Helios

Zgodovino največjega regijskega proizvajalca barv in lakov težko ločimo od njegovega dolgoletnega direktorja Uroša Slavinca, ki je bil na tem položaju 33 let, v podjetju pa skoraj pol stoletja z vmesnim skokom v politiko kot minister za industrijo in gradbeništvo v takrat še Socialistični republiki Sloveniji pod premierskim vodstvom Dušana Šinigoja. Slavinec je menedžer, ki so ga afere le blago oplazile. Prevzema ni hotel nikoli izvesti, čeprav so ga k temu menda nagovarjali. Prav on je zaslužen, da je bil Helios tako uspešno podjetje, da ga je država kot prvega s seznama 15 družb za privatizacijo lahko takoj prodala.

Zanj je leta 2014 od avstrijskega Ringa iztržila 167 milijonov evrov. Slavinec je po prodaji odšel v pokoj. Avstrijci so Helios konsolidirali in ga združili s svojim premaznikom Rembrandtinom ter ga/ju manj kot dve leti po nakupu prodali deseti največji proizvajalki premazov na svetu japonski družbi Kansai Paint, ki ima tovarne v 43 državah in 12.500 zaposlenih. Njen lastnik je Mitsubishi UFJ Financial Group, največja japonska finančna skupina. Ta je za Helios, združen z Rembrandtinom, plačala 572 milijonov evrov, kar je približno 70 milijonov več, kot je Slovenija doslej skupaj iztržila od prodaje devetih družb s seznama za privatizacijo. Japonci obljubljajo, da bo skupina Helios, ki ima skoraj 400 milijonov prihodkov, pod njihovim okriljem postala evropsko središče za inovacije, raziskave in razvoj, proizvodnjo in distribucijo, obenem pa bo pridobila dostop do velikih trgov Azije in Afrike, kar bo omogočilo njeno nadaljnjo širitev.

Na uspeh je treba gledati športno. 
zdaj smo na mestu X – ali smo res naredili vse, da bi bili še pet mest više?

»V krvi menedžmenta vsakega podjetja mora biti rast. Znova in znova rast,« je leta 2001 v intervjuju za Delo dejal Slavinec, ki je bil kot vodja prepričan, da se mora podjetje vedno osredotočati na različne skupine trgov, saj se vsako leto v kakšni skupini trgov pojavi kakšna nestabilnost, v drugih pa ne. Prav z razpršenostjo trgov so v Heliosu ves čas reševali nihanja v prodaji. Na prelomu tisočletja je Helios spadal med 70 največjih podjetij na svetu v premazni industriji, cilj Slavinca je bil, da se uvrstijo na 50. mesto – to je bilo večkrat poudarjeno tudi v intervjujih – kar mu je uspelo že leta 2003, ko jih je na 55. mesto uvrstila specializirana nemška organizacija za industrijo premazov. V tistem času so bili tudi tretji največji proizvajalec v srednji in jugovzhodni Evropi, a kot je razbrati med vrsticami številnih člankov iz arhiva, Slavincu to ni veliko pomenilo, saj so ga bolj zanimali zahodna Evropa, ZDA in preostali svet. Tudi velikost, kot je pravil, »je dvorezna in se z njo ne gre hvaliti«. »Najpomembnejši sta donosnost in svežina,« je nekoč dejal. 

Japonci so se za vstop v Helios zanimali že leta 2011, vendar niso bili po volji Slavinčeve uprave, ki je Ringu dala prednost tudi pred ameriškim PPG, s katerim je sicer v preteklosti ustanovila skupno podjetje. 

»Vsak dan me okupirajo službene zadeve, še zvečer, če sem doma, po telefonu izmenjam misli s katerim od sodelavcev ali kolegov,« je za revijo Menedžer leta 1998 razlagal Slavinec. Da je do popolnosti predan svojemu poslanstvu, je dokazal tudi z izjavo, da ima raje tenis kot golf. »Za golf preprosto nimam časa. Pripeljati se moraš do igrišča, igra traja nekaj ur, peljati se moraš nazaj. Saj verjamem, da je golf lep, da je tako umirjeno gibanje v naravi zelo zdravo, da se s kolegi lahko tudi kaj dogovoriš, toda tega časa, vsaj zdaj, nimam.« Iz njegovih intervjujev veje odlično poznavanje gospodarskih razmer in trgov po svetu, nobena podrobnost s trga valut in surovin mu ni ušla. Nikoli ni počival. »Na uspeh je treba gledati športno. Zdaj smo na mestu X – ali smo res naredili vse, da bi bili še pet mest više?«

Uroš Slavinc: V krvi menedžmenta vsakega podjetja mora biti rast. Znova in znova rast.

