Kako se prepletata budizem in znanost

Živimo v težkih časih. Globalna recesija, ki jo je sprožila pandemija covid-19, in številni civilni nemiri so ustvarili vnetljivo kombinacijo tesnobe in povzročiteljev stresa, ki povečujejo tveganje za nastanek dolgotrajnih zdravstvenih težav. Pred kratkim so centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) izdali smernice za odpravo te tesnobe. Ena od njih je tudi meditacija.

Budisti to strategijo poznajo že tisočletja. In kot vidimo na primeru CDC-ja, so znanstveniki vse bolj prepričani, da se lahko učijo iz budizma.

Spodbuda za dialog med budizmom in znanostjo prihaja z vrha. Ko je bil Tenzin Gyatso, ki danes deluje kot 14. dalajlama, še otrok na podeželju Tibeta, je zagledal Luno skozi teleskop in se čudil njenim kraterjem in goram. Njegov učitelj mu je dejal, da po budističnih spisih Luna le oddaja svojo svetlobo.

Toda Gyatso je imel pomisleke glede teh besed. Odkril je, kaj je Galileo videl pred 400 leti, in postal prepričan, da se mora dogma prilagoditi opazovanju. Kot dalajlama je Gyatso že od nekdaj vpleten v dialog z znanstveniki.

»Če bo znanost dokazala, da je neko prepričanje o budizmu napačno, se bo moral budizem spremeniti,« je zapisal v svoji knjižni uspešnici The Universe in a Single Atom: The Convergence of Science and Spirituality.


To so udarne besede voditelja velike svetovne religije. Večina jih namreč verjame, da se znanost in religija ne moreta ujemati. Toda budisti sprejemajo evolucijo kot izvor človeka bolj kot katera koli druga verska skupina.

Menihi in redovnice zavzeto srkajo najnovejše raziskave: temno snov, vzporedna vesolja, veliki pok kot kvantni dogodek. Njihova vprašanja so preprosta, vendar globoka. K učenju pristopijo z veseljem in ponižnostjo, razlaga Chris Impey, priznan profesor astronomije. Impey poučuje program, ki je nastal kot odgovor na željo dalajlame, da vključi znanost v izobraževanje budističnih menihov.

»Zunaj razreda jih vidim, kako v vsakdanjem življenju uporabljajo kritično razmišljanje. Da, budistična samostanska tradicija je doživela preporod z odmerkom znanosti 21. stoletja,« piše profesor v svojem prispevku za Scientific American.

Toda kako je budizem vplival na znanost?

Budisti kot skeptiki

Znanstveniki vse bolj uporabljajo budistično modrost za razumevanje različnih raziskovalnih tem in človeškega stanja. Za primer vzemimo psihologe, ki v svojem delu uporabljajo budistične koncepte. Ugotovili so, da so njihovi pacienti manj nagnjeni k temu, da gojijo predsodke do ljudi zunaj svoje družbene in verske skupine. Ali pa znanstvenike, ki so uporabili harmonične principe, vgrajene v budistične »pojoče« sklede, da bi oblikovali učinkovitejše sončne panele.

Obe disciplini imata empirični pristop. Budiste učijo, da so skeptiki in da sprejmejo trditev le po pregledu dokazov. Naslednje besede so pripisane Budi: »Tako kot bi zlatar preizkušal svoje zlato s sežiganjem, rezanjem in drgnjenjem, tako morate tudi vi preučiti moje besede in jih sprejeti ne le zaradi spoštovanja do mene.«

Številne raziskave kažejo, da meditacija pozitivno vpliva na zdravje in dobro počutje. Dokaz za to so EEG testi za merjenje možganske aktivnosti pri menihih. V možganih menihov in drugih usposobljenih meditatorjev so zaznali visoko raven valov gama, ki prinašajo številne koristi za kognitivno delovanje.


Meditacija koristi tudi imunskemu sistemu. Dokazano je, da zmanjšuje »odtavanje« misli ter povečuje srečo in zmanjšuje depresijo. Meditacija lahko celo upočasni stopnjo možganske atrofije, se strinajo proučevalci. V enem neverjetnem primeru naj bi celo pomladilo možgane budističnega meniha za osemdeset let.

Zahodni znanstveniki in budistični učenjaki so sodelovali tudi pri eni izmed globokih skrivnosti človeka: zavesti. Raziskovalci so uporabili nevroznanost za potrditev ideje o stalno spreminjajočem se jazu. Nevroznanstveniki so definirali samozavedanje kot premikanje omrežij in vezij v možganih. Občutek stabilnega in zakoreninjenega »jaza« je iluzija, so sklenili.

Christof Koch je vodilni strokovnjak za zavest. Skupaj s kolegom Giulio Tononi je prišel do drzne teorije zavesti. Ta trdi, da zavest ni lokalizirana in da je ni mogoče prepoznati v nobenem delu možganov. Navaja tudi, da se rastline, živali in mikrobi lahko zavedajo. Njihova teorija »obravnava zavest kot temeljno lastnost resničnosti.«

To zveni bolj kot zenična sofistika kot pa znanstvena analiza, vendar profesor Impey to vidi kot začetek plodnega zbliževanja zahodne znanosti in vzhodne filozofije.

Prezgodaj je še, da bi natančno določili, kaj bo ta ambiciozna raziskava prinesla, meni Impey in dodaja: »Budistično mišljenje sili znanstvenike, da dvomijo o svojih metodah, predpostavkah in logičnih konstruktih.«

Najpomembnejša lekcija, ki se je znanost lahko nauči iz budizma, je ravnovesje, je prepričan Impey.