Je prav, da umetniki od države zahtevajo denar za svoje delo

»Kdo je pisatelj?« vprašam četrtošolčke. »Striček, ki doma piše knjige.« Super. Kaj pa še počne ta striček? »Hm, včasih gre še na wc,« pove najbolj pogumen v razredu. Še kaj? Ne, to je to. Pisatelj je tisti striček z ogromnimi očali, ki nima socialnega življenja, v razvlečeni majici doma tipka na računalnik in piše knjige. Ves dan. Dan za dnem. »Kje dobi denarčka?« Živi od socialne podpore ali od državnih sredstev podpore umetnosti.

Država potrebuje kulturo, seveda. Dokler imamo kulturo, obstajamo. Vendar – ali je res prava pot, da umetniki čakamo in celo zahtevamo podporo države za naše »intelektualno in umetniško« delo?
Osebno menim, da ne.

Še tako dobra poslovna ideja ni vredna počenega groša, če je ne znaš približati ljudem. Če je ne realiziraš in nekako »prodaš« trgu. Smiselno nam je, da se nek inovator potrudi, da pokaže svojo idejo svetu in jih prepriča. Zakaj bi bilo s pisatelji kaj drugače?

Preživljam se s pisanjem knjig. Na mojo srečno nesrečo sem povsem nerodna z izpolnjevanjem obrazcev in pogodb, tako da se nisem nikoli prijavljala na razpise, da bi dobila državna sredstva za svoja dela. Tako mi je preostala edina pot, da delam to, kar me resnično veseli (pisanje knjig) učenje podjetništva. Podjetnik ali ne, v današnjem času in našem prostoru potrebuješ veščine podjetnosti, da lahko kot povsem neznan avtor iz lastnega hobija ustvariš svoje podjetje. Ker to pisanje sprva je – hobi.

Poznam mnogo slovenskih avtorjev knjig. »Vse bi delal, samo prodajal ne bi,« je mantra večine. Verjamem. Tudi jaz. A po matematičnih zakonitostih ne verjamem, da ta način dolgoročno deluje za posameznika in za družbo kot celoto.



Časi, ko je država podpirala umetnike, da so le sedeli doma in čustva izlivali na papir, so mimo. Verjameš v svojo knjigo? Potem jo prodaj. Da ne znaš prodajati, je le prikladen izgovor. Če dovolj verjameš v svoje delo, boš s svojim navdušenjem znal naravno prodajati.

Ne samo čakati, da bodo drugi prodali tvojo »najboljšo knjigo« in ne stoj pred parlamentom in z jezo udrihati čez tiste, ki »ne razumejo umetnosti in nas ne podpirajo!«

Če avtor sam ne zna prodati 100 svojih knjig (pa naj bo še tako nevešč prodaje), ne verjamem, da je knjiga dobra. Pa tudi če je, ne verjamem v avtorja.

V osnovi je zelo preprosto. Če knjiga ni dobra, se s trudom ali brez ne bo prodajala. Če knjiga je dobra, se bo z malo truda prodajala. Vendar brez truda, se tudi še tak dobra knjiga ne bo prodajala.

Enostavno je trditi – umetniki smo za to, da ustvarjamo, ne prodajamo. Težje je vstati izza svojega pisalnega stroja, iti ven in prepričati ljudi, da je tvoje delo odlično.

Enostavno je čakati državno podporo za izlivanje čustev na papir. Težje je ta čas izkoristiti za pridobivanje veščin podjetnosti, ki jih v osnovi umetniki nimamo.

Enostavno je svoje neuspehe opravičevati s statistiko: v Sloveniji je  letno izdanih približno 6000 novih knjig, od tega je povprečna prodaja knjige zgolj približno 350 izvodov. Težje je zavihati rokave in po Gaussovi krivulji postati izstopanje od standarda (knjigo Ameriški milijonarji takrat povsem nepoznane avtorice smo samo v slovenskem prostoru natisnili že v 16.000 izvodih).

Enostavno se je pritoževati nad sistemom, nerazumevanjem umetnosti … Težje je svoje umetniško delo prilagoditi na način, da ga množica vzljubi. Saj na koncu pišemo za njih.

Je pa tudi na koncu enostavno reči – blagor tebi, ki se ti knjige dobro prodajajo. Težje pa je videti začetke, ko smo 90 % časa posvečali učenju podjetnosti in prodaje, medtem ko bi seveda vsi raje sedeli doma in izlivali svoja čustva na papir.

A smisel uspeha je v tem, da delaš tudi stvari, ki ti sprva niso všeč. Dobra plat tega pa je, da jih sčasoma vzljubiš.
Seveda želim, da tudi država podpira umetnost, saj brez kulture nimamo naroda. A podporo bi dala tistemu, ki je že sam od sebe nekaj naredil, prodal določeno število knjig, sam stoji za tem, se trudi … Prav takim smo pripravljeni pomagati tudi na naši založbi 5ka (Katapult d.o.o.), kjer podpiramo in izdajamo izključno dela slovenskih avtorjev. 

Zato pisatelji – pridobite veščine podjetnosti in se sami potrudite, da vaša knjiga pride med ljudi.
Sem torej podjetnica ali umetnica? Sem oboje, odkar sem spoznala, da: če želim biti umetnica (in to močno želim), moram postati tudi podjetnica.

*Petra Škarja, avtorica več knjižnih uspešnic in vodja Založbe 5KA (Katapult d.o.o.)