James Hunt - zadnji dirkaški romantik

Hunt se je rodil leta 1947 v malem mestu Belmont v Južni Angliji, v družini s šestimi otroki. Že zelo zgodaj je začel kazati veliko nadarjenost za šport. Najprej je igral kriket in nogomet, nato je začel trenirati tenis, skvoš in pozneje golf. Navduševale so ga živali, še posebno ptice, kot otrok pa si je želel postati zdravnik, pri čemer ga je podpirala tudi družina. Toda Hunt je bil upornik, kaditi in piti je začel že pri rosnih desetih letih in teh navad se vse življenje ni mogel znebiti. Nagnjen je bil tudi k nasilnim izbruhom jeze, kot odrasel je priznal, da je zelo temperamenten.

Ko je pri 17 letih opravil vozniški izpit, se je zanj, kot je povedal, začelo pravo življenje. Prve dirkaške korake je opravil leto pozneje z minijem, kjer je na nekaj dirkah pokazal tak talent, da je leta1968 napredoval v kategorijo formula Ford. Ker ni prihajal iz premožne družine, je moral, da bi zaslužil dovolj za svoje dirkanje, hoditi še v službo, svoje dirkalnike pa je lahko le najemal. Kljub temu mu je tisto leto uspelo zmagati na svoji prvi dirki v tej kategoriji in postaviti nov rekord kroga na dirkališču Brands Hatch.

Wikimedia

Vse to je bilo dovolj, da mu je v naslednji sezoni uspelo podpisati pogodbo za dirkanje v višji seriji, formula tri. V sezoni mu je uspelo zmagati na nekaj dirkah in doseči druge dobre rezultate, za kar so mu pri združenju športnih novinarjev podelili priznanje za najobetavnejšega mladega dirkača leta. Med bojem za drugo mesto z dirkačem Davom Morhganom na dirki formule tri v Crystal Palaceu sta dirkača po večkratnih tesnih obračunih med dirko v zadnjem krogu trčila, ko je Morgan poskušal z neuspešnim manevrom Hunta prehiteti po zunanji strani ovinka. Oba voznika sta odstopila, Hunt pa je v navalu jeze stekel proti Morganu, ga napadel in zbil na tla. K sreči jo je Hunt odnesel brez kazni in je svojo dirkaško kariero lahko nadaljeval. Leto 1972 je bilo zanj še posebno prelomno, saj se pridružil ekipi Hesketh, ki jo je vodil ekscentrični plemič Thomas Hesketh, znan tudi kot Lord Hesketh.

Začetek kariere 
v formuli ena

Lord Hesketh je bil pri rosnih 23 letih mlad ambiciozen aristokrat, ki si je želel doseči uspeh v najvišjem dirkaškem razredu na svetu. Ekipa se je leta 1973 odločila za nakup šasije March 731. Izpopolnil jo je mladi talentirani inženir Harvey Postlehtwaite, ki je pozneje delal tudi za Ferrari. Ekipe najprej nihče ni jemal resno, saj so bili bolj kot po profesionalizmu znani po zabavah in veseljačenju, kjer sta prednjačila prav Hunt in Lord Hesketh. Kljub temu je Huntu uspelo opozoriti nase tudi na stezi, kjer je na dirki za veliko nagrado ZDA, zasedel izvrstno drugo mesto.

Leto 1975 je bilo za moštvo Hesketh najuspešnejše, Huntu je uspelo zmagati na dirki za veliko nagrado Nizozemske, kjer je odbil vse napade poznejšega svetovnega prvaka Nikija Laude. Poleg tega mu je uspelo med sezono doseči še tri druga mesta, kar je bilo v skupnem seštevku dovolj za četrto mesto. A pred obzorjem so bile spremembe. Lord Hesketh je večino denarja, ki ga je podedoval, porabil za delovanje ekipe, moštvu pa ni uspelo privabiti bogatih sponzorjev, zato je ekipo konec leta prodal in se umaknil iz športa. Zapustil jo je tudi Hunt, ki se je preselil k enemu najboljših moštev v tekmovanju, v McLaren.

