Kdo prvi ponudi roko?

Še ne dolgo nazaj sta bila del poslovne podobe ženski kostim in moška obleka, ki pa sta danes rezervirana samo za banke, zavarovalnice, odvetniške pisarne in politike, torej ljudi, ki morajo izražati zaupanje in profesionalnost ter ustvarjati podobo anonimnosti, ki ne govori o njihovih osebnih lastnostih, pravi Lea Pisani, svetovalka za kulturo oblačenja.

Primerno oblačilo je sestavni del poslovnega komuniciranja, ki ga ljudje, tako kot vsako vrsto komunikacije, uporabijo, ker želijo nekaj doseči. Z neprimernim komuniciranjem tako lahko pozornost popolnoma odvrnemo ali pa jo pritegnemo na povsem drugi ravni, kot si želimo. Strokovnjakinja s področja kulture vedenja, poslovnega in diplomatskega protokola Bojana Košnik dodaja, da si z upoštevanjem bontona in pravil vedenja predvsem izboljšamo medsebojne odnose, kar nam pomaga prebroditi morda včasih težavne trenutke v poslovnem svetu ali na delovnem mestu.

»Z upoštevanjem bontona recimo laže preživimo delovni dan z nekom, ki nam ni simpatičen,« pravi Košnikova. Bonton velja od jutra do večera v vseh razmerah. Etikete, torej umetno izmišljena pravila posameznega okolja, pa uporabljamo v kraljevskih, diplomatskih, vojaških, institucionalnih, poslovnih in drugih krogih.

Pexels

Dama je v prednosti, a le v osebnem odnosu

»Bonton je živa stvar in se s prostorom in časom spreminja, zato se je tudi pri tem, kot na drugih področjih, treba ves čas izobraževati. Še nedolgo nazaj se denimo ni javno govorilo o istospolnih partnerjih, danes pa so ti že vključeni v pravila kulture vedenja,« razloži Košnikova. Prav tako je včasih na primer veljalo, da moški prvi vstopi v dvigalo, ker so bila dvigala lahko nevarna in je tako z vstopom preveril, ali pravilno deluje, danes pa kavalirska vloga narekuje, da vanj prva vstopi ženska, saj se je tehnologija spremenila. Moški se mora danes, če prostor dopušča, nasloniti na fotocelico vrat ali na senzor pristavi roko, da ženske vrata ne udarijo. V odnosih med spoloma vedno velja, da je ženska v prednosti. »Pozabite tukaj na enakopravnost, to nas v komunikaciji samo mede. Dama je v prednosti, ona odloča, ali bo dala roko moškemu, ona predlaga vikanje ali tikanje, moški jo mora prvi pozdraviti in on bo predstavljen dami,« našteva Košnikova.

Ljudje v poslovnem svetu morajo poznati in upoštevati poslovni bonton. Najprej pravila verbalnega komuniciranja: »prosim, hvala, izvolite …«, in to, da sogovornikom ne segamo v besedo, če pa kdo to stori nam, mu pustimo, da pove svoje, in potem nadaljujemo svojo misel. To seveda velja tudi v zasebnem in delovnem okolju, ne le v odnosu do poslovnih partnerjev ali strank.

Prav v pisarni je eden glavnih elementov bontona, ki ga danes v medsebojni tekmi marsikje ne upoštevajo – prijaznost. Ljubeznivost in pripravljenost pomagati sodelavcem sta med prvimi lastnostmi, ki jih mora človek usvojiti, če hoče biti uspešen. »Če smo nezadovoljni z medsebojnimi odnosi, spremenimo lastno vedenje v bolj prijazno, čeprav ni nujno, da nas bo to vodilo v boljše odnose, bomo pa pomirjeni sami s sabo, da nismo ničesar narobe storili,« piše na enem od listov, ki sem jih prejela v srednji šoli pri pouku podjetništva in govori o poslovnem vedenju.

Težave imamo včasih tudi pri pravilih pozdravljanja in odzdravljanja. Velikokrat se nam dogaja, da nekoga pozdravimo in ne dobimo nobenega odgovora. Pravilo bontona navaja, da v takem primeru lahko pozdravimo še dvakrat, da se prepričamo, da človek nasproti res sliši. Običajno gre, predvsem pri vodstvenih strukturah, za občutek večvrednosti in previsok ego, ki pa v poslovnih odnosih zelo škodi.

