Igra lordov, ki je že zdavnaj prerasla v igro milijonov

Tudi zaradi Slovenca, pardon, Britanca. Pred televizijskimi zasloni ob teniških igriščih, ki so v času turnirjev za grand slam polnejši kot sicer, so v prvem tednu Wimbledona mladi in stari stiskali pesti za Aljaža Bedeneta. A na koncu so bile vse oči uprte v hrvaškega serviserja, ki mu je nasproti stal teniški Mozart iz Berna.

Marin Čilić na sveti travi ni napisal nove hrvaške zgodbe o uspehu, katere osamljeni avtor ostaja njegov nekdanji trener Goran Ivanišević, splitski prvak v lomljenju loparjev in navijaških src. Roger Federer je pač največji igralec v zgodovini tenisa in je to bil tudi, preden je osvojil rekordno osmo lovoriko v Wimbledonu.

Teniški bogovi in tradicija

Shutterstock

O tem je bila večina prepričana že pred finalnim obračunom, vključno s Tomášem Berdychem, ki ga je Federer porazil v polfinalu. Ko ga je novinar vprašal, »kaj bi dejali teniškim bogovom, če bi zdaj prišli do vas in vprašali po eni šibki točki Federerja«, je Čeh odvrnil: »Vprašanje ima logično napako. Federer je teniški bog.«

To je že pred dobrim desetletjem opazil in za New York Times slikovito popisal ameriški pisatelj in teniški fanatik David Foster Wallace: »Skoraj vsakdo, ki ima rad tenis in spremlja moško karavano, je v preteklosti doživel nekaj, čemur bi lahko rekli 'Federerjevi trenutki'. To so trenutki med gledanjem mladega Švicarja, ko gledalcu izbuljenih oči padejo čeljusti do tal, iz grla pa se mu iztrgajo zvoki, zaradi katerih v sobo prihiti žena preverit, ali je z njim vse v redu.«

Pomanjkanja 'Federerjevih trenutkov' v tokratnem finalu ni mogoče pripisati zatonu švicarskega prvaka, ampak predvsem nedoraslemu in z žulji omejenemu nasprotniku. Švicar resda ni več mlad, vsaj ne po teniških standardih, toda raven njegove igre je še vedno nepredstavljivo visoka.

Federer je že 15 let stalnica v svetu tenisa, ki se nenehno spreminja. Tudi v Londonu, čeprav se na sveti travi All England Cluba včasih že kar smešno oklepajo tradicije. Letošnji primer tega je Jurij Rodionov, 18-letni fant, ki je moral pred tekmo v mladinski konkurenci zamenjati modre spodnjice, zaradi nevarnosti, da bi se ob serviranju prikazale izza belih kratkih hlač – kontrast bi najbrž povzročil slepoto nič hudega slutečih članov elitnega teniškega kluba. Med najrazvpitejšimi primeri pa ne moremo mimo Andreja Agassija, ki se je v svoji rokerski fazi zaradi uveljavljene stroge politike oblačenja petkrat zapored odpovedal nastopu na največjem turnirju na svetu.

Belina in zgodovina

Wimbledon zapoveduje belo opremo že dobrih 125 let. Če se danes zaradi tega nehote morda zdi snobovski, je bil nekoč prav to smisel bele oprave – pokazati status v družbi. V drugi polovici 19. stoletja ni bilo persila, ariela ali drugih pralnih sredstev. Vzdrževanje belih oblačil je bilo zelo drago, zato so postala statusni simbol med člani elite, ki jim ni bilo treba delati ali pa so imeli pod palcem dovolj za več kompletov oblačil.

Ker so bogati poleti radi igrali tenis, se je bela barva hitro naselila na pleča teniških igralcev in igralk. In ker imajo člani srednjega sloja pogled največkrat uprt navkreber po družbeni lestvici, so tudi sami kmalu začeli posnemati bogataše. Tako je bela postala norma na obeh straneh mreže takrat pretežno travnatih igrišč.

Major Wingfield je leta 1874 izumil tenis na trati. Loparje, žogice, mrežo in stojala je zapakiral v pakete in jih začel pošiljati v svet. Igra je postala posel.

