V majhni japonski vasi živi več stoletnikov kot kjerkoli drugje. Oni vedo, kaj je razlog. Imenuje se ikigaj, skrivnost dolgega in srečnega življenja. Obstajata dve vrsti ljudi; tisti, ki so večino časa zadovoljni in točno vedo, kaj hočejo, ter tisti, ki zgolj capljajo na mestu in ne vedo, kaj bi radi. Japonci razliko med njimi imenujejo ikigaj, kar dobesedno pomeni živeti (iki) z razlogom (gaj), pravilne pa so tudi vse druge definicije, kot so življenjski smisel, razlog, da zjutraj vstanemo, in podobno.

Kaj to pomeni v praksi in kako poiskati svoj ikigaj, je zanimalo Héctorja Garcío in Francesca Mirallesa, zato sta se odpravila na Okinavo, natančneje v Ogimi, vas stoletnikov. Svoje odgovore sta zbrala v knjigi Ikigaj: japonska umetnost dolgega življenja, v kateri ugotavljata, da je ikigaj ključen ne le za zadovoljno, ampak tudi dolgo življenje.
 

Kaj ikigaj sploh je?

Poznate občutek, ko se zjutraj zbudite in bi ob misli na vse neprijetnosti, ki vas čakajo tisti dan, raje kar ostali v postelji? Predstavljajte si, da bi namesto naveličanosti, zaskrbljenosti in pasivnosti zjutraj občutili veselje in hvaležnost. To je tisto, k čemur ikigaj pripomore; z njim dan živite, ne pa, da se le za silo prebijete skozenj. Japonci, ki živijo po načelih ikigaja, verjamejo, da se ta skriva v vsakem izmed nas in da vsakemu pomeni nekaj drugega; nekateri ga najdejo tako, da pomagajo šibkejšim od sebe, drugi tako, da svojo podjetniško kariero zamenjajo za umetniško ustvarjanje. Glede na holistični pristop, o katerem v svoji knjigi pišeta tudi García in Miralles, velja, da se ikigaj zgodi na stičišču tistega, kar imate radi (strast), tistega, kar potrebuje svet (poslanstvo), tistega, v čemer ste dobri (naloga), in tistega, za kar ste plačani (poklic).

Če kateri od štirih vidikov ni uresničen, boste imeli občutek, da svojega ikigaja ne živite popolnoma, saj v vašem življenju nekaj manjka, tako kot se recimo zgodi uspešnemu poslovnežu, ki vse dneve preživi v pehanju za boljšimi poslovnimi izidi (poklic, naloga), vendar ob tem ne čuti posebne strasti in se sprašuje, ali sploh kaj pripomore k dobrobiti sveta. Da bi našli svoj ikigaj in živeli v skladu z njim, seveda ni treba delati radikalnih ukrepov.

Kakor v svoji knjigi Ikigai: The Secret Japanese Way to Live a Happy and Long Life zapiše japonski nevroznanstvenik Ken Mogi, lahko začnete z majhnimi koraki. Spremenite svojo rutino in zjutraj začnite vstajati bolj zgodaj, ta čas pa namenite stvarem, v katerih zares uživate, prijavite se na katerega od spletnih tečajev in razvijajte svoje talente, prizadevajte si, da se sprejmete takšne, kot ste, tako kot Japonci, ki verjamejo v miselnost ičaribi čode, začnite verjeti, da je vsak človek v svojem bistvu vaš prijatelj, opazite in uživajte v majhnih, na prvi pogled samoumevnih stvareh – v vonju jutranje kave, pogovoru s prijatelji, soncu, ki vas prijetno boža po licih, medtem ko sedite na balkonu –, predvsem pa je bistveno, da se naučite biti prisotni v trenutku.

​

Bodite v toku

O biti tukaj in zdaj v svoji knjigi razmišljata tudi García in Miralles, le da govorita o toku, flowu, kar pomeni, da za vas – tako kot za majhne otroke – preteklost in prihodnost ne obstajata. Je samo sedanji trenutek, v katerem pozabite na čas, saj ste popolnoma zatopljeni v dejavnost, v kateri uživate in do nje čutite strast. Če želite živeti dolgo in srečno življenje, bi morali biti v stanju toka oz. popolne osredotočenosti čim večkrat, in ker običajno v svojem vsakdanu ne počnemo vedno le stvari, v katerih neizmerno uživamo, obstaja precej načinov, kako se tudi v teh spraviti v takšno stanje.

– Izberite si dovolj velik, a ne pretežek izziv
Ko si boste prihodnjič zadali neko nalogo, je pomembno, da ni prelahka, saj vam takšna ne bo v izziv in se boste ob njej hitro začeli dolgočasiti. Po drugi strani pa ne sme biti niti pretežka, drugače vam bo zanjo primanjkovalo znanja in jo boste najbrž hitro opustili.

