Kam so poniknile vse zgodbe o piratih?

Zgodbe Sama Mlinarja, prvega častnika, ki je v svoji pomorski karieri stal na krovu marsikatere tovorne ladje, se berejo kot scenariji za filme. Ko je plezal čez bodečo žico, da bi prišel v neko afriško vasico, so ga hoteli ustreliti neznanci iz čolnov sredi reke. Preplul je svet, vse od vasic v tropski Afriki do Nove Zelandije in mrzle Grendlandije.

»Ko smo pluli čez severni Atlantik, smo bili pet dni ujeti v ledu. Ob naš bok pa so neusmiljeno butali 17-metrski valovi.« Na morju nikdar ne zmanjka prigod. Bonaca je redkost. A če se proti pomorcem ne zaroti morje, se na prostranstvih modre gladine vselej najde kakšen človek z zlimi nameni.

Ko smo se nedavno pogovarjali z Mlinarjem, ki je kot mornar prvič šel na ladjo leta 2002, postal častnik leta 2005, trenutno pa čaka napredovanje v poveljnika, so s tovorno ladjo ravno zapluli v tvegano območje, kjer še danes ni redkost doživeti srečanja s pirati.

Na ladji, ki je bila dvakrat ovita z bodečo žico, so za varnost skrbeli še trije oboroženi plačanci. »To ni najbolj prijetno,« pravi Mlinar.

Shutterstock

Zlati časi piratstva so izginili, ne pa tudi pirati

Časi, ko je nevarnost v obliki piratskih oklopnjač, ki so jih poganjala jadra na veter, prežala izza vsakega otoka ali ožine, so že davno mimo. Med njimi ni nobenega kapitana, ki bi se kopal v bogastvu, skrival zaklade in sejal strah med kapitane trgovskih in vojaških ladij. Namesto Tortuge, skritega mesta v karibskem otočju, so domovi modernih piratov osiromašene vasi v Somaliji, skromne kajute na otočjih jugovzhodne Azije ali v ustju reke Niger, nekoliko v notranjost od obal Nigerije, v zadnjem času pa tudi obale ekonomsko osiromašene Venezuele. Danes ni kapitana renomeja Črne brade, ki je bil v začetku 18. stoletja strah in trepet angleških pomorcev, za katerim je na vrhuncu dirjala vojska 300 piratov, ali pa drzne nekdanje kraljice noči, nato pa kitajske kraljice piratov Ching Shing, ki je približno stoletje pozneje poveljevala 1500 ladjam in 80.000 možem.

Ko se ladje podajajo v tvegana območja, posadke ključne dele neredko ovijejo v bodečo žico in na krov spustijo oboroženo varstvo.

Kljub temu da so zlati časi piratstva ostali nekje daleč v zgodovini, današnjih piratov ne gre podcenjevati. »Pirati so vseskozi aktivni,« je prepričan Rok Šuster, prvi častnik, kmalu pa kapitan, ki zadnja leta pluje predvsem po Sredozemlju. Hkrati ocenjuje, da so vsako leto bolj premeteni in drzni. »Na žrtve ne prežijo samo ob obalah, ampak pogosto tudi bolj na odprtem morju.« Mnogi niti ne vedo, kaj jih je doletelo. »Znajo se izredno dobro skriti. Videti so kot nedolžni ribiči, v naslednjem trenutku pa na plan povlečejo orožje.«

Šuster nikdar ni bil na ladji, ki bi jo zavzeli pirati, a si po eni od izkušenj iz obdobja, ko je plul po azijskih vodah, to lahko precej živo predstavlja. Bil je predbožični večer, ko so z ladjo pluli čez zadnjih nekaj deset milj do pristanišča v Bangkoku. Zbudil se je sredi noči, in ker je vedel, da ne bo več zatisnil očesa, se je odpravil proti kuhinji. »Kako lepo okrašeni hodniki, kuharja sta se res potrudila,« si je mislil, ko je na krovu zagledal gručo neznancev. Očitno so prišli na krov med plovbo pri hitrosti 16 navtičnih milj. Na srečo so bili ljudje povezani s pristaniščem, a povsem enako neopazno marsikoga ponoči lahko presenetijo pirati.

