Ko zaradi dolgotrajnega stresa zmanjka elektrike

Špela je predavateljica na fakulteti, članica uprave enega od slovenskih državnih podjetij, profesionalna rekreativna športnica, mama dveh šoloobveznih otrok, ki skrbi tudi za svoje ostarele in bolne starše ter zagotavlja finančno oporo njim in svoji družini, saj je njen mož samostojni umetniški ustvarjalec. No, to je bila, preden ji je telo odpovedalo in izgorelo. Zdaj je že sedem mesecev na bolniški, njen mentalni in fizični maksimum se je skrčil za večdesetkrat, kar pomeni, da vsak dan izbira med obiskom trgovine in banke. »To je zelo hudo sprejeti, želiš si okrevati, pa ne moreš, zdravnik ti reče, da si depresiven in len, a ti veš, da nisi. Vse, kar si zdaj želim, je, da bi bila lahko taka mama, kot sta jo otroka nekoč poznala, in bi lahko hodila v službo.«

Več kot polovica bolniških je zaradi stresa

Podatki o stresu so grozljivi. Slovenska raziskava Cindi 2012 (novi podatki bodo predvidoma na voljo čez približno mesec dni, o njih bomo poročali v časopisu Delo in na naših spletnih portalih, raziskovalci pa pričakujejo, da se bo slika še poslabšala) navaja, da med odraslimi približno četrtina vprašanih stres doživlja vsak dan, pogosteje ženske, bolj izobraženi in tisti v starostni skupini od 25 do 39 let. Dobrih 87 odstotkov vprašanih meni, da stres največ prispeva k slabemu zdravju in visoki umrljivosti odraslih prebivalcev. Kot vzroke za stres vprašani največkrat navajajo obremenitve na delovnem mestu, slabe gmotne razmere, probleme v družini ter slabe odnose s sodelavci, hrupno okolje in osamljenost.

Dobrih 87 odstotkov vprašanih meni, da stres največ prispeva k slabemu zdravju in visoki umrljivosti odraslih prebivalcev.

Po podatkih raziskave Eurostat je v Evropski uniji doživljanje stresa na delovnem mestu najpogostejša težava, povezana z delovnim mestom, ki prizadene 27 odstotkov vseh delavcev. V Sloveniji je stres tretji najpogostejši vzrok za bolniško odsotnost z dela, Slovenija po absentizmu med evropskimi državami prednjači, vsak dan je na bolniški v povprečju 4,5 delovno aktivnega prebivalca, od 50 do 60 odstotkov izostankov pa je mogoče pripisati stresu in drugim psihosocialnim obremenitvam. To bi vsekakor moral biti alarm za državo in predvsem za delodajalce, da poskrbijo za boljše delovne razmere in manj stresa na delovnem mestu. To se jim ne nazadnje povrne v višji produktivnosti in manjših stroških. Dr. Klemen Podjed, ki se ukvarja s promocijo zdravja na delovnem mestu in vplivom tega na produktivnost, je prepričan, da je vlaganje v zdravje zaposlenih naložba in ne strošek, a se tega zaveda žal še premalo slovenskih podjetij. 

Za 1,2 milijarde evrov stroškov zaradi stresa

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu je izračunala, da so zdravstveni ukrepi visoko ekonomični. Tako naj bi delodajalec za vložen evro v treh do petih letih dobil povrnjenih od 2,5 do 4,8 evra, revizijska hiša PricewaterhouseCoopers, ki je sistematično pregledala 55 študij o donosnosti, je ugotovila, da se na vložen evro v promocijo zdravja vrne med 2,30 in 10,10 evra, raziskava Eurofonda pa je, recimo, pokazala, da se vložki v zdravje zaposlenih pokažejo v njihovi dvajset odstotkov višji produktivnosti. Fundacija Mind ocenjuje, da naj bi vsakih 1000 evrov, porabljenih za pomoč ljudem, da so pri delu bolj zdravi in motivirani, prineslo dodatnih 3000 evrov zaradi večje produktivnosti, že v kratkem času pa se z naložbami v zdravje zmanjšajo stroški zaradi izplačil bolniških odsotnosti in nadomeščanja ter stroški zaradi težav, ki jih povzroča prezentizem. Podatki kažejo, da delodajalca v povprečni slovenski organizaciji s 100 zaposlenimi stroški bolniških odsotnosti stanejo skoraj 40.000 evrov na leto, navaja Podjed, ki ima na spletni strani produktivnost.si objavljen tudi kalkulator Kaldoz, kjer si delodajalci lahko izračunajo potencialne stroške in prihranke, povezane z naložbami v zdravje. »V povprečju lahko delodajalec s 75 evri naložbe na zaposlenega na leto ustvari neto prihranke v višini 120 evrov na zaposlenega, kar na ravni organizacije znaša 12.000 evrov.«