– Imejte konkretne in jasne cilje
Kakor zapišeta Garcia in Miralles, je »imeti jasne cilje /…/ zelo pomembno, da stopimo v tok, ko pa smo v njem, jih moramo znati pustiti ob strani«. Jasna vizija, kaj z neko dejavnostjo ali nalogo želite doseči, je torej ključnega pomena, ko pa se lotite njenega izvajanja, je pomembno, da ste osredotočeni na dejavnost samo, ne na cilj, saj boste – tako avtorja – sicer zelo podobni pisatelju, ki vsak dan pomisli, da bi moral napisati roman, nato pa počne nekaj drugega. Ta misel ga obseda iz dneva v dan, on pa ima pisateljsko blokado, zaradi katere na koncu romana ne napiše; po ikigaju se razlog skriva v tem, da je preveč osredotočen na cilj, da ni v toku. Vse, kar bi moral storiti, je, da bi sedel za računalnik.

– Posvetite se le eni nalogi
Čeprav je multitasking nekaj časa veljal za zelo zaželeno last­nost, znanstveniki že dolgo opozarjajo, da večopravilnost v resnici pomeni le preklapljanje z enega opravila na drugega, kar zmanjša našo produktivnost – lahko tudi do 60 odstotkov –, pomnjenje in ustvarjalnost, povečata pa se stres in število napak. Teh je po drugi strani manj, ko smo osredotočeni le na eno nalogo. Ob njenem opravljanju smo mirnejši, naša produktivnost in ustvarjalnost se povečata, hkrati z vsem tem pa se poveča možnost toka.

Da bi vanj lahko vstopili čim večkrat, moramo svoje možgane izuriti, da se bodo znali spet posvetiti eni sami nalogi, kar lahko storimo tako, da telefona ne uporabljamo takoj, ko se zbudimo, in preden gremo spat; da ga, ko se pripravljamo, da bomo vstopili v tok, umaknemo od sebe, da vsako nalogo začnemo z obredom, ki nam je všeč, na koncu pa se nagradimo, da povežemo rutinska opravila ob določeni uri dneva – npr. plačevanje računov in klicanje po uradih opravljamo ob isti uri – ter da vsako skupino nalog ločimo po kraju in času. Če morate npr. napisati PR-članek, lahko podatke zanj raziščete v kavarni, jih popoldne spišete za domačo pisalno mizo in zvečer na kavču še enkrat pregledate.
 

Delajte – predvsem tisto, kar imate radi

Poleg toka je za prakticiranje ikigaja ključno, da ste večno zaposleni, ali kakor pravi 114-letni Walter Breuning: »Če ohraniš zaposlen um in telo, boš na svetu precej dolgo.« Enako verjamejo Japonci, ki znajo najti užitek tudi v rutinskih opravilih – t. i. mikrotok –, s stvarmi, ki jih osrečujejo, pa se ukvarjajo vsak dan. Posebni so tudi po tem, da besede za upokojitev, kakor jo razumemo v zahodnem svetu, sploh ne poznajo, saj je – kot zapiše novinar revije National Geographic Dan Buettner – »imeti življenjski cilj v tej kulturi tako pomembno, da ne poznajo našega koncepta upokojitve«.

»Srečo večne zaposlenosti« za veliko japonskih starostnikov predstavlja urejanje vrtov, na Okinavi, ki spada med t. i. modra območ­ja – kraje, kjer je delež stoletnikov največji –, pa kot ključni dejavnik za dolgo in srečno življenje poudarjajo tudi svoje prijatelje. Okinavčani veliko hodijo na obiske, še en dokaz trdno povezane skupnosti pa je moaj – neformalna skupina ljudi s podobnimi zanimanji, ki si med seboj pomagajo. Vsak mesec zbirajo denar za skupne aktivnosti, ki veselijo vse člane, če pa se nabere preveč denarja, eden od članov (enkrat eden, drugič drug) dobi določeno vsoto.
 

Spremenite svoj jedilnik

Ko sta García in Miralles raziskovala vsakdanje navade stoletnikov – na Japonskem jih je bilo leta 2014 452 na milijon prebivalcev –, sta ugotovila, da se ključ do dolgega in zadovoljnega življenja skriva tudi v njihovi prehrani. Na Okinavi starostniki pojejo pet obrokov sadja in zelenjave na dan, spijejo veliko jasminovega čaja, na jedilniku pa se vsak dan znajdejo živila z visoko antioksidativno vrednostjo: tofu, nori alge, soja in sladki krompir. Sladkorja – razen trsnega – skoraj ne uživajo in na dan zaužijejo le okoli 1785 kalorij – japonsko povprečje je sicer 2068.

Otok najstarejših ljudi na svetu se od preostalega dela države razlikuje tudi po tem, da zaužijejo le sedem gramov soli na dan (povprečje je sicer 12), pojejo manj mesa in trikrat več zelene zelenjave, na splošno pa pri prehrani sledijo načelu hara hači bu, kar pomeni, da prenehajo jesti, ko začutijo, da so se skoraj najedli. T. i. pravilo 80 odstotkov lahko v svoj jedilnik uvedete tako, da se denimo odpoveste sladici ali pa vsaj zmanjšate svojo običajno porcijo – najpomembnejše je, da ostanete čisto malo lačni.
 

