Idejni oče predmeta »sreča«: Veselje do življenja in učenja

Kdaj ste prvič pomislili, da bi v šoli lahko obstajal predmet sreča?

Ko sem prebral izjavo iz deklaracije o otrokovih pravicah Združenih narodov iz leta 1959: Otrokom dolgujemo najboljše, da imajo srečno otroštvo. Pa tudi konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 navaja, da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v ozračju sreče, ljubezni in razumevanja. Ali ni v teh okoliščinah nujno, da mladim prikažete razloge za srečo, ki jo lahko najdemo v sebi, v svojih dejanjih ali v sočloveku? Kot ravnatelj sem srečal veliko nesrečnih študentov. In naloga ravnatelja je pomagati, saj se praviloma srečuje z učenci, ki se znajdejo v hudih telesnih, duševnih ali socialnih stiskah.

Ste pri snovanju predmeta imeli vzornike?

Navdih za dobro počutje je nedvomno Wellington College v kombinaciji s klasičnim izobraževalnim konceptom. Vendar obstajajo tudi vzgojno-izobraževalni elementi, ki jih ima šolski predmet sreče. Zadevna sreča je manj teoretična, manj kognitivno usmerjena, osredotočena bolj na izkušnje in čutila.

Kaj je pravzaprav sreča?

Vsak človek srečo dojema drugače, skupni imenovalec pa je, da nekaj doživimo kot posebno dobro in dragoceno. To so lahko lepe izkušnje, ki jih lahko zaznamo kot srečo, lahko se zgodijo naključno ali pa namerno. Ampak trenutki velike sreče imajo običajno rok trajanja. Opredelitev življenjske sreče ali zadovoljstva pa je dolgoročna. Ta oblika sreče je manj povezana z individualnimi izkušnjami in bolj z odnosom, tudi odnosom do življenja in osebnega razvoja.

Se lahko res naučimo biti srečni? In če se, kaj vključuje ta učni proces?

Pri predmetu v šoli gre predvsem za to, da mladi razvijajo spretnosti, kako lahko dosežejo življenjske cilje, ki so prepoznavni kot samoumevni. V tem smislu prispeva k osebnemu razvoju.

Zakaj bi se mladi morali ukvarjati s srečo?

Raje se vprašajmo, kaj je nasprotje srečnega življenja.

Cilj predmeta sreče je krepitev osebnosti, zaupanja in veselja do življenja ter spodbujanje družbene in osebne odgovornosti.

Študija, ki sta jo leta 2011 izvedla DAK (Nemško zdravstveno zavarovanje) in Univerza v Lüneburgu, ugotavlja, da skoraj eden od treh študentov trpi za neke vrste depresijo. Mnogi učenci se počutijo osamljene, napačno so razumljeni ... Tudi študija LBS Children's Barometer Germany iz leta 2009 je ugotovila, da približno tretjina anketiranih otrok trpi zaradi strahu pred neuspehom v šoli, zato se ne morejo dobro učiti. Pri predmetu sreče ne gre za to, da so učenci ves čas veseli, ampak da dobijo veselje do življenja in učenja. Šolski predmet sreča bi moral prenašati življenjske spretnosti in vitalnost, okrepiti osebnost učencev ter njihovo telesno in duševno zdravje. Poleg tega je predmet sreča nekakšna pomoč, da odkrijejo svoje potenciale in veselje do lastnih dejanj.

Leon Vidic

Kako pa najdemo to »srečo«?

Predmet temelji na šestih modulih: veselje do življenja, sanje in življenjski motivi (vizija), odločitev, uporaba družbenih potencialov (načrtovanje), vsakdanja avantura (izvedba) in mentalno dobro počutje (razmišljanje). V prvem modulu dijaka ustrezno duševno usposobimo. S ciljnimi nalogami ga vodimo k sprejemanju sebe in cenjenju svojih lastnosti, sposobnosti in spretnosti. Sanje so izrecno dovoljene, kot razlaga drugi modul – učenci s fantazijo in ustvarjalnimi vizualizacijami odkrivajo svoje sanje in želje na petih področjih življenja: materialna varnost, samoaktivacija, delo in izobraževanje (šola), družbeni odnosi pa tudi zdravje in telo. Pri tretjem modulu učenci spoznajo, da samozaupanje, spokojnost in samozavest lahko dosežejo le s konkretnimi dejanji. V idealnem primeru dijak namerno izraža svojo željo, na primer: »Ostal sem umirjen in miren, četudi prvič ne razumem matematične naloge.« Poleg strategij, ki so usmerjene v načrtovanje, se učenci naučijo uresničevati svoje cilje in premagovati ovire z razmišljanjem, usmerjenim v reševanje. Zagotovo ste se znašli tudi v situaciji, ko ste si določili cilj, vendar ga niste dosegli. Na koncu modula vsakdanje avanture naj bi dijaki uvideli, kako lahko premagajo ovire na poti do svojih izbranih ciljev in uresničijo svoje načrte. V zaključnem modulu pa spoznajo samorefleksijo kot dragocen gradbeni blok.

Ali spremljate tudi njihov nadaljnji razvoj? So učenci, ki so se učili o sreči, v resnici bolj srečni?

Naš cilj je dijake pripraviti do odkrivanja svojih potencialov in da dosežejo cilje, ki so si jih postavili, ter da so srečni in se veselijo življenja. Poleg tega naj bi šolski predmet sreče vzpostavil povezavo med različnimi filozofskimi in psihološkimi odkritji antike pa tudi moderne dobe. Učenci se morajo naučiti, da je srečo mogoče izbrati. Namen predmeta sreče ni, da so srečnejši, ampak da spoznajo, kako si lahko ustvarijo uspešno življenje.