Koliko snobizma je v vsakem od nas

Snobizem, ki naj bi po mnenju članov politične in gospodarske družbe znova začel prežemati našo družbo, si je lažje predstavljati kot ga natančno opisati. Snoba torej lažje prepoznamo, kot opišemo.
Slovar slovenskega knjižnega jezika snoba opiše: »kdor si prizadeva s posnemanjem vedênja, ravnanja, oblačenja ljudi iz višjih družbenih, družabnih krogov in stiki z njimi vzbujati pozornost: biti snob; družiti se s snobi // kdor si prizadeva s poznavanjem modnih umetniških del, kulturnih dogodkov vzbujati pozornost: predstava za snobe / kulturni, literarni snob«.
Je snob torej tisti, ki s pretvarjanjem, da mu je nekaj všeč, poskuša postati ali biti prepoznan kot pripadnik določene skupine? Torej bi snobe lahko opisali tudi kot ljudi, ki so vzvišeni, celo lažni ali prevarantski? Ali gre zgolj za ljudi, nedorasle svojemu položaju, ki si tega ne priznajo?

Znanka mi je pred kratkim potarnala, da se osebje in stranke nekaterih ljubljanskih restavracij zadnje čase obnašajo, kot bi bili iz New Yorka, s čimer je mislila tako na njihovo vzvišeno vedenje kot na cene, ki jih za pijačo in jedačo zaračunavajo in plačujejo. Si snobovstvo torej v Sloveniji sploh lahko privoščimo?

»Vi, ki prezirate svoje sosede, ste snobi, vi, ki pozabljate na svoje prijatelje, zato da se družite s tistimi z višje ravni, ste snobi, vi, ki vas je sram svoje revščine in zardite zaradi svojega položaja, ste snobi, tako kot ste snobi vsi vi, ki se hvalite s svojim pedigrejem ali ste ponosni na svoje premoženje,« je zapisano v The book of Snobs 1848. S tem citatom začne irski avtor Aodh de Blá​cam esej Kratka zgodovina snobizma, objavljen v The Irish Monthly leta 1940, ki je eden redkih strokovnih zapisov o snobovstvu.

Snob je sprva le čevljar

Besedi snob in snobizem se pojavita v 18. stoletju in sprva označujeta čevljarja ali njegovega vajenca, morda zato, ker se snob imenuje tudi orodje za izdelavo čevljev. Pred tem, vsaj v angleški literaturi, kot navaja avtor, snobovskih likov, tudi brez takšnega poimenovanja, ni zaslediti. Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo, ki je v eni izmed svojih kolumn za Svet kapitala pred časom opozoril na pojavnost in pomembnost snobizma v družbi, meni, da vzrok za eno prvih poimenovanj morda tiči v latinskem izvoru besede sine nobilitat, ki pomeni neplemenito osebo. To morda pojasni tudi prvo uporabo besede snob za čevljarje v 18. stoletju, saj je namreč ravno tisti čas, kot izhaja iz nekaterih zgodovinskih zapisov, čevljarstvo prvič postalo komercializirana dejavnost, čevljarji pa finančno uspešni.

Termin snob so študentje z univerze v Cambridgeu pozneje, konec 18. stoletja, uporabili za sklicevanje na meščane ali lokalne trgovce oziroma vse, ki niso bili vpisani na univerzo, nato pa širše za ljudi »navadnih ali nižjih razredov«, v 19. stoletju pa za vse brez »pravega porekla«, tako poštene delavce, ki so vedeli, kje je njihovo mesto, kot za tiste, ki so posnemali vedenje višjih družbenih slojev – ta pomen je bolj ali manj nasproten današnjemu.

»S tem, ko govorimo v tem kontekstu o neplemenitih osebah, mislimo na osebo, ki dosega neko materialno raven, na drugih področjih življenja pa ji plemenitosti manjka,« razmišlja Boštjan J. Turk.

»Zanimivo je tudi, da snobovstva ni zaslediti v kontinentalni književnosti pred 19. stoletjem,« ugotavlja de Blácam. Verjetno zato, ker v kataloški družbi, ki je bila strogo anarhično urejena, v mišljenju in vedenju ni bilo prostora za kaj takšnega.
Nato snobovski liki začnejo rasti kot gobe po dežju. Verjetno se vsakdo spomni kakšnega književnega in kasneje filmskega dela iz 20. stoletja, ki je vključevalo kaj tako ali drugače snobovskega. Liki, ki bi jim brez razmisleka nadeli oznako snoba, še danes posebej koristijo piscem komedij.