Začetki tenisa oziroma njegovih predhodnikov segajo še precej dlje v zgodovino. Po nekaterih podatkih naj bi različico tenisa z dlanmi igrali že pred tisočletji v Grčiji, osnova za moderni tenis pa je igra francoskih dvorjanov, imenovana »paume« (po slovensko dlan), ki je kmalu zasvojila plemiče po Evropi, vključno z angleškim kraljem Henryjem VIII. Igra je potekala v dvoranah, dlani so kmalu zamenjali loparji, ime tenis pa se je razvilo iz navade Francozov, da pred serviranjem zavpijejo »tenez«, kar bi v prevodu lahko pomenilo nekaj podobnega kot: »Tu imaš!«

Revolucijo je leta 1874 povzročil major Walter Clapton Wingfield, ki se je odločil, da je igro treba preseliti iz dvorane na trate. Takrat je tenis prvič postal tudi posel. Wingfield je loparje, žogice, mrežo in stojali zanjo zapakiral v pakete ter jih začel pošiljati v svet. Tenis, kot si ga je zamislil, so začeli igrati v Angliji, ZDA in tudi v Rusiji, kjer je po pisanju New Yorkerja na stara leta za lopar prijel celo slavni pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj.

Shutterstock

Teniški milijonarji

Kmalu za tem so se pojavili prvi teniški turnirji – prva tekma v tenisu na travi se je zgodila prav v Wimbledonu leta 1877. Toda tekmovalci so morali čakati slabo stoletje, da so od zmag lahko pričakovali kaj več kot slavo. Prireditelji turnirjev so začeli množično deliti nagrade za osvojene turnirje šele leta 1968, s čimer se je začela doba modernega tenisa, ki ji pravimo odprta era (angl. open era of tennis).

Prvi zmagovalec Wimbledona v odprti eri je bil Roda Laver, prva ženska pa Billie Jean King. Avstralec je v žep pospravil 2000 britanskih funtov, Američanka 750 funtov, organizatorji pa so med nastopajoče razdelili skupaj 26.150 funtov. Laver, eden največjih igralcev vseh časov z 12 osvojenimi turnirji za grand slam, je tako pred slabimi 50 leti pospravil 17,5-krat manj denarja od Bernarda Tomića, ki se je letos na sveti travi opazno dolgočasil in izpadel v prvem kolu. Tomić je za 84 minut nastopa, ki je odražal vse prej kot pravi športni duh, prejel 35.000 funtov – tudi ob upoštevanju petih desetletij inflacije je tako prejel za okoli 1500 funtov višji znesek od Laverja.

»Kaj bi dejali teniškim bogovom, če bi zdaj prišli do vas in vas vprašali po šibki točki Federerja?« je novinar vprašal Berdycha, poraženca proti Federerju v polfinalu. »Vprašanje ima logično napako. Federer je teniški bog,« je odvrnil Čeh.

Tenis v tem smislu raste iz leta v leto. Tako je zdaj mogoče, da je nekdo, ki ni osvojil niti enega turnirja, finančno bolj nagrajen kot Laver in drugi šampioni iz preteklosti. Nagradni sklad za Wimbledon je, denimo, letos znašal 31,6 milijona funtov – 1208-krat več kot leta 1968 in skoraj trikrat več kot pred desetletjem. Zmagovalca med posamezniki in posameznicami sta domov odnesla 2,2 milijona funtov.

Ob takšni rasti nagradnih skladov ne vzbuja čudenja dejstvo, da so najuspešnejši igralci zadnjega obdobja, med katere lahko štejemo Federerja, Rafaela Nadala in Novaka Đokovića samo z nagradami v žepe pospravili skupaj okoli 300 milijonov dolarjev. Če k temu prištejemo še preostale prihodke, se verjetno približamo milijardi dolarjev. Leta 2016 je, na primer, Federer s turnirskimi nagradami zaslužil 7,8 milijona dolarjev, iz drugih virov pa še 60 milijonov dolarjev. Glavnino zaslužka ustvari stran od teniških igrišč tudi Serena Williams, ki je po številu osvojenih turnirjev za grand slam korak pred omenjeno trojico. Z nagradami je do zdaj prejela skoraj 85 milijonov dolarjev nagrad, a predvsem zaradi dejstva, da so bile ženske teniške igralke do leta 2007 plačane manj kot moški.