V Sloveniji stroški zaradi stresa znašajo 
1,2 milijarde evrov, kar je 13.000 evrov na delovno aktivnega prebivalca na leto.

Doc. dr. Helena Jeriček Klanšček z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja NIJZ pravi, da različni podatki in raziskave navajajo, da stroški, ki nastajajo kot posledica stresa, na ravni EU znašajo med tremi in štirimi odstotki bruto družbenega proizvoda ter predstavljajo 19 odstotkov vseh stroškov odsotnosti z dela in 40 odstotkov stroškov zaradi menjave zaposlenih, s stresom je povezanih 60 odstotkov stroškov nesreč pri delu in 30 odstotkov stroškov, ki nastanejo zaradi nesposobnosti za delo. Ocenjuje se tudi, da je kar od 75 do 90 odstotkov obiskov zdravnikov povezanih s stresom. Glede na podatke raziskave mariborske univerze so, recimo, leta 2009 v Sloveniji stroški zaradf stresa znašali 1,2 milijarde evrov, kar je 13.000 evrov na delovno aktivnega prebivalca na leto, navaja dr. Helena Jeriček Klanšček. 

Ali je vsak stres slab

Da se lahko s težavami, ki jih prinaša stres, pravilno spopademo, je treba vedeti, kaj stres je in kako deluje na človekovo telo in psiho. »Ko smo v stresu, se v nas sproži reakcija. Sproščajo se stresni hormoni, ki naš organizem pripravijo na akcijo in izboljšajo našo sposobnost, da se takoj spoprimemo s situacijo. Da bi bil stres za nas spodbuda, nekaj pozitivnega, moramo situacije, ki so ga povzročile, razumeti in zaznati kot pozitivne. Torej kot takšne, ki nas ne ogrožajo. Če smo tega sposobni, so posledica lahko visoka motiviranost, pozitivna vznemirjenost, družabnost, občutek zadovoljstva in sreče, umirjenost in samozavest, odločnost … Če ne bi bili pod stresom, se na primer ob nevarnosti, ko bi se nam približeval avto, ne bi umaknili. O negativnem stresu pa govorimo, ko situacije doživljamo kot ogrožajoče in trajajo dlje časa oziroma se ponavljajo. Problem danes je, da kot ogrožajoče prepoznavamo tudi tiste situacije, ki niso smrtno nevarne, recimo strah pred prihodnostjo, izgubo službe,« razlaga dr. Jeriček Klanščkova.

Fundacija MIND ocenjuje, da naj bi vsakih 1000 evrov, porabljenih za pomoč ljudem, da so pri delu bolj zdravi in motivirani, prineslo dodatnih 3000 evrov zaradi večje produktivnosti.

Stres tako ne izbira poklica, starosti, izobrazbe in spola. So pa, kot navaja omenjena zdravnica, nekateri poklici in okoliščine, ki nas lahko delajo bolj dovzetne za stres in izgorelost. Običajno so to zahtevna dela z ljudmi, časovni pritiski in (pre)hiter tempo dela z neodložljivimi termini, slaba organizacija dela, pomanjkanje informacij in slabo delegiranje nalog, pomanjkanje vpliva na organizacijo svojega dela, enolično, nočno in izolirano delo, kjer ni sodelovanja med sodelavci in nadrejenimi. 