V tem času snobizem dobi pomen, ki ga ima še danes. »S snobom danes opisujemo osebe, ki pretirano občudujejo socialno superiorne ljudi. Kot snobe sem si vedno predstavljal ljudi, ki so morda na materialnem področju dosegli visoko raven, a so na vseh drugih področjih slabo razviti, ozki v razmišljanju, tako v intelektualnem, kulturnem, duhovnem kot altruističnem, ter posledično podcenjujejo druge, ki na materialnem področju ne dosegajo njihove ravni,« meni Boštjan J. Turk.
Kaj pa univerzitetni, kulinarični, vinski, literaturni in glasbeni snobi ter digitalni in nutricistični? Definicija snobizma tukaj postane nekoliko izmuzljiva. Bi morda v določenih primerih lahko snobizem imeli za tisto, kar je kot socialni status izpostavljeno, a marsikomu žal tudi nedosegljivo?


Snobov ne gre zamenjevati za uspešneže

Ne pozabimo, SSKJ posebej navaja kulturnega in literarnega snoba. To nas napeljuje k razmišljanju, da lahko tisto, na kar merimo s snobizmom, opišemo drugače, na primer z nadutostjo, zaverovanostjo vase, preveliko samozavestjo ali egom, prevzetnostjo … »Včasih se ti prekrivajo s snobi, ni pa nujno,« opozarja sogovornik in dodaja: »Snobov nikakor ne smemo enačiti s tistimi, ki so uspešni v življenju. Lahko pa morda rečemo, da so to ljudje, ki so zgolj na enem, ozkem področju nadpovprečni, na drugih pa so podpovprečno razviti.« Uspešni ljudje se po mnenju Turka ne izkazujejo le z dobrim materialnim ali intelektualnim položajem, ampak tudi z drugimi vrednotami, predvsem srčno kulturo.

Če je včasih veljal za snoba direktor velike banke, je danes s prihodom interneta snob izvršni direktor tehnološkega startupa. Nekdanji izvršni direktor Googla in kasneje Alphabeta Eric Schmidt govori o razmahu digitalnih snobov, kot posledice tega, da bo v njegovem videnju prihodnosti napredna tehnologija dostopna le ozkemu krogu ljudi. Dominic Basulto, ameriški bloger, nekdanji urednik Fortune's Business Innovation Insiderja, pravi, da so z digitalno preobrazbo družbe že v prvem desetletju novega tisočletja izobrazba, socialni položaj in materialni status izgubili pomen dejavnika snobizma. Lahko zaradi tega snobizem pomeni tisto, kar v družbi na novo pridobi veljavo?

V zadnjih dvajsetih letih so se množicam odprla vrata do nekoč zelo nedostopnih znanj in doživetij, ki so bila rezervirana predvsem za elite. K temu sta močno pripomogla svetovni splet in dejstvo, da so elite za ohranjanje svoje veljave potrebovale množico spletnih sledilcev, zaradi česar si ekskluzivnosti v svojih doživetjih ne morejo več privoščiti, razmišlja Basulto. Recimo na predavanja stanfordske univerze o umetni inteligenci se je na spletu prijavilo več kot 150.000 ljudi, še pred desetimi leti je bilo za nepripadnike svetovne elite nepredstavljivo, da bi bili lahko slušatelji česa takšnega. Tudi danes znameniti nastopi na konferencah Ted so bili včasih zelo elitni, govorci in slušatelji so bili skrbno izbrani, ko so se licence za predavanja začele prodajati po vsem svetu, pa so ti dogodki postali dostopni povsod in vsakomur.

Toda, ali lahko res tako enostavno snobovstvo preprosto pripišemo celotni skupini ljudi, ki se, recimo, posvečeno zanima za tehnologijo blockchain, umetno inteligenco, klasično glasbo ali vina? Kaj pa, če danes vsi mi, v času hitrega znanja in instantnih informacij, oznako snob prehitro prepišemo vsakemu, ki nekaj res do potankosti dobro pozna?