Leto 1976

V eni najbolj dramatičnih sezon v zgodovini formule ena, je Jamesu Huntu uspelo osvojiti svetovno prvenstvo z le točko prednosti pred Nikijem Laudo. A najprej prav nič ni kazalo na tak razplet. Po polovici sezone je namreč imel Niki Lauda pred svojim tekmecem veliko prednost, kar je bila predvsem posledica McLarnovih težav z zanesljivostjo in Huntove diskvalifikacije na dirki za veliko nagrado Velike Britanije. A zgodba je dobila dramatičen preobrat na dirki za veliko nagrado Nemčije, kjer je Lauda doživel hudo, usodno nesrečo, ki mu je ožgala pljuča, njegov obraz pa je bil popolnoma opečen.

Medtem ko je Lauda okreval v bolnišnici, je Hunt vztrajno zmanjševal prednost svojega rivala in kljub herojsko hitri vrnitvi Avstrijca, ki je dirkal že mesec dni po hudi nesreči, se je prednost Laude v točkovanju za svetovno prvenstvo pred zadnjo dirko na Japonskem stopila na le tri točke. To je pomenilo, da bi moral Hunt zadnjo dirko končati na vsaj tretjem mestu, če Lauda točk ne bi osvojil. Moštvo McLarena je vrzel med zadnjima dvema dirkama sezone izkoristilo za ekskluzivne teste na progi Fuji, ki do takrat še ni gostila dirk za veliko nagrado.

Zadnja dirka sezone se je začela v hudem monsunskem nalivu, razmere pa so bile vso dirko obupne. Lauda, ki je še vedno čutil posledice nesreče, je odstopil že kmalu po začetku dirke, saj zaradi opeklin na obrazu ni mogel mežikati, kar mu je dodatno poslabšalo že tako slabo vidljivost. Medtem je Hunt suvereno vodil večino dirke, a je moral nekaj krogov pred ciljem zaradi počene pnevmatike v bokse na menjavo, ki se je pošteno zavlekla. V naslednjih nekaj krogih mu je uspelo z divjo vožnjo prehiteti nekaj tekmecev, kar je bilo dovolj, da je dirko končal na tretjem mestu. To mu je prineslo naslov svetovnega prvaka. Ob prihodu v cilj je bil sicer popolnoma zmeden, saj ni vedel, na katerem mestu je končal in moštvu najprej ni verjel, da je naredil dovolj za osvojitev naslova, ko pa je končno dojel, kaj se je zgodilo, je sledilo slavje, ki si ga je lahko omislil le Hunt. Po nekaterih informacijah je med letom iz Japonske v Evropo seksal s skoraj vsemi stevardesami na letalu.

A po osvojenem naslovu prvaka se je zdelo, da je Hunt izgubil večino svoje motivacije. Še dve sezoni je sicer preživel v ekipi McLarena, a kljub nekaj zmagam njegova forma ni bila več šampionska. Iz tega obdobja je z njim povezana še posebno zanimiva anekdota.

John Hogan je zapisal: James je bil edini dirkač, ki sem ga do takrat spoznal in se mu je sploh sanjalo, kako lahko postaneš dirkač.

Da bi se zamotil med dolgimi testiranji, se je Hunt zatekel k svoji preverjeni metodi preživljanja prostega časa – zabavi. Dan pred enim od takih testiranj na dirkališču Paul Richard na jugu Francije je Hunt preživel zabaven večer s svojim glavnim dirkaškim konkurentom Nikijem Laudo v avstrijskem Salzburgu. Lauda se spominja: »Imeli smo se čudovito, pili in kadili smo veliko preveč, a njegova kondicija je bila precej boljša od moje, zato sem zabavo zapustil precej pred njim.«

Lauda se je na testiranja naslednji dan odpravil z lastnim letalom, s Huntom pa sta bila dogovorjena, da bosta letela skupaj z letališča v Salzburgu. Jutro po zabavi je Niki na letališču nestrpno čakal na prijatelja, ki pa ga kar ni bilo na spregled. Deset minut po načrtovanem vzletnem času se Hunt še vedno ni pojavil, zato se je Lauda odločil, da bo odšel brez njega. A pet minut pozneje se je na vzletni stezi nenadoma pojavil drveči taksi, ki se je ustavil tik pred Nikijevim letalom. Iz taksija sta izstopila dva potnika, ena od njih je bila izmučena lepotička v beli obleki, ki je bila vsa popacana s travnimi madeži. Spremljal pa jo je enako izčrpani Hunt, ki je s seboj tovoril velikanski prenosni radio. Ljubezenski par se je poslovil, Hunt pa se je izmučen skobacal v Laudovo letalo in spal celo pot do dirkališča v Paul Richardu.