Stresna reakcija se sproži nezavedno, zato je treba biti pozoren na znake: pospešeno bitje srca, hitro dihanje, povišan krvni tlak, napete mišice, mrzle dlani in stopala, povečana budnost, vznemirjen želodec, občutek strahu ali ogroženosti. Drugi znaki, da smo pod stresom, so še nespečnost, občutek nemoči, tesnobe, žalosti, negativne misli, razbijanje srca, razdražljivost in umikanje, kar pa običajno pomeni, da smo pod stresom že dlje časa. Je pa, kot navaja dr. Jeriček Klanščkova, meja pri vsakem posamezniku drugačna in vsak lahko le zase ve, do kod zmore. 

Ko izgorimo, dobimo antidepresive in uspavala 

Ko stres traja predolgo in je visoko intenziven, bistveno zmanjša kakovost življenja in lahko vodi k izgorelosti, depresiji in pojavu anksioznih motenj. Špela, katere zgodbo smo začeli na začetku, doživlja najhujšo stopnjo izgorelosti, adrenalni zlom, ki se je začel z motnjami spanja, slabo koncentracijo, razdraženostjo in »meglo v glavi«. »Občutek je tak, kot da si na zelo hitrem vlaku, ki vozi avtomatsko, a imaš veš čas občutek, da se bo iztiril. Upala sem le, da ostanem živa, ko se to zgodi,« stanje pred točko, po kateri po besedah strokovnjakov vrnitev v prvotno stanje traja od dveh do štirih let, opisuje sogovornica. »Simptomi so trajali mesec in pol, potem sem na teku poslovnih trojk kolapsirala, čeprav sem bila vrhunsko pripravljena in sem še nekaj dni prej z lahkoto pretekla polmaraton. Začelo me je špikati pri srcu in kolega sta mislila, da se norčujem, saj je tek nizke zahtevnosti, jaz pa sem doživela infarkt in končala na kardiologiji. Po koncu preiskav mi je kardiologinja dejala, da gre za izgorelost, kar se mi je takrat zdelo nesmiselno.

Seveda imam zahtevno življenje, a tako hudo spet ni, sem si mislila. Mesec in pol sem bila doma, nato sem se vrnila na delovno mesto in se znova zlomila, tako da sem skoraj pristala na invalidskem vozičku.« V tem času je na delavnicah in v skupinah za samopomoč spoznala veliko ljudi, ki doživljajo izgorelost. »Nekaterim odvzame sposobnost govora, nekateri postanejo hromi po eni strani telesa,« opisuje sogovornica in dodaja: »Ne zavedamo se, kako hude posledice prinaša hiter tempo življenja tistim, ki smo nagnjeni k izgorevanju. Slovensko zdravstvo žal nima ne znanja in ne razumevanja, kaj je adrenalni zlom, in se z izgorelostjo ukvarja kot z depresijo. Edini način zdravljenja v Sloveniji je z uspavali in antidepresivi.«

Da za izgorelost ni posebnih zdravil, potrdi tudi dr. Helena Jeriček Klanšček. Kljub temu, navaja, pa izgorelost, ki je uradna diagnoza, ni uvrščena pod duševne motnje, kot bi morda kdo pričakoval, ampak med težave, ki so povezane z upravljanjem življenja. »Problem je v tem, da je sindrom izgorevanja v klinični sliki lahko zelo podoben depresiji, za izgorelost pa žal nimamo drugih zdravil, zato se predpisujejo uspavala in antidepresivi, lahko pa tudi posvet pri kliničnem psihologu. V zdravstvenih domovih so na voljo tudi brezplačne delavnice o tehnikah sproščanja,« pove in doda, da se bolezen za zdaj bolj slabo prepoznava. Izgorelost se je prvotno povezovala z delovnim mestom, ki je povezano z delom z ljudmi, danes pa vemo, da lahko izgorimo tudi zaradi kombinacije stresa na delovnem mestu in doma. K izgorelosti so tudi bolj nagnjeni perfekcionisti, tisti, ki želijo vsem ustreči in ki delajo vse hitro.

Špela si je našla pomoč v tujini, kjer jo zdravijo večdisciplinarno in holistično, a tudi tam ji nihče ne zna povedati, koliko časa, če sploh, bo trajalo, da se bodo njene mentalne in fizične sposobnosti toliko okrepile, da bodo enake, kot so bile pred zlomom. Na srečo si zdravljenje, ki jo stane približno 1300 evrov na mesec, lahko privošči, a sprašuje se, kako lahko okreva nekdo, ki se zlomi za blagajniškim pultom.