Pexels

Prvi pozdravi podrejeni

Pravila pozdravljanja so na splošno takšna, da ob jasnem pozdravljanju sogovornika gledamo v oči, podrejeni prvi pozdravi nadrejenega, mlajši pozdravi starejšega, moški žensko, prvi tisti, ki na novo vstopi v prostor, ali tisti, ki zadnji prisede. Pri seznanjanju je najbolje, da med seboj neznane ljudi predstavi tretja oseba. Zaželeno je, da neznanca predstavimo poznanim, prišleka ostalim, nižjega po hierarhični lestvici višjemu, mlajšega starejšemu, moškega ženski in neznanega znanemu. Pravila bontona pa se seveda s časom spreminjajo. V nekem polpreteklem obdobju je šla po besedah Bojane Košnik komunikacija bolj v smer tikanja, zdaj pa je znova bolj uveljavljeno vikanje, ki je obvezno med poslovnimi partnerji in strankami. Tam tikanja ne sme biti, razen če kdo to predlaga.

Upoštevanje hierarhije

Ko smo v službi, na poslovnih dogodkih ali v politiki, ne upoštevamo ne spola ne starosti, ampak zgolj položaj. Kdor je višje v hierarhiji, vedno ponudi roku tistemu, ki je nižje, in predlaga vikanje ali tikanje. Nižji po hierarhični lestvici prvi pozdravi in je predstavljen tistemu višje. Če na poslovnih srečanjih hierarhija ni jasna oziroma udeležencem ni znana ali pa so v enakovrednem položaju, potem veljajo pravila starosti in spola. Velja pa tudi, da je vedno gostitelj tisti, ki gosti, zato vam mora recimo on ponuditi roko ali predlagati vikanje ne glede na vse drugo.

Med protokolarno vožnjo s kočijo je eden od konj močno prdnil. Kraljici je bilo zelo nerodno in je rekla: »Oh, oprostite.« Nigerijski general pa: »Nič hudega. Sem mislil, da je bil eden od vaših konj.«

Marsikateri moški, ker s tem sporoča svojo moč, roko stisne preveč, kar ni primerno, zlasti ne pri rokovanju z ženskami, saj je to zanje, če nosijo prstane, lahko zelo boleče. Tudi preveč mlahava roka ni zaželena pri nobenem spolu, saj izraža nesamozavest, prestrašenost in neizrazit značaj. V poslovnem svetu se pri rokovanju vedno vstane in nikakor se ne rokuje čez mizo. V osebnem odnosu pa ženski ni treba vstati. Pri rokovanju obstajajo tudi nacionalna pravila, tako recimo na Japonskem rokovanja ne poznajo, ampak se pozdravijo s priklonom. Poleg tega tako kot na Kitajskem ne smemo izražati jeze, sicer bomo težje sklenili posel. Ob stiku s tujimi poslovneži ali strankami si moramo obvezno pogledati njihova pravila bontona, sicer se lahko znajdemo v veliki zadregi, druga stran pa nas bo imela za nerazgledane in nespoštljive. Običajno velja, da gost prevzame bonton gostitelja, ali pa tisti, ki želi poslovati s tujcem, tudi če komunikacija poteka v njemu domačem okolju. V nekaterih azijskih državah recimo ni nič nenavadnega, če vam visoki gostje z desnico ponudijo grižljaj hrane, ki ga morate iz spoštovanja vzeti, saj vam s tem izkažejo čast.

Na zahodu so pravila za mizo drugačna. Za odraslega je nepoznavanje teh pravil huda nerodnost. Ko se znajdete pred celo vrsto pribora, razlaga Košnikova, začnete prvo jed z zunanjim, torej od zunaj navznoter in od zgoraj navzdol. Nad krožnikom je vedno pribor za sladice. Če boste šli na kosilo z angleško kraljico, ga bo precej, ker je zelo sladkosnedna. Pomembno je tudi, da porabite ves pribor, kajti če vam ga kaj ostane ali zmanjka, je napaka običajno vaša. Drugo strogo pravilo pravi, da ko med jedjo naredimo odmor, vilice in nož odložimo na krožnik v obliki črke A, pri čemer rezilo noža gleda proti nam, kajti če ga uperimo proti drugemu, to pomeni, da smo proti njemu negativno naravnani. Ko pojemo, pribor odložimo na krožnik, kot da bi bila ura dvajset čez pet. Pribor nikakor ne sme priti v stik s prtom.

