Kaj počne Plečnik v Rimu?

Slovenski arhitekt Jože Plečnik je po veliki predstavitvi v pariški kulturni ustanovi Center Georges Pompidou leta 1986 postal veliko odkritje za Evropo in svet.

Pred očmi svetovne javnosti se je razkril kot arhitekt, urbanist in oblikovalec velike umetniške moči in obsežnega ustvarjalnega opusa, ki so ga bile deležne predvsem prestolnice treh srednjeevropskih držav: Dunaj, Praga in Ljubljana.

Na Dunaju se je v začetku stoletja proslavil z znamenito Zacherlovo palačo, v Pragi se je na povabilo predsednika Češkoslovaške Tomaša Masaryka uveljavil kot prenovitelj Praškega gradu in njegove okolice ter ju preoblikoval v simbol in politično središče moderne demokratične države, svoje rodno mesto, Ljubljano, pa je hkrati s prvimi javnimi arhitekturnimi deli in urbanističnimi ureditvami začel spreminjati v sodobno nacionalno prestolnico.

V kratkem času je v njem dozorela zamisel prihodnje podobe Ljubljane kot novih Aten, kar je izrazil z dvema urbanističnima načrtoma, po katerih je Ljubljana s palačami in urbanimi potezami postala slogovno povsem prepoznavno mesto, mesto z avtorskim podpisom.



Brezčasnost njegove arhitekture izhaja iz sveta klasičnih oblik, ki jim je želel nadeti nadih večnosti. Zato je ob njegovih delih mogoče govoriti o absolutni arhitekturi, absolutnem oblikovanju. Oživitev pomena klasične umetnosti in absolutnega v arhitekturi je, naj se sliši še tako predmoderno, njegov ključni prispevek k arhitekturi 20. stoletja.


V moderni cerkveni prostor sodi tudi ustrezna cerkvena oprema, v njenem središču pa mora biti sodobno liturgično posodje. Brat duhovnik ga je leta 1913 spodbudil, da je zanj zasnoval in izdelal prvi kelih, kar je hkrati pomenilo začetek popolne reforme v tradicionalnem razumevanju te tematike.

Plečnik je uvedel sodobne, čiste geometrične oblike, okrašene s preprostim grafičnim okrasjem in dragocenim in manj dragocenim kamenjem, ter se pri tem vselej osredotočal na bistvo vloge, ki jo ima posamezna posoda v liturgiji: kelih je svečana posoda z vinom, ki se spreminja v Gospodovo kri, ciborij sveta posoda z mističnim kruhom, ki naj se varno nosi in čvrsto pokriva, monštranca prosojna posoda, katere funkcija je napraviti sveti kruh viden na daleč.

Toda v svojem opusu cerkvenih posod je opisane naloge reševal vsakič na novo, vsakič z ozirom na naročnika, cerkveni prostor, na vernike, na finančne zmogljivosti posameznika ali skupnosti. Njegov oblikovalski jezik je pogosto močno kiparsko občuten – prijem, ki se je ob načelnih geometričnih izhodiščih liturgičnega posodja izkazal za ključno presežno estetsko vrednost, potrebno za doživetje posebnega, izbranega, svetega.