Povprečneži so zmagovalci našega časa

»S spletom lahko vsakdo postane kdorkoli. To je povezano tudi z nizkimi kriteriji družbe. Če bi bili Slovenci malo bolj zahtevni kot narod, se to ne bi dogajalo v tako veliki meri. Ljudje, ki izstopajo, bi bili tako tisti, ki imajo v resnici neko vrednost, tako pa, kot pravite, vsak, ki se spomni neko neumnost, dobi 100.000 privržencev,« se strinja Turk.
To je po eni strani tudi razumljivo. Izjemni ljudje so redki in so na Gaussovi krivulji na njenem repu. »Takšne ljudi redkokdo razume in dojame. Zato povprečneži, ki se predstavljajo kot nadpovprečneži, lažje dosežejo množice in jih naredijo za svoje sledilce. Povprečne ideje, zavite v celofan, najlažje prepričajo široko množico. Tisti, ki ima nekaj več, ima danes manjšo ciljno publiko. Včasih, ko je bilo treba za priznanje družbe iti skozi več sit, je bilo izjemnim ljudem lažje, saj so jih presojali tudi izjemni ljudje.«

Tako se spet vrnemo k nizkim kriterijem družbe in dejstvu, pravi Turk, da danes res lahko vsakdo govori, kar hoče, ljudi z pozitivno avtoriteto, ki bi povedali, kaj je inteligentno in kaj ne, ter nas razsvetljevali, pa vsaj v slovenski družbi skorajda ni več.
Tudi po njegovem mnenju je izobrazba v zadnjih petih desetletjih, ko je postala širše dostopna, skoraj že izgubila status snobizma v družbi. Toda ali ga zdaj, po letih uspešnežev, ki so končali morda le prvi letnik faksa, znova pridobiva? Bo za družbeni status spet postala pomembna izobrazba? Od kod sploh človeška potreba po priznanju, statusu? Zakaj za družbeno priznanje ni pomembno, kako dosežeš izobrazbo, položaj ali zaslužiš denar? Ali to morda pove več o družbi kot o posameznikih, ki jih imamo za snobe?


»V družbah brez vrednot in v tistih, v katerih vrednote narekuje materializem, bodo lahko na položaj prišli tudi ljudje z neetično preteklostjo. To izkazuje vrednote ljudi, ki jih volijo in odobravajo. Ljudje, ki nimajo trdne moralne hrbtenice, so zmedeni in jih lahko vsakdo prepriča o čemer koli, cenijo ljudi, ne da bi vedeli, zakaj,« razmišlja Turk.
To je po mnenju sogovornika spet posledica umanjkanja prave elite, intelektualne in altruistične. »Imamo zelo malo ljudi, ki bi postavljali trdne trende obnašanja. Naša intelektualna elita je izšla iz kmečkega okolja in je še dokaj nezrela v nasprotju s francosko buržoazijo, denimo, kjer so se intelektualne elite vzpostavljale skozi stoletja in imajo danes neko besedo v družbi. Pri nas tega skoraj ni. Imamo nekaj posameznikov, ki opozarjajo na določene zadeve, ni pa močne grupacije, lobija, ki bi postavljal pozitivna merila.«

Ti v družbi, kjer vladajo materialne, neetične, nekulturne vrednote, ne najdejo več svojega mesta. Ali posameznikom, ki imajo kompetence, da bi bili lahko vodje v literaturi, glasbi, znanosti, politiki, gospodarstvu, v Sloveniji prehitro pripišemo oznako snob in s tem onemogočamo svojo elito? »Ljudje, ki imajo kvalitete, naletijo na odpor, na zavistne ljudi in ljudi, ki ne razumejo kvalitete ljudi, ki dosegajo rezultate in uspehe. Slavoj Žižek je primer izjemno uspešnega Slovenca, ki ga doma označujemo z bleferjem, ne da bi ga preučili. Kot narod bistveno premalo cenimo izstopajoče, izjemne ljudi. To nas tišči v povprečnost, kar je s socialnega vidika morda koristno, a nas strašno zavira pri razvoju družbe. Vsaka napredna družba se zgleduje po ljudeh, ki štrlijo iz povprečja, se poskuša od njih učiti, stopati po njihovih korakih in tudi zaradi njih izboljšati sebe,« meni Turk. Jim naša prepogosto pripiše oznako snob?