Hrana izgublja smisel, postaja fotografski objekt

Podzavestno si želim, da bi kot v znanstvenofantastičnih filmih na naš planet priletel mikroskopski delec, ki ga biološka bitja ne bi niti zaznala, a bi čudežno preprečil pretok podatkov po globalnem spletu. Rekli boste, naj ne kličem hudiča, saj bi to v dobi globalizacije pomenilo smrt civilizacije, ljudje bi se odtujili drug od drugega, izgubili bi bistvo svojega obstoja.

Verjetno imate prav, zato bom funkcijo čudežnega delca natančneje opisal. Torej, za vedno bi sesul samo družbena omrežja in splet­ne portale, ki ljudi pod krinko širjenja obzorja poneumljajo. Znanost, glasba, spletna pošta … bi še obstajali, izginili pa bi všečki, komentarji, tviti … Bi se svet še vedno podrl? Takšen, kot ga poznamo zdaj, verjetno bi, čeprav bi prej rekel, da bi čisto zares zavladala odtegnitvena kriza, a ko bi minila, bi bil svet trezen in spet priseben. Kajti to, kar se dogaja zadnja leta, vsaj mene spravlja v grozen obup in stisko in želim si, da bi se stvari spremenile.

Na splošno občutimo družbeno blaginjo, ki pa je po moje zelo povezana z apatičnostjo in zato nezmožnostjo introspekcije. Večina živi v milnem mehurčku, na stenah katerega se izrisujejo tviti takšnih in drugačnih »vplivnežev«. Obkrožajo nas slike »popolnih« ljudi, všečki nas razveseljujejo, z največjim veseljem kukamo v intimo drugih, ki na žalost to seveda več ni, kajti tudi drugi so v mehurčku in si želijo, da bi bilo njihovo življenje podobno življenju drugih. Našemu.

Počasi (prehitro) otopevamo in postajamo vodljive ovce brez lastne identitete. Največ nam pomeni, da se nam na zaslonih prikazujejo »lajki«. Vseeno nam je, če so ljudje, odgovorni za svet, v resnici totalno neodgovorni, neartikulirani vasezagledanci, ki nas bombardirajo s svojimi blago rečeno podpovprečnimi kognitivnimi sposobnostmi. Mi se za to ne zmenimo. Celo zabava nas. V ta namišljeni svet ali vzporedno resničnost smo tako vpeti, da nam je čisto vseeno, kaj se dogaja z nami v resnični resničnosti, saj se nas ne more več dotakniti.



Pogovarjal sem se z gospodično, ki je bila ogorčena nad dogajanjem v svetu in je predlagala, da se upremo. A na moj predlog, da odidemo na ulice in se v imenu boja za naše duše in obstoj človeštva odrečemo materialnim ugodnostim, je stopila korak nazaj in odvrnila, da nam mogoče pa le ni tako strašansko slabo in da se za ideje o boljšem svetu ne bi žrtvovala. Šokirala me je in tako spodbudila k razmišljanju o politiki, ljubezni, sreči, kuhariji … predvsem pa sem se zazrl vase in si hotel iskreno odgovoriti na vprašanja, ki me mučijo, jih postaviti v lastno perspektivo, kjer bom našel iskren odgovor.

Presenetilo me je, ko sem ugotavljal, da se kljub upiranju novim vrednotam tudi sam nenehno in nezavedno vdajam prav vsem stvarem, ki jim nasprotujem. Tudi sam se prepuščam udobju apatičnega življenja, ko nas namišljena slika o kakovosti življenja vodi skozi življenje samo. Skoraj vsi delujemo po inerciji (lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti) in nismo sposobni razmisleka, kam nas bo to pripeljalo.

Poznam ogromno podjetnikov, ki jim gre dobro in se brez razmisleka širijo do neobvladljivih razsežnosti. Take zgodbe se dostikrat končajo zelo žalostno, kajti njihovo življenje je šlo po zlu v trenutku, ko so se odpovedali treznemu razmisleku o prihodnosti. Postavlja se vprašanje, ali se moramo toliko pehati za materialnimi dobrinami, da pozabimo na vse drugo, da pozabimo, kdo smo in kaj so resnične vrednote. Nazadnje bomo vsi končali na istem in takrat bo pomembna le naša zapuščina, ki jo bomo prenesli na druge rodove. Če bomo le sledilci sledilcev, ki sledijo sledilcem, mislim, da ne bomo prav veliko naredili za prihodnje rodove.

Ker se zadnje čase precej ukvarjam s kulinariko, vam povem, da so tudi na tem področju stvari popolnoma enake, kot sem jih opisoval v prejšnjih stavkih. Hrana izgublja smisel in svoj osnovni namen. Zadnje čase se obravnava predvsem kot fotografski objekt, ki konča na spletu, v tiskovinah ali na televiziji (to vem, ker sem tudi sam del tega cirkusa).



Predvsem postaja objekt pretiranega marketinga in seveda promocije novodobnih zvezd. Kuharji ustvarjajo čudovite krožnike (čeprav zares hrano na njih), odličnost okusov kar kipi s fotografij, nešteto barv in oblik ustvarja čarobnost jedi. In »chefi« so srečni, ker so vse bolj prepoznavni in njihov glas pridobiva kredibilnost v moderni družbi.