Nenehno bodite v gibanju

K dolgoživosti Okinavčanov pripomore tudi njihov način gibanja. Gre za edino japonsko pokrajino brez vlakov, vsi pa so zelo aktivni tudi, ko so stari osemdeset ali devetdeset let. Zgodaj vstajajo, ne posedajo naokoli, ampak delajo na vrtu, nasploh se med vsakodnevnimi opravili zelo veliko gibljejo, kar pa ne pomeni, da se ukvarjajo posebej s kakšnim športom. Da je to recept za dolgoživost, potrjujejo tudi raziskave, opravljene na modrih območjih. Po njihovih izsledkih dlje ne živijo tisti, ki se več ukvarjajo s športom, ampak tisti, ki se več gibljejo. Med Okinavčani so sicer zelo priljubljeni tudi joga, taj či in či gong; slednji je skupek statičnih ali dinamičnih telesnih vaj, ki spodbujajo dihanje, izvajajo pa se stoje, sede ali kot raztezanje.

Vsem trem načinom je skupno, da obnavljajo življenjsko energijo in izboljšujejo krvni obtok, uravnavajo krvni tlak, krepijo kosti, zmanjšujejo smrtnost zaradi srčne kapi in podobno.
 

Pomagajte si z logoterapijo

Živeti v skladu z ikigajem lahko pomaga logoterapija, ki je v nasprotju s psihoterapijo usmerjena v prihodnost, se ne poglablja v pacientove nevroze, njen primarni cilj pa je najti smisel življenja. V tridesetih letih 20. stoletja jo je utemeljil avstrijski nevrolog in psihiater Viktor Frankl. »Zakaj ne naredite samomora?« je bilo eno od prvih vprašanj, ki jih je zastavil svojim pacientom in jih tako spodbudil k zavestnemu iskanju razlogov za življenje. Te je moral med drugo svetovno vojno aktivno iskati tudi sam, saj je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Auschwitz, kjer je spoznal, da »je lahko človeku odvzeto vse, razen zadnje od človeških svoboščin; izbire, kako se bo spopadel z danimi okoliščinami, izbire lastne poti.«

Če nekdo življenjskega smisla nima ali se ta nenadoma spremeni, se lahko pojavi eksistenčna nemoč, ki je po Franklovem mnenju do določene mere pozitivna, saj te prisili, da spremeniš nekatere stvari v svojem življenju. »Človek ne potrebuje mirnega življenja, temveč izzive, da razvije svoje sposobnosti in se bori,« je bil prepričan Frankl. Poleg eksistenčne nemoči pa se v sodobnih družbah vedno pogosteje pojavlja tudi bivanjska praznina, ki nastopi – tako García in Miralles – takrat, ko človek ne živi v skladu s svojimi željami, svojim ikigajem, ampak dela tisto, kar mu govorijo drugi.

»To praznino pogosto poskuša nadomestiti z ekonomsko močjo, telesnimi zadovoljstvi ali duhovno otopelostjo,« zapišeta avtorja, kar pa pripelje do številnih nevroz, npr. do t. i. nedeljske nevroze, ko se posamez­nik po prenehanju hitenja in ob koncu vseh obveznosti zave praznine v sebi. To je mogoče zapolniti s pomočjo logoterapije, ki pacientu odpre oči, da začuti željo po smiselnem življenju, to pa mu pomaga, da premaga ovire in tesnobe.
 

Spremenite miselnost

Kakor v knjigi Ikigaj: Japonska umetnost življenja ugotavljata García in Miralles, je skupno vsem ljudem z močnim ikigajem, da pri svoji strasti vztrajajo tudi takrat, ko je težko in so povsod same ovire. Da te ne vplivajo bistveno na kakovost našega življenja in da se lažje spopadamo s težavami, je treba izuriti odporen um, telo in čustva. Japonci zato veliko meditirajo ter sledijo filozofiji budizma in stoicizma, pri katerih je bistveno, da imamo nadzor nad užitki, željami in čustvi, drugače nas cele prevzamejo in spravijo v neravnovesje.

Temelj stoicizma je tudi zavedanje razlike med tistim, kar lahko spremenimo, in tistim, česar ne moremo, obe filozofiji pa poudarjata tudi življenje v sedanjem trenutku in nestalnost stvari, ki nas obkrožajo – nekoč bodo vse izginile, kar pa nas ne sme žalostiti, temveč spodbuditi, da se še bolj veselimo sedanjosti. Podobno uči tudi japonska filozofija ičigo ičie, zadnji koncept, v skladu s katerim živijo ljudje, ki so našli svoj ikigaj, pa se imenuje vabi sabi; po njem je lepoto treba iskati v nepopolnih stvareh. Japonci zato med drugim izjemno cenijo nenavadne skodelice z razpoko na sredi, mi pa se na podoben način lahko naučimo ceniti sedanji trenutek – čeprav ni popoln in stvari ne tečejo tako, kot smo si predstavljali, da bodo.