Shutterstock

Obale Afrike ostajajo prva nevarnost

Lani so se pirati 136-krat vkrcali na kakšno izmed tovornih ladij, kaže statistika Mednarodnega pomorskega urada (IMB). Njihova učinkovitost, vsaj po statistikah, zadnja leta upada. Lani je IMB evidentiral 188 napadov piratov, kar je najmanj v zadnjih 22 letih. V letih 2009, 2010 in 2011, ko je dosegla vrhunec somalska piratska kriza, je bilo vsako leto več kot 400 napadov.

Pirati na žrtve ne prežijo samo ob obalah, ampak pogosto tudi na odprtem morju. Znajo se izredno dobro skriti. Videti so kot nedolžni ribiči, v naslednjem trenutku pa na plan povlečejo orožje.

Samo leta 2011 je bilo na jugu Rdečega morja, ob obalah Somalije, 237 napadov, ki so po nekaterih ocenah povzročili skupno 8,3 milijarde dolarjev škode podjetjem in zavarovalnicam. Danes je morsko območje, ki vodi do Sueškega prekopa, čez katerega se vsako leto prebije približno desetina vsega globalnega ladijskega tovora, precej bolj varno. Razlog za to so okrepljeni varnostni ukrepi, od leta 2008 so namreč v boju proti piratom svoje bojne ladje prvič po drugi svetovni vojni aktivirale največje pomorske velesile.

Toda statistika je nekaj, občutek tistih, ki se na morju soočajo z nevarnostmi, pa nekaj povsem drugega. Piratov je na morju še vedno veliko, pravi Mlinar, ki po občutku ocenjuje, da jih je morda danes celo več kot kdaj prej. »Pred 20 do 30 leti je bilo najnevarnejše območje Malajska ožina, trenutno pa sta rizični dve območji – Nigerija in Adenski zaliv, kjer se trenutno nahajam,« je nadaljeval. Če Šuster ob Adenskem zalivu kot najbolj nevarni predel izpostavlja morja okoli Singapurja, Jave in Sumatre, pa Mlinar pristavi, da je verjetno največja nevarnost danes v okolici Nigerije. »Tam ljudi (mornarje) ugrabljajo in pogosto se zgodi, da jih celo usmrtijo. Situacija v Somaliji in Adenu je malo boljša, mornarjem se ne zgodi hudega – ponavadi zahtevajo odkupnino in jo tudi dobijo.«

Temu pritrjuje tudi članek v Economistu, kjer pišejo, da se Somalci običajno zasidrajo z ladjo in se hitro zadovoljijo z odkupnino, medtem ko nigerijski pirati, na hitrih čolnih ter do zob oboroženi z mitraljezi in bazukami, ne poznajo usmiljenja. Po podatkih IMB so pirati v nigerijskih vodah lani ugrabili kar 65 od 75 žrtev. A realnost bi bila lahko še precej bolj mrka, saj IMB v svoje podatke ne vključuje napadov na ribiške ladje in trajekte.

Shutterstock

Kdo stoji za pirati?

Šuster trenutno službuje na trajektu v Sredozemlju, kjer ni veliko srečanj s pirati. So pa na drugi strani lahko problem slepi potniki, in to po vsej severni Afriki. »Na vse načine hočejo priti na ladje, ki plujejo proti Evropi,« pravi. Marsikdaj pride tudi do neljubih dogodkov, zlasti če posadka naleti na slepe potnike proti koncu plovbe. »Ljudje skačejo čez krov, da bi pobegnili.« In seveda se zgodijo tudi nesreče, gre namreč za ogromne trajekte, dolge več kot 200 metrov, nekaj deset metrov višine ter kapaciteto 230 tovornjakov in sto avtomobilov.

Naši plačanci opozorilno streljajo, ko se nam pirati približajo na 500 metrov, na razdalji 200 metrov jim poskušajo uničiti motor, na 100 metrih pa streljajo z namenom uboja. Mi imamo varen prostor, kamor se v primeru napada zatečemo in počakamo, dokler nismo rešeni ali pa pač ugrabljeni.

