Kurikulumi za 21. stoletje niso več primerni

Chicago sta v resnici dve mesti. Eno sestavljajo posamezniki z dobro plačanimi službami, ki si lahko privoščijo zasebne šole in zasebne zdravnike ter visok standard življenja. Mesečna najemnina za dvosobno stanovanje s 85 kvadratnimi metri znaša nekaj manj kot 2000 dolarjev brez stroškov. Petnajst minut trajajoč obisk pri zdravniku stane 168 dolarjev.

Potem je tukaj drugi del mesta, kjer živijo ekonomsko ogroženi posamezniki, ki se vsak dan srečujejo s kriminalom in nasiljem. Policija je leta 2016 obravnavala 903 nasilna kriminalna dejanja na 100.000 prebivalcev. Petdeset tisoč mladih na generacijo ne dokonča srednje šole in večina od njih za družbo postane izgubljena. Vzrok za katastrofalno stanje med chicaško mladino se pripisuje vedno manjšemu proračunu za financiranje javnih šol, Scott Nasatir, nekdanji profesor zgodovine, zdaj pa izvršni direktor Mreže za poučevanje podjetništva iz Chicaga, pa ga vidi tudi v šolskih kurikulumih, ki so za poučevanje od sveta odtujene mladine popolnoma neprimerni.

V 25 chicaških srednjih šol so že vpeljali njihov predmet podjetništva, ki ga mladina obiskuje vse leto vsak dan po eno šolsko uro. Mlade, ki obiskujejo ta predmet, spremljajo do konca izobraževanja in zgolj majhen odstotek teh še izpade iz javnega življenja – ali se vpišejo na fakulteto, se zaposlijo ali pa se začnejo samostojno ukvarjati z določenimi dejavnostmi. Kljub temu je odstotek pomoči nizek, »v zadnjem času, se mi zdi, se položaj le še poslabšuje, saj dejavnosti, ki jih zagotavljamo različne organizacije, nihče ne koordinira«, pravi sogovornik.

V ZDA podjetnike cenijo in so tudi nekakšni idoli, tukaj pa je, kot razumem iz obiskov v vaši regiji, ravno nasprotno.

Nasatir je bil prejšnji teden na obisku v Sloveniji, kamor ga je pripeljal zavod Ypsilon. Med drugim se je srečal z državnim sekretarjem Tadejem Slapnikom v kabinetu predsednika vlade, kjer je bil tudi predstavnik ministrstva za izobraževanje, že večkrat pa je bil na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Vzrok za veliko brezposelnost mladih v tej regiji, ki znaša od 20 do 40 odstotkov, je podoben kot v njegovem mestu, pravi. »Mladi se počutijo odtujene, nekoristne in nezmožne, da bi dali svoj prispevek svetu. Večina jih razmišlja precej podobno.« Problem je tudi, da je prevladujoči cilj mladih z Balkana selitev v Nemčijo, na Norveško in v druge zahodne države. Cilj države pa bi moral biti, da mladi ostanejo tam in delajo v korist lastne okolice in države ter jo pomagajo razviti.

Razdeljen pa ni le Chicago, vse bolj se na dve polovici deli ves svet, na kar v intervjuju za Svet kapitala opozarja tudi Melanie Larsen, svetovalka pri korporaciji Boston Counsulting Group v Jugovzhodni Evropi. S tem izgublja celotna družba, saj je v tej mladini veliko talentov, le da jih nihče ne razvije in ne izkoristi. »Še posebej tam, kjer se mladi počutijo izgubljene, bi se morali izobraževanja lotiti drugače, da bi jim vzbudili upanje in motivacijo za obiskovanje šole in življenje nasploh,« razlaga Nasatir.

Prepričan je, da je izobraževalni sistem čisto napačen in ne spodbuja mladih umov. S svojim programom za srednje šole želijo povečati motiviranost mladih z neperspektivnih območij in jih prepričati, da se je vredno potruditi. Osredotoča se tudi na učitelje, da znajo primerno podajati snov, povezano s podjetništvom, mlade pa uči veščin, ki so pomembne ne le, če se nekdo loti svojega posla, ampak na splošno za nastop v življenju. Glavni cilj je sprememba v razmišljanju; da se znajo zavedati tveganj, jih pravilno oceniti in obvladovati. Da to dosežejo, morajo razmišljati o svoji okolici in tam videti priložnosti za izboljšavo. Srednješolce pošljejo ven iz učilnic, da poiščejo rešitve za določene situacije in jih razdelajo v realnih poslovnih načrtih. »S tem jim poskušamo vzbuditi sanje, da se marsikaj lahko spremeni, in jih, kar je še pomembneje, opremimo z veščinami, ki so potrebne za drugačen pogled na svet, kot ga imajo.« A če želimo biti pri tem uspešni, je treba začeti delati že z mladimi pri trinajstih letih in aktivno vsaj eno leto. Ko enkrat odidejo iz izobraževalnega sistema, so praviloma izgubljeni. Desetdnevne delavnice tako ne morejo biti učinkovite pri zmanjševanju brezposelnosti med mladimi, je prepričan sogovornik.

Poleg učenja identifikacije problema, kako iskati rešitve in jih preizkušati, jih učijo tudi osnov financ, ki pridejo prav tudi v vsakodnevnem življenju, različnih politik cen in donosov. Seznanijo se z marketingom, kako raziščeš trg, promoviraš sebe in svoj posel. Vse znanje se podaja med izvajanjem aktivnosti, torej ne gre za predavanja, na katerih bi učitelj razlagal, učenci pa bi si zapisovali, ampak za učenje z eksperimentiranjem, saj je »to edini način, da se spremeni način razmišljanja in učenci vidijo pri sebi, česa so zmožni, ter tako lahko generirajo uspešne ideje.«

Del programa je tudi druženje z mladimi uspešnimi profesionalci, ki z njimi delijo svoje zgodbe z večkrat enako brezupnimi začetki. Toda, kako sploh mladega iz revnega okolja prepričati, da si upa sanjati o čem velikem, ko pa ve, da verjetno nikoli ne bo imel dovolj za osnovni kapital? »Ravno zato jih seznanimo z uspešnimi posamezniki, ki imajo podobno ozadje, torej prihajajo iz revnega okolja, a jim je uspelo dokončati faks, ustvariti kariero ali razviti lasten posel. V Chicagu so mladi, ki od pouka večkrat neupravičeno izostanejo, navdušeni, ko vidijo, da bodo imeli delavnico z uspešnim podjetnikom, in takrat praviloma vsi pridejo. Seveda je pri nas to veliko lažje, saj podjetništvo ni stigmatizirano, kot je pri vas; v ZDA podjetnike cenijo in so tudi nekakšni idoli, tukaj pa je, kot razumem iz obiskov v vaši regiji, ravno nasprotno.«

Tako bomo morali po njegovem mnenju spoznati, da podjetništvo ni negativno, ampak nekaj, kar ti pomaga prevzeti nadzor nad lastnim življenjem in kakovostjo življenja v družbi. Če uvajamo programe podjetništva, to ne pomeni, da ukinjamo druge programe ali da od vseh zahtevamo, da postanejo podjetniki. Pomeni, da mladi v šoli, kjer imamo dostop do njih, usvojijo veščine, potrebne za življenje v 21. stoletju; da torej znajo zaznavati probleme in iskati rešitve zanje, ne pa zgolj čakati, da jim nekdo pove, kaj je težava in kako naj jo rešijo.