V prihodnje bo teniških milijonarjev še več. V teniškem svetu se iz leta v leto vrtijo višji zneski, lani so izdatki za prirejanje turnirjev, amaterskih in profesionalnih, ter za delovanje teniških organizacij zrasli že čez 800 milijonov dolarjev, kar je približno tretjino več kot pred sedmimi leti.

In tako bo očitno tudi v prihodnje, na kar kažejo sponzorske pogodbe Združenja teniških igralcev (ATP), ki ima v letalskem prevozniku Emirates prvič sponzorja, vrednega deset milijonov dolarjev na leto. Dobro na tem področju gre tudi Mednarodni teniški zvezi (ITF), ki organizira reprezentančni tekmovanji Davis Cup in Fed Cup. Prek poslov s sponzorji, kot so BNP Paribas, Rolex, Adecco in drugi, zbere na leto kar okoli 90 milijonov dolarjev.

Shutterstock

Težave opremljevalcev

Nekoliko slabše gre opremljevalcem v teniški industriji, ki ji na prvi pogled vlada velika trojica Head, Babolat in Wilson. Loparje teh znamk uporablja večina profesionalnih teniških igralk in igralcev. Federer že od nekdaj uporablja loparje Wilson, prav tako Serena Williams. Lopar Head vihtita v rokah tudi Đoković in Marija Šarapova, na Babolat Španec Nadal in njegova rojakinja ter letošnja zmagovalka Wimbledona Garbine Muguruza, medtem ko zdaj prva dama stavi na loparje Yonex, ki so precej bolj priljubljeni v ženski karavani.

Kljub zvenečim imenom se prodaja loparjev zmanjšuje, ugotavljajo tako v Headu kot tudi v Združenju teniške industrije (TIA). Po oceni zadnje je prodaja loparjev na ameriškem trgu v tretjem lanskem četrtletju upadla za 16 odstotkov. Trend potrjujejo tudi poslovni rezultati avstrijskega velikana Head, ki je največji igralec na trgu teniške opreme. S prodajo žogic in loparjev je lani ustvaril 166,1 milijona evrov prihodkov, kar je 3,5 odstotka manj kot leto prej. Celotni trg teniških rekvizitov naj bi bil vreden manj kot 300 milijonov evrov na leto.

300 milijonov dolarjev so samo s turnirskimi nagradami do zdaj zaslužili Federer, Đoković in Nadal.

Toda loparji pomenijo le drobec teniške globalne industrije, ki je najbrž vredna več kot 10 milijard dolarjev na leto. Globalni podatki sicer niso na voljo, toda v ZDA je bila leta 2015 s strani združenja TIA ocenjena na 5,94 milijarde dolarjev. In kdo si razdeli največji kos pogače? Za odgovor na to vprašanje ni treba dlje od velikanov iz sveta športne opreme, med katerimi ni večjih od Nike in Adidasa. In to je tudi logično. Povprečni teniški rekreativec bo menjal lopar enkrat na pet let ali več, medtem ko si večina precej redneje kupuje športne copate za tenis, kratke hlače, majice in modne dodatke.

Potencial na trgu je še vedno velik. Po nekaterih ocenah naj bi bilo na svetu več kot milijarda privržencev tenisa. Samo v ZDA ga igra skoraj 18 milijonov ljudi, v svetu pa še veliko več. Med številnimi milijoni se zelo verjetno skrivata mala Roger in Serena, genija prihodnjih generacij. Genija s sposobnostjo osrečevanja sponzorjev, organizatorjev turnirjev, proizvajalcev športne opreme in tudi gledalcev, ki bodo izbuljenih oči in odprtih ust ječali ob doživljanju svojih »Federerjevih trenutkov«.