Slepi potniki si kratkoročno želijo povsem drugih stvari kot pirati. Prvi bežijo pred vojno v novo, bolj varno življenje, medtem ko drugi v glavnem od žrtev zahtevajo denar, kradejo nafto iz manjših tankerjev ali pa praznijo kontejnerje s tovornih ladij. Toda v osnovi gre še vedno predvsem za preživetje. Mlinar se je večkrat spraševal, od kod vsi pirati. V letih plovbe po svetovnih morjih je opazil, da so to ponavadi običajni ljudje, ki so ostali brez prihodkov; če je v Venezueli razlog implozija gospodarstva in države, je v Nigeriji glavni krivec nafta, v Somaliji pa tuje ribiške ladje, ki so domačinom uničile vir prihodkov.

Tudi zato je morda nenavadno, da so pirati običajno zelo dobro organizirani in opremljeni. »Poskrbljeno je za vse, od dovolj močnih motorjev, skritih nekje pod gladino morja, do orožja in raznih priprav za vkrcanje na ladjo,« opisuje pirate kot dobro naoljen stroj Šuster, Mlinar pa se spusti celo na polje teorije zarot. »Morda bo slišati neverjetno, a občasno pomislim, da je vse to organizirano 'od zunaj', verjetno kar od zavarovalniških in varnostnih podjetij, ki lahko posledično zaračunavajo večje premije in zagotavljajo oborožena spremstva in opremo,« špekulira. Prehod ladje čez nevarna območja z oboroženimi plačanci stane po njegovi oceni okoli 100.000 dolarjev. Piratov iz petih somalskih vasic, od koder napadajo, bi se lahko, če bi bila volja, rešili v dveh dneh.

A problem še ni rešen. Kako naj se torej ladje zaščitijo pred pirati? Ključne so točke, kjer je najlažji dostop na krov. Tam je običajno bodeča žica, strateška mesta branimo tudi z vodnimi topovi. Vendar pa se Šuster pri tem sprašuje: »Kdo bo brizgal proti kalašnikovkam? Ko pride na krov nekdo oborožen, je ponavadi konec zgodbe.« Na tovornih ladjah in tankerjih, z izjemo izraelskih, namreč ni orožja.

Razen če ladijski prevozniki ne najamejo oboroženega varstva. Tedaj je branjenje pred pirati nekoliko drugačno. »Naši plačanci opozorilno streljajo, ko se nam približajo na 500 metrov, na razdalji 200 metrov jim poskušajo uničiti motor, na 100 metrih pa streljajo z namenom uboja. Mi imamo varen prostor, kamor se v primeru napada zatečemo in počakamo, dokler nismo rešeni ali pa pač ugrabljeni,« razlaga Mlinar, ki od leta 2006 vozi ladjo za eno izmed švedskih multinacionalk. Prevažajo nafto in produkte, narejene iz nje. »Najemajo nas naftna podjetja Exxon, BP, Chevron in podobni, torej tisti, ki imajo nekaj deset tisoč dolarjev na dan za najem ladje.«

Shutterstock

Valovi sprememb

Danes se vse vrti okoli denarja. »Ni več romantike in avantur. To je postal posel kot vsak drug,« pravi Mlinar in med smehom doda: »Si lahko mislite, kako mi je bilo, ko sem se pri 24 letih vkrcal v Italiji, prvo pristanišče pa je bila neka vasica sredi brazilske džungle?«

Pred leti so pomorci samostojno pluli po svetovnih morjih, danes pa ni več niti izhodov v pristaniščih. Razlogi za to so različni, od časovnega pritiska do poostrene varnosti in vizumov. Na ladjah prav tako že dolgo ne sme biti več niti kapljice alkohola, Mlinar opisuje spremembe, ki niso obšle pomorščakov. Če je pred leti lahko na morju preživel tudi vse leto ali pa vsaj šest mesecev, se zdaj vrača domov vsake tri mesece. Obplul je ves svet, vse kontinente, vse oceane, vsa morja razen Jadranskega, vse prekope, Panamski, Sueški, tudi vse ožine, Singapur, Magellan, La Manche ... Zadnja tri leta je plul na relaciji od Singapurja do Nove Zelandije. »Tokrat sem se vkrcal v Saudski Arabiji. Delali smo za ruski Lukoil in vozili za Irak, trenutno plujemo proti Suezu,« nam je dejal pred dobrim tednom in o svojih načrtih pojasnil: »Kam naprej, še ne vem.« Upajmo, da ne v kremplje kakšnih piratov.