Kako prijazni so pirati na sončni strani Alp?

Ob nedavnem kulturnem prazniku se je spet vnela razprava o tem, kako v Sloveniji premalo javnih sredstev namenjamo kulturi in ustvarjalcem umetniških del. Priročni krivec je – ah, kako presenetljivo – tudi tokrat seveda bila pogoltna politika, ki ne prepozna pomembnosti slovenske kulture za obstoj naroda in tako pri določanju prioritet financiranja iz proračuna kulture ne postavi na mesto, ki si ga ta zasluži.

Malokdo se ni strinjal z govorom Vinka Möderndorferja, ki je na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu vsem vladam, s sedanjo vred očital, da »z velike mize kapitalistične požrtije kulturi namenjajo drobtinice«. Najbrž bi Möderndorferju prikimal tudi kak politik, če ga ne bi bilo sram. A v zvezi z iskrenostjo odnosa do financiranja kulture bi si morali vsi, tako govornik na Prešernovi proslavi, politiki in drugi, ki nas skrbi za usodo kulture, iskreno odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj.

– Kdaj sem v trgovini ali na spletu nazadnje plačal za glasbo svojega priljubljenega izvajalca?

– Kdaj sem nazadnje, v kateremkoli formatu, razen v kinu, plačal za ogled oziroma nakup filma?

– Kdaj sem se nazadnje v živo udeležil kulturne prireditve in za vstop plačal vstopnico?

– Kdaj sem kupil sliko kakšnega slovenskega avtorja?

Čeprav mi ni vseeno za kulturo in občasno plačam kakšno vstopnico za koncert, priznam, da se počutim kot dvoličnež, ko svojemu najstniku naročim, naj mi s spleta »sname« kako kompilacijo glasbenih del ali kak film. Včasih se na želenem repertoarju najde tudi kakšno slovensko delo. Gotovo se v podobni zagati znajde še kdo, ki je na predvečer kulturnega praznika kimal ostrim besedam Vinka Möderndorferja.

Trenutek po tem, ko smo se zjokali nad slabim položajem naših kulturnikov, si na youtubu predvajamo, denimo, »Čisto jebo«, popevko slovenskih rokerjev Mi2 iz Rogatca. Čista jeba je zbrala skoraj milijon zastonjkarskih ogledov na omenjeni spletni stran. Težko si predstavljam, da bi člani Mi2, ki morajo prav tako plačati položnice in nahraniti otroke, svojim slovenskim oboževalcem prodali milijon zgoščenk ali na spletu prodali za milijon nalaganj (»downloadov«) te pesmi.

Aleš Černivec

Kje na piratskem globusu je Slovenija?

»V Nemčiji imam kolega, ki je dobil položnico za 800 evrov, ker je s piratske spletne strani nalagal filme. Ne spomnim se, da bi se kdaj kaj takega zgodilo komu pri nas.«

Tehnološka družba Muso, ki ima sedež v Londonu, zbira podatke o vedenju spletnih piratov po vsem svetu v realnem času. Družba, ki na podlagi svojih informacij kreativni industriji ponuja rešitve za zaščito pred pirati, vsako leto pripravi pregled dejavnosti spletnih piratov po vsem svetu. Njihovo zadnje poročilo, ki je bilo izdano lani kaže, da so leta 2015 uporabniki spleta iz 226 držav kar 141 milijardkrat obiskali skupaj 14.000 piratskih spletnih strani. Od tega je bilo 78,49 milijarde obiskov na piratskih straneh, ki ponujajo brezplačen in nelegalen dostop do avtorskih vsebin. Čeprav je dostop prek mobilnih naprav še razmeroma majhen, okoli 28 odstotkov vseh dostopov je bilo z mobilnimi napravami, so mobilne platforme v vzponu.

Več kot 12 odstotkov vseh obiskov piratskih strani so ustvarili uporabniki iz Združenih držav Amerike, Francije, Nemčije in Velike Britanije, vse te države so med desetimi največjimi pirati na svetu. Čeprav se nam zdi, da je dostop do piratskih vsebin pri nas razmeroma zelo razširjen, se je Slovenija na Musovi lestvici uvrstila na 87. mesto z 41,73 obiska piratskih strani na uporabnika spleta. Slovenski pirati k svetovnemu obsegu piratskih prenosov prispevajo 0,079 odstotka, kar nas po povpraševanju po piratskih vsebinah postavlja v isto ligo s sosedi Madžari.

Boj za pravice avtorjev trd, zmagovalca (še) ni

Če vprašate varuhe pravic avtorjev in izvajalcev v Sloveniji, denimo, združenje Sazas ali Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov (IPF), so mali pirati še najmanjša težava. Zagovornikom avtorskih pravic je težko nasprotovati, ko stroške uporabe legalnih servisov za dostop do milijonov glasbenih naslovov (Apple music, Deezer …) primerjajo s stroškom kave. A glede na ostrino sporov se zdi, da so za varuhe avtorskih pravic najbolj pereč problem komercialne radijske postaje, ki po njihovem mnenju ne plačujejo toliko nadomestil za uporabo glasbe, ki jo predvajajo, kot bi jih morali.

Trenutek po tem, ko smo se zjokali zaradi slabega položaja naših kulturnikov, si na Youtubu predvajamo, denimo, Čisto jebo, popevko slovenskih rokerjev Mi2 iz Rogatca.