Heliosovi začetki segajo v leto 1924, ko je Ljudevit Marx ustanovil delniško družbo Tovarna lakov Domžale. Ta je v tistih časih veljala za napreden produkcijski obrat, ki je izvažal barve in lake že tudi na tuje trge. V 40. letih prejšnjega stoletja je podjetje z 22 zaposlenimi proizvedlo 220 ton različnih materialov in imelo lasten laboratorij. Tovarni so dali ime Helios leta 1954. Helios pomeni personalizacijo sonca v grški mitologiji, tistega, ki se vsak dan giblje od vzhoda do zahoda čez nebo in ponoči nazaj na vzhod. Kako pomenljivo. V 60. letih prejšnjega stoletja je Helios tehnološko precej napredoval, zahvaljujoč odločitvi takratnega direktorja Jurija Detička, ki je zaposlil številne mlade diplomirane inženirje kemije in Helios povezal tudi s številnimi tujimi poslovnimi partnerji na področju znanja. Čas direktorja Jerislava Cukrova je bil obdobje velikih naložb in zavestne usmeritve na tuje trge: odprtost do tujine in tujega znanja je ostala vodilo tudi pod Slavincem. Leta 1979 so ustanovili enega najsodobnejših raziskovalnih centrov v Jugoslaviji, svoje strokovnjake pa so ves čas pošiljali na izobraževanja in seminarje na tuje.

V osemdesetih letih so izvažali že 60 odstotkov svojih produktov, večji del v Sovjetsko zvezo, in obenem postali vodilni proizvajalec barv in lakov v takratni Jugoslaviji. V devetdesetih so se začeli zavedati pomembnosti ohranjanja narave, med drugim so ustanovili sklad za ohranjanje slovenskih voda, ki je podpiral čiščenje kraških jam in oživljanje krajevnih vodnjakov. V sklad je šlo petdeset tolarjev od vsakega prodanega litra premaza na vodni osnovi, ki je do okolja bolj prijazen. Leta 1998 so v podjetje integrirali stalno izobraževanje za zaposlene. V novem tisočletju je Helios začel kupovati tekmece v regiji: Chromos (2001), Zvezdo (2003), Color Medvode (2004), Odilak (2006), Belinko (2007), Avroro (2007). Slavinec, odgovoren za odličen razvoj podjetja, je že v devetdesetih poudarjal, da se država preveč ukvarja s podjetji, ki so zrela za stečaj, kar vpliva na davčno obremenitev zdravih podjetij, politiki pa da se premalo vedejo kot dobri gospodarstveniki. Njegovo stališče je tudi bilo, da »sicer nikogar ne moti, če imajo sodelavci politično prepričanje, a vendar se je treba v tovarni pogovarjati nestrankarsko in globalno ter stremeti za tem, da ustvarimo čim večji profit in dosežemo čim večje dividende, da ne povzročamo dodatnih ekoloških obremenitev, da ohranimo delovna mesta in da so ljudje čim bolj zadovoljni«, je dejal za Dnevnik leta 1996. 

Nekdanji direktor Heliosa Jerislav Cukrov je rad rekel, da se ima Slavinec predvsem svoji ljubezni do košarke zahvaliti, da je, kjer je. Cukrovu ga je kot sveže diplomiranega ekonomista priporočil predsednik košarkarskega kluba Domžale. Podjetje je takrat, približno v sredini sedemdesetih letih, premoglo zgolj en računalnik, nanj pa so zaračunavali le plače. Jerislav Cukrov je zelo kmalu ugotovil, kot piše Albina Kenda leta 1999 v Financah, da iz novega uslužbenca še nekaj bo, saj mu je že nekaj dni po prihodu v službo dokazal, kakšne vrste kalkulacij je mogoče opraviti na tistem enem računalniku, če le veš, kako. Očarani Cukrov je Slavinca že po 14 dneh službovanja nastavil za direktorja planske službe. 

Avstrijski Helios je lani tako dosegel 285 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje, kar je sedem odstotkov manj kot leto pred tem. Močno pa je povečal donosnost poslovanja, saj je denarni tok iz poslovanja (EBITDA) znašal 38,6 milijona evrov, kar je štiri milijone evrov več kot leto prej. Čisti dobiček pa se je s 4,6 milijona evrov v letu 2014 skorajda početveril. Znašal je okoli 17 milijonov evrov. Pri tem se je neto finančni dolg skupine občutno znižal, za 23 odstotkov, na 43,7 milijona evrov. Helios je imel konec lanskega leta skoraj 90 zaposlenih manj kot konec leta 2014.