske unije, med seboj ljudje o njej ne govorijo. Podjetja se kartelno dogovarjajo o cenah, ceste v državi razpadajo, naročilo za popravilo je oddano in plačano, a cest nihče ne popravi. Po drugi strani politična elita proda vse, kar se prodati da. Tudi zelo donosna podjetja. Državljani nimajo odnosa do plačevanja davkov, saj se davki ne vrnejo nazaj k njim. Zaradi tega ne zaupajo v državne institucije. Nedavno so privatizirali podjetje za javno parkiranje, in zdaj to podjetje zaračunava izredno visoke cene za parkiranje po celem mestu, celo tam, kjer so zemljišča še vedno javna.«

Liffe

Prepletanje zasebnega in javnega danes in povezovanje s preteklimi in polpreteklimi dogodki, ki niso nujno povezani z vojno v devetdesetih, je tisto, kar mladega režiserja najbolj zanima. »To ne pomeni, da me vojna ne zanima ali da je nimam za pomembno, moj najljubši film je Krogi režiserja Srđana Golubovića, a vseeno, ni vse posledica vojne, vzroki za današnje stanje so včasih zakopani še dlje v zgodovini. Bolj me zanimajo frustracije posameznika in kdaj te postanejo tema javne politike.«

V naslednjem filmu, psihološki drami, se bo tako ukvarjal s porajajočo se množico trenerjev za fitnes. »Včasih se je hedonizem izražal skozi popivanje in jemanje droge, zdaj se hedonizem spreminja v nevrotično sublimacijo: ko družbeno nesprejemljive težnje spreminjamo v družbeno sprejemljive, torej v šport, ki pa znova gre v neke skrajnosti in uničuje ljudi na drug način.«