Hunt je bil znan kot nepopravljiv ženskar, dvakrat je bil tudi poročen, imel je dva sinova, ki sta prav tako postala dirkača.

Laudi je med jutranjimi testiranji že po nekaj odpeljanih krogih razneslo motor, in ko je v garažah čakal, da bodo mehaniki zamenjali pokvarjeni agregat, je sedel na zidu, ki ločuje garaže od proge ter spremljal Huntovo vožnjo z njegovim McLarnom. Nekaj minut pozneje je na dirkališču zavladala tišina in Niki je vzkliknil: »Sranje! James je še vedno pijan in se je najbrž zaletel!«

Nad dirkališčem se je razlegel zvok siren rešilca, v katerega sta vstopila tudi Niki in vodja moštva McLaren Teddy Mayer. Na polovici dolge ravnine mistral je bil ob robu steze parkiran Jamesov dirkalnik in potniki v rešilcu so se že bali najhujšega. Ko je zdravstveno osebje prišlo do dirkalnika, je Niki opazil, da dirkalnik ni poškodovan, in ko so prišli povsem zraven, se je vodja moštva Teddy Mayer naslonil nad nagnjeno figuro v kokpitu.

»James,« je dejal Teddy, »mislim, da bi bilo bolje, če greš v hotel in se dobro naspiš.« Lauda: »Norec James je sredi testiranj parkiral svoj dirkalnik in v njem zaspal!«

Leta 1979 se je Hunt odločil za prestop k moštvu slovensko-avstrijskega naftnega mogotca Valterja Wolfa. Na žalost je bila sezona katastrofalno slaba, zato se je po dirki za veliko nagrado Monaka že sredi sezone odločil, da pri 32 letih konča svojo dirkaško kariero.

Kmalu nato je Hunt sprejel komentatorsko mesto ob legendarnem Murrayu Walkerju na BBC. Tudi tu je ostal zvest svoji osebnosti in se je v komentatorski kabini redno pojavljal le nekaj minut pred začetkom dirke, kar je Murrayu zelo oteževalo življenje. Kljub temu je slovel kot zelo dober komentator, z jasnimi in včasih provokativnimi mnenji, poleg tega je s svojimi dirkaškimi izkušnjami prenosom dodajal potrebno strokovnost.

Hunt je bil znan kot nepopravljiv ženskar, dvakrat je bil tudi poročen, imel je dva sinova, ki sta prav tako postala dirkača. Po ločitvi od svoje druge žene leta 1989 je istega leta spoznal 18 let mlajšo Helen Dyson, ki je bila po njegovih besedah ljubezen njegovega življenja. Prvič v življenju se je odpovedal pijači in kajenju ter začel živeti bolj zdravo. Dan pred smrtjo jo je po telefonu zaprosil za roko, Helen pa je v poroko privolila. Hunt je umrl v spanju na svojem domu zaradi hudega srčnega napada, zjutraj 15. junija leta 1993, star le 45 let.

Hunt se je v zgodovino vpisal kot hiter in zelo agresiven voznik, z atraktivnim slogom vožnje, a tudi nagnjenostjo k spektakularnim nesrečam, s čimer si je v mladosti pridobil vzdevek »Hunt the Shunt«, »Hunt Nesreča«. A v resnici Hunt ni bil udeležen v nič več nesrečah kot njegovi tekmeci. V njegovi biografiji je pisec John Hogan zapisal: »James je bil edini dirkač, ki sem ga do takrat videl, ki se mu je sploh sanjalo, kaj je v resnici potrebno, da postaneš dirkač.« Niki Lauda je imel o njemu podobno visoko mnenje: »Bila sva velika tekmeca, še posebno v sezoni 1976, a zelo sem ga spoštoval, saj si z njim lahko dirkal kolo ob kolesu pri 300 kilometrih na uro, pa nikoli ni bilo nobenih težav. Takrat je bil resnično en najboljših voznikov na svetu.«