Kako dragi so res naši zobozdravniki

Pred časom sem se na potovanju po Vietnamu zapletel v pogovor z Američanom, ki je med opisovanjem propadlega zakona z Vietnamko omenil, da se kljub temu zelo rad in redno vrača v to razvijajočo se azijsko državo. Med oddihom se ponavadi ustavi še pri zobozdravniku. Za enako ceno, kot bi ga na domači Floridi stal zobozdravstveni poseg, si namreč lahko privošči povratno letalsko karto, dvotedensko počitnikovanje v Vietnamu ter plačilo računa pri najboljšem zobozdravniku v Ho Chi Minhu.

»Ljudje so nekoč hodili k zobozdravnikom zaradi bolečih zob, zdaj pa je v prvi vrsti želja po estetiki.«

Čeprav je imel priletni gospod resda »slabe« zobe, obstaja velika možnost, da je govoril v hiperbolah. Toda njegova pretiravanja ne prikrivajo dejstva, da ima večina prebivalcev razvitega sveta, tudi Slovenije, zelo podobno mnenje o domačih zobozdravnikih – da so predragi. V ZDA je tako za belo zalivko marsikje treba odšteti 250 dolarjev, v Sloveniji pa, denimo, tudi veliko več kot sto evrov (na treh ploskvah). Implantat vas bo čez lužo stal tudi 4000 dolarjev, pri nas pa največkrat okoli tisočaka.

Zato ni čudno, da je zobozdravstveno izletništvo že nekaj časa priljubljeno tudi v naših krajih, le da si mnogi poiščejo cilj v kateri od republik nekdanje Jugoslavije. A večina jih medtem še naprej zaupa domačim zobozdravnikom, pretežno iz javnega zdravstva, čeprav je vsako leto več tistih, ki ne varčujejo, ko si želijo belega nasmeha mimo dolgih vrst.

Unsplash

Javno zdravstvo še vedno prva izbira za večino

Velika večina posegov se sicer še vedno opravi na koncesijo, približno 70 odstotkov ljudi ima zobozdravnika iz javnega sektorja. Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je sicer pri nas aktivnih 1400 zobozdravnikov, od tega je 650 koncesionarjev, 550 jih je zaposlenih v javnih zavodih, 200 pa je zasebnikov brez koncesije.

»Zavarovane osebe vsako leto opravijo približno 2,4 milijona obiskov zobozdravnikov v breme zdravstvenega zavarovanja,« je pojasnil David Kos, vodja sektorja za informiranje in odnose z javnostjo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Samo lani je bilo »na koncesijo« opravljenih 6,93 milijona različnih storitev, med katerimi so bile s približno četrtinskim deležem daleč najpogostejše restorativne storitve, med katere sodijo, na primer, zalivke na eni ali več ploskvah. Za preventivo – zalitje fisur na kočnikih, čiščenje zobnih lokov, impregnacijo in zaščito zoba – se je odločilo 15,5 odstotka zavarovancev, za diagnostične storitve, torej preglede in rentgensko slikanje, pa 15,1 odstotka. »Vrednost vseh storitev, ki jih je leta 2016 plačalo zdravstveno zavarovanje, znaša 123,1 milijona evrov,« je Kos povedal ob prevodu zgornjih podatkov v evre, ki pa še ne razkrijejo tega, kaj se dogaja s cenami v zobozdravstvu.

Rastoči standard, rastoče cene

Cene zobozdravstvenih storitev se še zdaj določajo po tako imenovani stari »zeleni knjigi«, ki formalno ne obstaja več, obračunski model pa tudi še ni posodobljen. Glavni vzrok za to je po Kosovem mnenju neustrezno sodelovanje med ZZZS in stomatološko stroko, saj je treba vzpostaviti sodelovanje interdisciplinarne delovne skupine, ki bi najprej sprejela koncept novega obračunskega modela. »Pri tem pa se bo verjetno izkazalo, da so zaradi napredka medicine in tehnologije, tako opreme kot tudi materialov, nekatere storitve podcenjene, nekatere pa tudi precenjene.«

»Po plačilu davka nam mora ostati od deset do dvajset odstotkov čistega prihodka, sicer kot podjetnik ne razmišljaš zdravo in niti približno ne zanimivo za druge poslovne partnerje, predvsem banke.«

Čeprav je novi sistem še v povojih oziroma še to ne, se cene vendarle ves ta čas spreminjajo. »Vrednost točke v zobozdravstveni ambulanti za odrasle je zdaj višja za 6,3 odstotka kot pred letom 2006,« je dejal Kos in poudaril, da so višje cene predvsem posledica rasti plač zdravstvenih delavcev, še posebno zobozdravnikov in medicinskih sester.

Če primerjamo cene z inflacijo v tem obdobju, je bila podražitev zobozdravstvenih storitev v bistvu skromna, saj so se cene preostalih življenjskih potrebščin po podatkih državnega statističnega urada zvišale za 18,7 odstotka ali skoraj trikrat toliko.