Očitki Sazasa za nelegalno predvajanje glasbe najpogosteje letijo na Lea Oblaka, lastnika največje mreže komercialnih radijskih postaj pri nas. Tabor avtorjev lastniku komercialnih postaj očita, da manipulira s podatki o prihodkih svojih družb, da bi plačal čim manj nadomestil, ki se delijo med avtorje in nadomestila.

Leo Oblak nam je povedal, da očitki Sazasa, da glasbo predvaja nelegalno, niso utemeljeni, saj je Sazas leta 2006 enostransko odpovedal vse pogodbe z njegovimi postajami in ga potem kazensko ovadil, da nimajo pogodbe. »Seveda nimamo pogodbe, a za to je kriv Sazas, ki je z odpovedjo pogodbe sam ustvaril nekakšne izredne razmere. Ne velja pa očitek, da ne plačujemo za glasbo, ves čas redno plačujemo, in to lahko dokažemo,« pravi Leo Oblak. Koliko na leto plača njegovih 15 radijskih postaj za vso glasbo, nam Oblak ni želel razkriti, da si ne zaveže rok na sodišču, kjer se s Sazasom poskuša poravnati. Neuradno smo iz naših virov izvedeli, da je tega denarja za več deset tisoč evrov.

Sazas je za leto 2015 zbral skupaj 14,6 milijona evrov nadomestil, 6,7 milijona so dobili od RTV Slovenija, komercialni in nekomercialni radiji so prispevali dobrih 413.000 evrov, komercialna in nekomercialna TV pa dobrih 801.000 evrov, od javnih izvajanj pa so pobrali 5,7 milijona evrov.

Oblak zagotavlja, da pri njem doma ne bomo našli enega samega posnetka glasbe ali filma, za katerega ne bi plačal. »V Nemčiji imam kolega, ki je dobil položnico za 800 evrov, ker je s piratske spletne strani nalagal filme. Ne spomnim se, da bi se kdaj kaj takega zgodilo komu pri nas,« pravi Oblak. Zakaj smo pri nas tako strpni do piratstva, ki ni nič drugega, kot jemanje iz žepa avtorjev? »Morda je to dediščina socializma, ki je pri nas še kar močno zakoreninjena, kar vse nam pripada in vse je naše. Zdi se, da ni prave volje za ukvarjanje s temi problemi,« razmišlja Oblak.

O odnosu do slovenske glasbe se Oblak strinja, da vsi, vsaj deklarativno, podpiramo slovensko glasbo, v resnici pa teh svojih besed nismo pripravljeni podpreti z denarjem. »Ko sem Mikija Šarca, menedžerja Tanje Žagar, vprašal, zakaj pevka na koncertu poje 'Hajde da ludujemo', mi mirno pove, da je od nečesa pač treba živeti,« opozarja Oblak. Po njegovem mnenju bi vse poslance pred glasovanjem o razvpitih kvotah slovenske glasbe morali vprašati, kdaj so nazadnje kupili kakšno zgoščenko s slovensko glasbo.

Aleš Černivec

Vendar odnos do glasbe in filma, slovenska toleranca do piratskega nalaganja vsebin s spleta niti ne izraža našega odnosa do intelektualne lastnine nasploh. Na Uradu za intelektualno lastnino so nam pojasnili, da evropske analize kažejo, da razsežnosti pojava uporabe piratske glasbe in filmov v Sloveniji ne odstopajo od povprečja Evropske unije. »Hkrati pa v isti študiji odnos do ponaredkov kaže, da je delež respondentov, ki so pripravljeni uporabiti ponaredek ali piratski izdelek kot dejanje protesta, relativno visok in odstopa od povprečja EU28,« pravijo na uradu za intelektualno lastnino.

Evropska strategija do leta 2020 definira »pametno rast« kot eno od treh prednostnih nalog, ki naj bi v prihodnosti povečale konkurenčnost evropskega gospodarstva in zaposlenost. V tem kontekstu EU vidi pravice do intelektualne lastnine kot ključ do zagotavljanja napredka in inovativnosti gospodarstva. Gospodarske panoge, ki temeljijo na intelektualni lastnini, v EU namreč zagotavljajo 26 odstotkov vseh delovnih mest in prispevajo 39 odstotkov v celoten bruto domači proizvod EU, plače so v teh panogah opazno večje od plač v panogah, ki ne temeljijo na intelektualni lastnini.

Kupovanje ponaredkov gotovo ne pomaga gospodarstvom držav članic EU dosegati cilje iz na znanju temelječe strategije 2020. Na uradu za intelektualno lastnino so priznali, da nimajo ocene škode, ki jo ponaredki povzročijo kreativnosti mladih ustvarjalcev v Sloveniji. Taka analiza bi bila zanje metodološko in znanstveno-raziskovalno zelo zahtevna, pri tem bi se spopadala z veliko dilemami, povezanimi z objektivnostjo rezultatov. Tudi glede izpada dohodkov urad nima niti ocen niti analiz.

Evropska raziskava iz leta 2013, na katero se sklicujejo na uradu, kaže, da smo v Sloveniji nadpovprečno naklonjenih ponaredkom. Medtem ko v EU povprečno 38 odstotkov ljudi vidi nakup ponaredka kot dejanje protesta proti tržni ekonomiji in kapitalizmu, v Sloveniji tako meni 58 odstotkov potrošnikov. Najviše na tej lestvici je Ciper z 62-odstotno naklonjenostjo ponaredkom, Slovenija je na drugem mestu, Grčija pa na tretjem s 56-odstotno podporo. Na dnu te lestvice je skupaj z Veliko Britanijo naš vzor Nemčija, kjer je kupovanje ponaredkov sprejemljivo za 33 odstotkov vprašanih.