Nekateri nastopajo v kuharskih resničnostnih šovih, v katerih krojijo usodo nebogljenih zanesenjakov, ki so bolj kot kuharskega znanja željni slave. Ti šovi nimajo nobene zveze s kuharsko realnostjo in so spet samo slike na milnih mehurčkih. Preplavljeni smo z vizualno lepoto hrane, a kakšna je ta hrana v resnici? Kakšen je njen okus?

Večina ljudi ne ve, ker jo lahko samo od daleč opazujejo, mnenja tistih, ki jo imajo možnost okusiti, pa se razlikujejo. Polovici se zdi zaradi vsega prestiža in teatra, ki se dogaja okoli nje, vrhunska, spet drugi so globoko razočarani nad okusi. Moje skromne izkušnje glede vrhunske kulinarike so zmedene. Vedno znova se zamislim, zakaj je s hrano podobno kot z družbenimi omrežji. Jedi so bolj ali manj kopije kopij, brez razmisleka, kaj se postavlja na krožnik in zakaj.

Krožniki so obvezno pokapani, pobarvani s čopiči, vedno se najde še kakšna pena in vse skupaj stoji na mahu, iz katerega se vali tisti čudoviti beli dim. Kadar ne vem, kako se lotiti takšnega krožnika, me natakar lepo usmeri in razloži, kako zaokrožiti celoto okusov, a pogosto sem razočaran. Okus ne povzema, kar obljublja vrhunski marketing. Saj že vemo, da nobena reklama ni odraz dejanskega stanja, temveč produkcijsko prenapihnjen produkt (nekoč davno sem nastopal v reklami za »nelepljive« ponve in režiser me je prosil, ali lahko obrnem meso tako, da kamera ne bo ujela, kako se je prijelo na »nonstick« podlago. »Seveda,« in sem obrnil).

Pri »vrhunski« kulinariki lahko eno in isto meso segrevamo in ohlajamo tudi večkrat, omake so pretirano zgoščene (redukcije), da se iz živil izvleče okus in se jih na koncu pretvori v formo, ki spominja na likovno delo. Takšna hrana izgublja prehransko vrednost in še izredno težka je za prebavo. Dodaja se tudi ogromno toplotno neobdelanih živil in hitro se lahko kaj kontaminira. Moderne pa so tudi tehnike, ki so se v preteklosti uporabljale samo v kemiji, in nisem prepričan, da jih čisto vsi »chefi« zares razumejo.

Zaradi vsega naštetega in tudi vsega tistega, česar niti nisem omenil, upam na »vesoljsko katastrofo«, ki bi nas prebudila. Povzročila, da se milni mehurček razpoči in se končno začnemo zavedati, kdo smo in kaj je naše resnično poslanstvo na tem svetu. Zaradi nas in naših zanamcev si želim, da spregledamo in ovrednotimo svoje početje.

Nujno se moramo vprašati, čemu tako brezglavo drvimo v globalizacijo za vsako ceno. Kjer je človek kot subjekt razvrednoten in postaja le še objekt skupne globalne mreže. Kaj je tisto, s čimer bomo nagrajeni, ko bomo izničili fizične odnose, kaj je tisto, zaradi česar se prepuščamo apatiji. Kakšno zapuščino ustvarjamo? Naj ne bo le digitalni odtis našega hrepenenja po »popolnem« svetu, temveč nekaj, kar smo ustvarili s svojim umom, nekaj, kar nas bo zaznamovalo kot kreativne in razmišljujoče. Nekaj, kar bo dalo našim potomcem navdih biti čuječ, družbeno odgovoren, predvsem pa kritičen.

Kar zadeva hrano, pa takole. Naj ne bo sama sebi namen. Kuharji naj razmišljajo o jedeh, ki jih ponudijo gostom. Naj jih ne vodi dokazovanje njihovega superiornega poznavanja modernih kuharskih tehnik, temveč naj sledijo srcu in okusu, ki jim je ljub in blizu. Naj se prepustijo letnim časom in sosedovi njivi. Naj jim bo naša tradicija vodilo in naj hrana spet postane prepoznavna in odlična.



Takšna, kot je ajdova pita z ocvirki, pri kateri za testo potrebujemo 300 g moke (pol ajdove, pol pšenične bele), 200 g masla in še malo za namastitev pekača, 70 g sladkorja in ščepec soli; za nadev pa 3 manjše rdeče čebule ali šalotke, 3 žlice sladkorja, svež timijan, 4 zvrhane žlice svinjskih ocvirkov v masti, 3 bučke, svežo baziliko, oljčno olje. Če vam ni čisto jasno, kako zamešati omenjene sestavine, si lahko recept preberete v moji knjigi Z vrta na mizo. Želim vam veliko lastne ustvarjalnosti in čim manj kopiranja. Vsem, ki takšni že ste in so (teh je v Sloveniji kar nekaj), pa se iskreno zahvaljujem.

P. S. Vrhunske chefe pogosto sprašujejo, katera jed jim je najljubša, in odgovor je vedno: »Mamini …« (preverjeno).
Dober tek vam želim!

@ svetkapitala@delo.si

*Avtor je študiral filozofijo in se ob študiju posvečal tudi plesu in fotografiranju. S kuharsko oddajo Z vrta na mizo je postal prvi (in doslej edini) slovenski kuhar na priljubljenem mednarodnem kuharskem kanalu 24 Kitchen.