Unsplash

Specializacija določa cene v zobozdravstvu

Cene pri zasebnih zobozdravnikih, ki jih po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije redno obiskuje 30 odstotkov Slovencev, so določene bolj neodvisno od tistih v javnem sektorju in so izraz trendov v zobozdravstvu. »Če so ljudje nekoč hodili k zobozdravnikom zaradi bolečih zob, je zdaj v prvi vrsti želja po estetiki,« poudarja dr. Živo Bobič, ustanovitelj in direktor zobozdravstvenega centra Babit. Vse skupaj se začenja že v rani mladosti: »Otrokom ortodonti uravnavajo zobe v zobnih lokih, da so simetrični in da je ugriz popoln. Pozneje se javljajo za estetsko ureditev nasmeha in nadomestitev izgubljenih zob.«

Unsplash

Želje pacientov so eno glavnih gonil razvoja v zobozdravstvu, kjer je trend vodi v smer specializacije posameznih zobozdravstvenih segmentov. »Že od nekdaj vsi poznamo specialiste kirurge za puljenje zob in ortodonte za ravnanje zob, vse več pa se končno govori tudi o specialistih parodontologije [zdravljenje dlesni] in ustnih bolezni ter specialistih zobnih bolezni oziroma endodontije [zdravljenje zobnih kanalov]. Zadnji v vrsti specialnosti so pedontologi oziroma otroški zobozdravniki,« poudarja zobozdravnik dr. Mihael Vrčkovnik, lastnik Dentalnega centra Clarus, ki ocenjuje, da so pogosto kritizirane cene zobozdravstvenih storitev predvsem odsev specializacije.

Za izobraževanja je namreč treba veliko plačati – to naj bi bila tudi glavna razlika med zasebnim javnim sektorjem, kjer je za tovrstne izdatke manj posluha. Dobra izobraževanja stanejo od 200 do 3000 evrov na dan, pri čemer traja posamezni modul tri ali štiri dni. Če zobozdravnik po izobraževanju ne stori nič, je zgolj kupil znanje in nove informacije. Če pa se odloči strokovno napredovati, bo moral kot zasebnik po oceni Vrčkovnika vložiti še vsaj dvakrat do tridesetkrat toliko, kot je plačal za izobraževanje.

Plastični primer je izobraževanje in poznejša uporaba enega najboljših laserjev na trgu. Izobraževanje stane skupaj od deset do 15.000 evrov, cena laserja pa je vsaj petkrat višja. »V zdravstvenem domu pacientom porežejo dlesen s klasičnim elektrokavterjem, v zasebni ordinaciji pa z laserjem. V javnem sektorju je to najbrž zastonj, v zasebnem mora biti ovrednoteno vsaj sedemdeset evrov, da se zobozdravniku investicija v laser in izobraževanje povrne v petih do desetih letih,« je opozoril Vrčkovnik.

Pacient ne plača samo »boljšega« materiala

Podobno velja tudi za druge storitve. Za zalivko, ki zavarovalnico v javnem sektorju stane okoli 60 evrov je porabljenega približno enako materiala kot za zalivko v zasebnem sektorju, ki je lahko tudi trikrat dražja. Iz ene tube dobre kakovosti, ki stane 50 evrov, je mogoče po oceni Vrčkovnika narediti vsaj dvajset belih plomb. To pomeni povprečno okoli 2000 evrov prihodka. A s tem se stroški za zasebne zdravnike ne končajo, saj si svoj kos pogače želijo odrezati tudi podjetja iz nekaj deset milijard dolarjev vredne industrije zobozdravstvenih pripomočkov. Ker imajo ljudje različne barve zob, ponuja 12 različnih barv za zalivke. Vsaka stane dodatnih 50 evrov, zobozdravnik mora pri tem kupiti še tri stekleničke lepila po 40 evrov. To zviša fiksne stroške na že okoli 800 evrov.

Poleg tega so zahteve pacientov v zasebnem sektorju višje. »Zalivka iz zasebnega sektorja mora ostati v ustih dlje časa, tudi petnajst let, kar je petkrat dlje kot v javnem sektorju. Pri tem se pričakuje še, da ni samo funkcionalna, temveč tudi nadpovprečno lepa,« je razložil Vrčkovnik, ki pravi, da traja izdelava takšne zalivke tudi uro in pol, medtem ko se pacienti v javnem zobozdravstvu menjajo običajno v 30-minutnih intervalih.

123,1 milijona evrov znaša vrednost vseh zobozdravstvenih storitev, ki so bile leta 2016 plačane iz zdravstvenega zavarovanja.

Čas je v tem primeru denar, če k stroškom prištejemo še najemnino, plače osebja na recepciji in asistente, je potencialni zaslužek spet nižji. Na Hrvaškem so zalivke približno pol cenejše, a so hkrati cenejši tudi stroški najema in dela. »Po plačilu davka mora ostati od deset do dvajset odstotkov dobička, sicer kot podjetniki ne razmišljamo zdravo in niti približno nismo zanimivi za druge poslovne partnerje, predvsem banke, ki denar namenjajo za nova vlaganja,« opozarja Vrčkovnik, ki sicer priznava, da so izdelava zalivk, kanalsko zdravljenje zob in čiščenje zobnega kamna daleč najdonosnejši v splošnem in osnovnem zobozdravstvu.

Kljub nasprotnemu prepričanju jih Slovenci ne preplačujemo tako kot državljani nekaterih držav v OECD. Še več, po deležu plačil iz žepa smo na repu držav OECD. Plačujemo in doplačujemo najmanj med vsemi, saj znaša ta delež za Slovenijo devet odstotkov, za druge OECD pa povprečno 20 odstotkov.