Po mnenju Košnikove je danes težava, da internet ponuja veliko napačnih informacij glede protokola in bontona, zaradi česar se potem dogajajo hude napake, kot so se recimo zgodile slovenskima poslancema na obisku v ZDA. »Ko se začnemo gibati v določenih krogih, se je treba pozanimati o pravilih.«

Ne opravičujmo se toliko

V Sloveniji ne znamo ločiti sproščenega načina in načina 'po domače', meni Košnikova. »Tudi novinarji, ki znate biti zelo kritični do drugih, imate težave z upoštevanjem bontona. Večkrat, ko me pokličejo, se sploh ne predstavijo. Prav tako pričakujejo, da se bom absolutno odzvala njihovem vabilu. Ni mi všeč niti, kako so na nekaterih prireditvah oblečeni. Za novinarja se ne spodobi, da službene dolžnosti opravlja neurejen, v zmečkanih oblačilih in z neurejeno frizuro.«

Slovenci imamo po mnenju Košnikove tudi to napako, da se stalno opravičujemo. »Vam bom povedala zgodbo. Angleški kraljici se je pred nekaj leti zgodila manjša nerodnost. Obiskal jo je nigerijski general, ki je bil tudi predsednik države, in po protokolu mu je pripadala vožnja s kočijo okoli palače. Med protokolarno vožnjo s kraljico eden od konj močno prdne, kraljici je zelo nerodno in reče: Oh, oprostite. Nigerijski general pa: Nič hudega, jaz pa sem mislil, da je bil eden od vaših konj.« In nauk zgodbe? Ne opravičujemo se vedno in povsod, ampak le takrat, ko je treba.

Pexels

Pravila oblačenja

Zadnja, a vsekakor ne najmanj pomembna so pravila oblačenja, ki so precej preprosta, vendar pri tem še vedno delamo velike napake. Na poslovnih dogodkih, srečanjih in posebno na sprejemih za ženske nikakor ni primerno prekratko krilo. Pri barvah veljajo temnejši odtenki, siva in črna tako izražata avtoriteto, modra zaupanje. Se pa v zadnjem desetletju vedno bolj dopušča in ceni individualen slog oblačenja in tudi barve, če so le primerno usklajene, niso več ovira, če le upoštevamo druge okoliščine in pravila ter smo urejene, naša obleka in čevlji pa čisti. Psihologi vseeno poudarjajo, da čim bolj svetle barve nosimo, tem manj vpliva izžarevamo. Nikakor si ne smemo dovoliti ponošenih in zmečkanih oblačil. Kljub vedno bolj razširjenemu unikatnemu slogu še vedno velja, da naj ženska na poslovnih formalnih dogodkih pod krilom nosi hlačne nogavice in zaprte čevlje, krilo naj sega do kolen oziroma pri sedenju največ dva centimetra nad koleni, razne če gre za koktajl zabavo, kjer je zaželena kratka ali srednje dolga obleka. Pri nakitu velja pravilo, da nosimo največ štiri kose naenkrat. Verižica in uhani so pravzaprav zaželeni, a le če so kakovostni in ne kičasti. Strokovnjaki za oblačenje svetujejo, da če se z barvami in nakitom ne znamo igrati, se raje držimo enobarvnih klasičnih kombinacij v umirjenih tonih. V delovnih okoljih, na seminarjih ali večernih neformalnih dogodkih je krilo lahko tudi kratko, nogavice pa niso obvezne.

Včasih so vsi moški v poslovnem svetu nosili obleke, tudi na delovnem mestu, torej temen suknjič, hlače s pasom in barvno skladno kravato z diskretnim vzorcem, danes pa je tega vedno manj. Spomnimo se samo Steva Jobsa in njegovih hlač iz džinsa in športne majice. Vendar niso vsi poslovneži Steve Jobs in poslovna obleka na sprejemih in poslovnih srečanjih je še vedno edina zares primerna, medtem ko je pri vsakodnevnih srečanjih in v delovnem okolju slog lahko bolj spro??čen. »Še danes pa velja tudi staro angleško pravilo, da za moške v poslovnem svetu ni rjave barve po uri, ko je že potrebna umetna svetloba. Približno po peti popoldan tako za poslovneže pridejo v poštev le še črna, temno modra in siva,« pravi Košnikova. Za delo v pisarni in pri vsakodnevnih obveznostih morajo biti moške hlače dolge v nevtralnih odtenkih ali pa kavbojke. Ko se udeležujete poslovnih dogodkov ali slovesnosti, se je treba pozanimati o pričakovani ravni oblačenja. Dve objavljamo v okvirčku. »Pri ženskah, še posebej tistih na javnih položajih ali višjih položajih v poslovnem svetu, so na dogodkih kavbojke in športni čevlji zelo odsvetovani, razen če so lastnice ali direktorice podjetja, ki dogodek gosti in je to njihov vsakdanji stil,« so nedavno zapisali v Wall Street Journalu. Če sklenemo, več vpliva imate, več si lahko pri oblačenju dovolite, le pazite, da s tem ne izkažete nespoštovanja drugi strani. 

Priporočena literatura

• Bojana Košnik: 24 ur poslovnega bontona
• Inge Wolf: Sodobni evropski bonton
• Lea Pisani: Ravni oblačenja